Ko razmišljamo o tem, kaj je ksenofobija kot strah pred tujim, pred tujci in tujostjo, je primerjava s strahom pred temo najbolj primerna. Kajti če rečemo, da se bojimo kač ali vojne, imamo jasno sliko nečesa, kar nas ogroža, in se zato tega bojimo. Ko pa se bojimo teme, se bojimo nečesa nedoločenega, bojimo se nečesa, kar morda je v tej temi, ali situacije, da nečesa ni v tej temi, za kar bi želeli, da je tam. Skratka, bojimo se neke abstraktne odsotnosti nečesa, ali morebitne prisotnosti nečesa, ali zgolj neke možnosti nečesa. Ko se bojimo teme, težko s prstom pokažemo na stvar, ki se je bojimo. Zato je ksenofobija kot neka oblika strahu dobro primerljiva s strahom pred temo.
Ko se bojimo tujosti ali tujca, ne moremo s prstom pokazati na nekaj, česar se bojimo, bojimo se pač vsega, kar nam je tuje, kar nam torej ni domače, kar nas postavlja izven naše cone udobja, kar nam prekinja dnevno rutino srečevanja znanih in z lahkoto obvladljivih situacij. Ksenofobija je strah, ki je prav toliko čuden kot strah pred temo. V temi se bojimo istih krajev in situacij, ki se jih v svetlobi ne. Ksenofobni se bojijo situacij, ljudi, krajev, običajev, ki bi jim, če bi jih poznali, ne povzročali nobenih neprijetnih občutkov. Torej ničesar ni v tistem tujem, česar se bojimo, kar bi bilo strašljivo po sebi, ampak strašljivost izhaja povsem iz nas samih, iz našega odnosa do stvari.
Še eno vprašanje se mi postavlja ob ksenofobiji. Zakaj ljudje tako radi uporabljajo to držo, ta odnos strahu do tujosti, tujcev, tujega? Konec koncev ni prijetno, če se nečesa bojiš. Zakaj bi vztrajal v takšni drži? Pogosto me pri takšnih vprašanjih prepriča znana socialnopsihološka teorija o tem, da smo ljudje močno nagnjeni k varčevanju z energijo. Da preživimo vse napore med enim in drugim počitkom, moramo zelo racionalno razpolagati z omejeno količino energije svojega telesa in uma. Če je več trošimo za nekaj, je imamo manj na razpolago za nekaj drugega. Če smo iz trenutka v trenutek izpostavljeni novim situacijam, ki se jih šele učimo obvladati, za to porabimo neprimerljivo več energije kot za opravljanje poznanih, rutinskih nalog. In ko pred sabo zagledamo nekaj tujega, nedomačega, nerutinskega, nepoznanega, se nam vklopijo alarmi za varčevanje z energijo. Ta avtomatizem lahko človek premaga samo z zavestnim opominjanjem samega sebe, da je tisto tuje, čeprav najprej zahteva nekaj truda za spoznavanje, lahko tudi zanimivo in prijetno. Če hodiš naokoli ves čas z vklopljenim "varčevanjem z energijo", potem zgolj hiberniraš in dovoljuješ, da gre življenje mimo tebe.
Ksenofob je na neki način ves čas malo v "saving mode". Da bi mu bilo okolje ves čas domače, da bi bil sam sebi ves čas domač, ker mu nihče ne bi pozrcalil nobene nove slike njega samega, da bi ostal v svoji coni udobja, da bi varčeval z energijo, se strahu pred tujim in tujostjo sploh noče otresti. Ksenofob je pač malo strahopetec, malo pa lenuh.
