Bojan Tomažič
Joan Baez, ki je 9. januarja dopolnila 80 let, je o glasbi rekla, da lahko spreminja ljudi in razmere, v katerih živijo, in to je bilo povedano iz njenih izkušenj. Pevka, celo bolj kot avtorica, je postala vplivna, svetu je predstavila Boba Dylana, skupaj sta zanetila iskro protestnega folka, ki je s pomočjo mladinskih in študentskih gibanj tistega časa postal glasba za mir in je premikal množice. Nikoli ni spremenila mnenja, od prvega koncerta Peta Seegerja, na katerem je bila kot otrok - do 80. rojstnega dne je enako zavzeto pela njegovo protivojno pesem Kam so šle vse rože. Tudi v nemščini. Pesem o dekletih, ki nosijo rože na grobove padlih v nesmiselnih vojnah, je tudi zaradi nje ena največkrat petih protivojnih pesmi.
Korakala je v prvih vrstah gibanja za človekove pravice z Martinom Luthrom Kingom, pela v Hanoju v Vietnamu proti ameriški agresiji, bila za Nelsona Mandelo, podpirala Vaclava Havla in žametno revolucijo, protestirala proti proti vojni v Iraku, podpirala Amnesty International, se zavzemala za pravice LGBT-oseb, ves čas bila za ukinitev smrtne kazni.
Tudi v glasbi je delala čudeže, najprej je tradicionalne balade spreminjala v rock vsakdanjost, recimo kar večnost, na nepozaben način zapela pesmi Boba Dylana in mnogih drugih avtorjev, ki so ji blizu. Jesse, Diamonds and Rust, Dida in Sweet Sir Galahad so njeni največji hiti, njeno avtorsko delo, a so v veliki meri njeni tudi Forever Young, ki jo občuteno zapela na koncertu ob 75. rojstnem dnevu v newyorškem gledališču Beacon ali Don't Think Twice, God is God, Seven Curses, The House of the Rising Sun, Imagine, Me and Bobby McGee, The Boxer, ki jih je pela v polni pariški Olimpiji v okviru poslovilne turneje v letih 2018 in 2019.
Povsem se glasbi posveča od leta 1959, prvi album je izšel leto kasneje, nikoli ni marala glamura, kar je ustrezalo kontrakulturi v šestdesetih letih, ki jo je vzela za svojo, leta 1963 je na Pohodu na Washington, kjer je Martin Luther King imel legendarni govor z I Have a Dream, zapela pesem We Shall Overcome. To pesem je zaigrala in zapela tudi na Woodstocku, leta 1969, kjer je opozorila na gladovno stavko zaprtih protestnikov.
Z Dylanom sta bila v zvezi od leta 1961 do 1965, čeprav naj bi njemu bila še bolj všeč njena mlajša sestra Mimi, tudi pevka in kitaristka, ki je bila od svojega 18. leta poročena z glasbenikom in pisateljem Richardom Fariño. Je pa Joan pela pesem Boba Dylana z naslovom Ljubezen (Love) je samo beseda, sestavljena iz štirih črk.
Ko so jo pred tremi leti v televizijskem intervjuju vprašali, ali ji je starejši težko gledati fotografije in filmske posnetke iz mladih dni, je rekla, da je pri njej to tako kot pri vseh drugih ljudeh, malo je nostalgije. Da pa je vesela, da se je mlada odločila za protestniško življenje, da je povedala tisto, kar je bilo treba povedati. Na stara leta se vsi nekoliko zaustavimo, smo bolj preudarni, kljub temu je nenasilje še vedno tisto, na kar se ji zdi nujno opozarjati. In za svoj glas mora v starosti veliko delati - da zmore pesmi zapeti, si je izmislila posebne vaje.
Mama je bila Škotinja, oče priseljenec iz Mehike, rodila se je v New Yorku, družina se je velikokrat preselila, živela je tudi v Cambridgeu, kjer je oče predaval. Zelo mlada je postala zelo slavna, vendar se ni vozila naokoli v limuzinah, ni defilirala in se kazala po Hollywoodu ali kako drugače živela na veliki nogi. Tudi za te odločitve si je hvaležna, je rekla. V Newportu je nastopila pred 300 tisoč ljudmi, ki so jo navdušeno sprejeli. S 17 leti je postala javna oseba, ni se mogla potuhniti med množico. Prav se je odločila, ko je namesto iz bluesa prešla v folk. In prav je imela tudi, ko je vzela na nastope s seboj Boba Dylana in ljudem, ki jim njegovo petje najprej ni šlo v uho, dopovedovala, da je genialec.
Kam so šle vse rože
Veliko intervjujev je imela, spomnila se je, da jo je avstralski novinar vprašal, kaj bi storila, če bi imela pred seboj golega Boba Dylana in golega Steva Jobsa, ki ga je spoznala leta 1982 in bila z njim v zvezi. Odgovorila je, da je to odvisno od tega, ali bi bila skupaj ali vsak posebej. Svoje smrtnosti se je zavedla leta 1972 v zaklonišču v Hanoju, ki so ga bombardirala ameriška letala. Prej nekaj mesecev ni bilo letalskih napadov, ko pa je ona s skupino ameriških mirovnikov prišla na obisk vietnamskim in prinesla pisma ujetim ameriškim pilotom, so glavno mesto zasipavali z bombami.
Vse je delala z ljubeznijo, pravijo tisti, ki jo poznajo tudi zasebno, iz kljubovanja ter z občutkom za pravičnost. O njej so govorili in pisali, da je ikona protestov iz šestdesetih let, upornica z veliko razlogi, ženska s stališčem, ki ga pove, aktivistka, a skromen, pameten človek. Pri vsem tem je stopala z ramo ob rami z moškimi in je torej tudi veliko storila za emancipacijo žensk. Pa saj je bila ženska, ki je niti veliki Bob Dylan ni zasenčil, ampak sta skupaj oba zasijala v svetlobi. Tudi to so rekli za njo, da je bila cvetje, ki so ga otroci cvetja in drugi borci za mir vstavljali vojakom v puškine cevi. Postala je slikarka. Za Obamo je napisala pesem in na koncertih rekla, da ni bil bog ve kaj, bil pa je predsednik, z razliko od Trumpa.
