Leše - nekdaj rudarska, zdaj pravljična vas

Zgodba - ne pravljica, ker umanjka srečen konec - o premogovniku na Lešah se začne idilično: leta 1818 je upokojeni mestni uradnik Blaž Mayer z Dunaja obiskal svojega tovariša iz vojaških let, kmeta Kresnika, in na Lešah našel premog. Mayer si je kupil pravico za premogovnik in jo štiri leta kasneje prodal bratom Rosthorh; ti so do Leš zgradili cesto in začeli kopati premog. Na Prevaljah so sprva postavili cinkarno, po njenem zaprtju pa zgradili železarno.

Premog, gorivo preteklosti

Najdbo in izrabo premoga moramo ob pomanjkanju lesa postaviti v širši družbeni okvir. Na 14. mednarodnem simpoziju Erbe o geološki, rudarski in metalurški kulturni dediščini, shranjeni v knjižnicah, arhivih in muzejih, ki je junija lani potekal na Ravnah na Koroškem, je Maksimilijan Večko, predsednik društva Slovenska pot kulture železa, pojasnil, da sta se v drugi polovici 18. in v začetku 19. stoletja zelo povečali proizvodnji železa in stekla (ki pa sta obe močno energetsko požrešni) in dotakratni načini energetske oskrbe z lesom in ogljem so začeli čedalje bolj kazati negativne učinke.

Prevaljska slava

Leški premogovnik je bil "energetska osnova za nastanek in rast prevaljske železarne (1835-1899)", kot piše na tabli ob vhodu v nekdanji rudnik. Sprva sicer ni kazalo, da bo tako, saj leški rjavi premog ni dal zadostne vročine. "Že so obupovali, tedaj (leta 1840) se jim je strop v peči zasul in pri tem so slučajno odkrili način, kako razvneti rjavi premog in doseči z njim potrebno topilnost. To za evropske železarne važno odkritje je prvič zaneslo prevaljsko slavo med strokovnjake po svetu," je med drugim zapisal časopis Slovenec marca 1936, ko je sicer podrobneje popisal konec uspešne rudniške zgodbe: tik pred dražbo vsega rudniškega imetja, vključno s hišami, njivami in travniki - zaradi velikih dolgov lastnika rudnika, Ilirske rudarske družbe.
Uporaba leškega rjavega premoga v metalurškem postopku je bila pomembna prelomnica v kurilni tehnologiji metalurških peči železarn v celotnem alpskem prostoru. "Nova metoda jim je omogočila zmanjšanje porabe premoga in surovega železa. Na kilogram surovega železa so leta 1839 porabili 7,5 kilograma premoga, leta 1850 pa le 2,9 kilograma. Iznajdba načina uporabe rjavega premoga v kurilni tehnologiji pudlanja pomeni pomembno prelomnico v metalurgiji, saj sta se sredi 19. stoletja povečali izgradnja pudlarn v drugih železarskih podjetjih in raba rjavega premoga, kar je spodbudilo razvoj premogovništva na Slovenskem," pravi dr. Karla Oder iz Koroškega pokrajinskega muzeja, Muzeja Ravne na Koroškem.

Nekoč kar 1200 zaposlenih

Leše so se iz majhnega zaselka samotnih kmetij zaradi rudnika spremenile v delavski kraj, v katerem je, po nekaterih podatkih, na vrhuncu delalo 1200 zaposlenih. Spremenila se je tudi podoba kraja, z značilnimi poslopji, od katerih jih je kar nekaj še ohranjenih. Cvetelo je prav tako kulturno življenje z gledališko skupino in tamburaškim orkestrom.
Na Lešah so ponosni na zgodovino in tako so lani so s slavnostno prireditvijo počastili 200. obletnico odkritja premoga. Pevci Kulturnega društva (KD) Leše so zapeli rudarske pesmi in leško rudarsko himno, učenci podružnične šole so recitirali rudarske pesmi Berte Pavlinec, na ogled sta bili razstavi starih razglednic Leš zbiratelja Boštjana Gorenška in risb učencev na temo rudarstva. Predstavili so 25-minutni dokumentarni film Po stopinjah leških rudarjev, ki so ga pripravili Hedvika Gorenšek (idejna zasnova in tekst), Ožbi Strmčnik (kamera in montaža) in Klemen Gorenšek (režija in kamera). Pri filmu so s spomini na čase rudarstva sodelovali tudi starejši krajani: Marija Zorman, Ančka Burjak, Olga Čerpnjak, Slavko Kralj in Marija Sešel.

Po stopinjah leških rudarjev

Spomin na rudarsko preteklost kraja že leta uspešno ohranja KD Leše (dolgoletna predsednica je bila Hedvika Gorenšek, ki je zdaj predsednica krajevne skupnosti, KD pa vodi Klavdija Kodrun) z različnimi prireditvami in dejavnostmi. Vse še obstoječe rudarske stavbe so označili s spominskimi ploščami, osnovali učno pot Po stopinjah leških rudarjev in ob njej postavili panoje ter izdali zgibanko o tej poti, Občina Prevalje je v okviru projekta Geopark z evropskim sofinanciranjem obnovila "frlescimer" (pozivalnica, klicalnica) in opremila spominsko sobo rudarstva. Dvanajst kilometrov dolgo učno pot s Prevalj mimo stavb iz časa rudarstva so zasnovali leta 2003, ogledati si jo je mogoče samostojno ali vodeno.