Ko se zgodijo človeške žrtve, kot ob nedavnem obračunu nepovabljenih huliganov iz Zagreba in atenskih skrajnežev na predvečer nato preložene tekme med Dinamom in domačim AEK, se prag človeške tolerance do tovrstnih navijaških izpadov močno zniža. Pristojni organi in kar cele države skušajo zajeziti pojav, ki ne sodi v športne okvire, a od blizu in daleč spremlja predvsem nogometne tekme že dobrega pol stoletja.
Združeno kraljestvo (Anglija) velja za zibelko huliganstva, ki se je z Otoka razširilo na (staro) celino in hitro dobilo posnemovalce oziroma simpatizerje tudi v Latinski Ameriki, v 21. stoletju pa še v Aziji in Afriki. Najbolj seveda odmevajo incidenti v Evropi, kjer ima navijaška subkultura razvejano tradicijo in močan podmladek, ki skrbi za svojo obnovo in pripadnost - tudi nasilnim skupinam. Skupine so razvile specifične načine delovanja.
Navijaštvo oziroma prisega ljubljeni ekipi v dobrem in slabem je le osnovno poslanstvo bolj ali manj množičnih skupin, ki so z leti razvile številne dopolnilne dejavnosti, povezane tudi s kriminalnim ozadjem. Za povrh se v navijaških krogih profilirajo ideološki nazori, politični vzorci, verska čustva. Izpostavljajo se socialna, nacionalna in rasna vprašanja. Podžigajo se rivalstva in pobratenja proti skupnemu sovražniku. Nasprotniki so tudi varuhi reda in miru. Najbolj odmevno se navijaška pripadnost, stališča in predsodki izražajo v športnih arenah in stadionih, kjer so tudi najbolje vidna in slišna.
Očem bolj skriti so tudi (dogovorjeni) obračuni navijaških skupin, pri čemer se zavezništva sklepajo na različnih osnovah. Tako je bilo tudi ob zadnjem obisku zloglasnih Bad Blue Boysov, ki so se v grško prestolnico odpravili kljub prepovedi gostovanj za navijače na obeh medsebojnih tekmah med Dinamom in atenskim AEK. Velika večina (hrvaških) akterjev ostaja v preiskovalnih zaporih. Grčija, ki sicer slovi kot država s poudarjeno problematiko navijaškega nasilja, je po enem od tovrstnih incidentov s tragičnim epilogom lani poostrila zakonodajo.
Huliganstvo kot evropski problem
"Nasilje in huliganstvo nista grški, ampak evropski problem," je ob robu pogovorov z grškim predsednikom vlade Kiriakosom Micotakisom, s katerim sta se posebej sestala po tragičnih dogodkih v Atenah, povedal prvi mož evropske nogometne zveze (Uefe) Aleksander Čeferin. "Te osebe so rakasta rana nogometa. Ne smemo jih imenovati navijači. Samo pomislite, da napadete nekoga le zato, ker nosi dres drugega kluba. To je treba izkoreniniti," je sporočil Čeferin. Uefa je zatem navijačem Dinama izdala prepoved obiska gostujočih tekem v evropskih klubskih tekmovanjih vsaj v letošnji sezoni.
Naša južna soseda ima daljšo tradicijo huliganskih izpadov, ki segajo še v čas pred hrvaško osamosvojitvijo leta 1991. V drugi polovici 80. let se je v republikah nekdanje Jugoslavije začelo nacionalno vrenje, ki se je sčasoma preselilo tudi na nogometne stadione, kjer so po vzoru angleških in italijanskih ultrasov začele opozarjati nase organizirane navijaške skupine. Izgredov in medsebojnih obračunov je bilo vedno več. Napetost je naraščala. Vrhunec je dosegla pred neodigrano tekmo med zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo, maja 1990, ko so se pred tekmo v Zagrebu in nato na stadionu Maksimir vrstili neredi in obračuni tudi s tedanjo milico. Povod za incidente so bili nacionalna nestrpnost, (ne)poravnani računi iz preteklosti in zgodovinski antagonizmi med največjima nekdanjima jugoslovanskima republikama, kar je prilivalo olja na ogenj na obračunih med srbskimi in hrvaškimi klubi kljub njihovim mešanim narodnostnim sestavam. So se pa zato v navijaških skupinah kalili kadri, ki so potem delovali na bojiščih nekdanje Jugoslavije.
Slovenske izkušnje
Slovenija ni nikakršna izjema ali oaza miru. Le razsežnosti navijaških incidentov so manjše. Na nogometnih dvobojih Olimpije in Maribora je metanje različnih predmetov - trdih in zažigalnih - postalo že folklora, okrepljene policijske sile pa so na morebitna bližnja navijaška srečanja praviloma dobro pripravljene. Manj učinkovite so pri preprečevanju izgredov in nasilnih dejanj, ko se zunaj športnih prizorišč zgodijo (vnaprej dogovorjeni) navijaški obračuni ali gverilski napadi iz zasede. Tako je odmeval incident pred dvema letoma na tretjeligaški tekmi v Škofji Loki, kjer so domnevni Olimpijini navijači napadli izolske privržence.
Navijaške spopade in izpade je skoraj nemogoče izkoreniniti. Za kratek čas jih je uspelo prekiniti epidemiji novega koronavirusa, zavoljo katere je nastopilo zatišje na športnih prizoriščih. Tako kot v življenje in šport na sploh pa se je tudi navijaška scena hitro vrnila v ustaljene tirnice. Neredko se zgodi, da se navijaške skupine kljub prepovedim vseeno podajo na gostovanja, kjer jih pričakajo nabrušeni domačini. Ob tem se jim na podlagi neformalnih koalicij, ki presegajo nacionalne okvire, pridružijo navijači iz drugih držav z željo po (simbolnem) skalpu iz nasprotnega tabora. Seznam izgrednikov in prestopnikov, ki ne smejo obiskati športnih prireditev, je sicer vedno daljši, tudi zakonodaja z zapornimi kaznimi se zaostruje, a s tem problematika navijaškega nasilja z uporabo (hladnega) orožja še zdaleč ni odpravljena. Sistemsko so jo kot prvi poskušali rešiti v Angliji pod taktirko Margaret Thatcher.
Angleška šok terapija
Kaplja čez rob v nizu huliganskih izpadov navijačev angleških klubov je bila tragedija na bruseljskem stadionu Heysel, ki je spomladi 1985 gostil finale tedanjega pokala državnih prvakov. Liverpoolovi privrženci, ki so si leto prej v italijanski prestolnici po evropskem naslovu proti Romi in slavju na rimskih ulicah reševali kožo, so se želeli maščevati našim zahodnim sosedom. Večja skupina nasilnih angleških navijačev je preskočila zaščitno ograjo na delu stadiona, kjer so bili pretežno razporejeni miroljubni Juventusovi privrženci. V paničnem begu so se zgrnili na obzidje stadiona, ki se je podrlo. Življenje je izgubilo 39 ljudi, ranjenih je bilo več kot 600 oseb. Kazni so bile drastične tudi na športnem področju. Angleškim klubom je Uefa naložila petletno prepoved igranja v evropskih klubskih tekmovanjih, s čimer je temeljito spremenila tudi nogometno krajino na stari celini, kjer so dotlej prevladovali angleški klubi.
Na otoški nogometni sceni pa je železna lady v prvi vrsti poskušala pregnati navijaško nasilje s stadionov, kar ji je - tudi zgrda - uspelo. Navijaške vzore je črpala v ZDA, kjer je obisk športnih tekem predvsem (družinska) zabava, stadioni pa so bili že prej praktično brez stojišč. "Kaže, da nogomet privlači najhujše nasilneže. Skupine navijačev se množično odpravljajo na gostovanja, kjer pod vplivom alkohola sejejo preplah, ogrožajo življenja in uničujejo premoženje na ulicah. Sram nas je zaradi takšnega obnašanja. Izbrisati moramo ta madež s človeškega obličja," je sporočila tedanja predsednica britanske vlade. Po sprejetem zakonskem paketu so huligani pristali v zaporih ali hišnih priporih, v času tekem so se morali javljati na policiji, občutno so se povečale kazni zaradi prižiga bakel ...
Dejansko je število ekscesov na posodobljenih angleških stadionih korenito upadlo. Nogometna premier liga, ki je bila ustanovljena leta 1992, je razmeroma hitro postala globalno najprivlačnejše in najdonosnejše državno prvenstvo, sčasoma je zbledel tudi sloves angleških huliganov. Neslavni primat so prevzeli drugod na stari celini.
Sod smodnika
Dogajanje v Maksimiru leta 1990 je bilo zlovešča napoved krvavega razpada SFRJ, vojn in zločinskih pohodov. Ena najvidnejših vlog je pripadla razvpitemu poveljniku srbskih paravojaških skupin Željku Ražnatoviću Arkanu. Rojeni Brežičan je imel debelo policijsko kartoteko v domovini in tujini, še preden je konec 80. let postal neformalni vodja navijaške skupine Crvene zvezde. Delije s privrženci mestnega tekmeca Partizana Grobari še vedno skrbijo za izredne razmere na dvobojih visokega tveganja. Podobno je na Hrvaškem, kjer Bad Blue Boysi in skrajni privrženci splitskega Hajduka, zbrani v Torcidi, krojijo pravila igre tudi zunaj športnih prizorišč. Nacionalno razcepljena Bosna in Hercegovina ostaja navijaški sod smodnika.
