Čanžkova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih severno od Šarhove ulice poimenovali Gregorčičeva ulica, po slovenskem pesniku Simonu Gregorčiču (1844-1906). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Walter Felix Gasse (Ulica Walterja Felixa). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Gregorčičeva ulica. Leta 1947 so jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenovali v Čanžekovo ulico. Andrej Čanžek (1888-1945) je bil predvojni komunist, član KPS in borec za delavske pravice v Kraljevini Jugoslaviji. Po osvoboditvi je bil prvi predsednik Zveze sindikatov v Mariboru. Leta 1998 so ime popravili v Čanžkovo ulico.
Čebelarska ulica
Leta 1965 so novo ulico v Počehovi poimenovali Čebelarska ulica, po čebelnjakih v soseščini. Čebelarstvo je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem čebel zaradi medu, voska, cvetnega prahu, matičnega mlečka, zadelavine (propolis), strupa, zaradi opraševanja žužkocvetnic ali iz ljubiteljskih nagibov. Naši predniki so čebelarili že v davnini; njihovi panji so bili podobni kasnejšim kranjičem. Urbarji od 13. stoletja dalje govorijo o dajatvah v panjih, kar je dokaz za domače čebelarjenje. Zelo razvito je bilo čebelarstvo v naših krajih v 18. stoletju, ko je bil med edino sladilo. Viri čebelje hrane (akacija, lipa, žajbelj, kostanj, ajda, smreka, hoja) se v zadnjih desetletjih na splošno zmanjšujejo, zaradi širjenja gozdnih površin, setve oljnic itd. pa se ponekod izboljšujejo.
Čelofigova ulica
Leta 1967 so novo ulico v Kamnici poimenovali Čelofigova ulica. Jože Čelofiga (1912-1944) je bil doma iz okolice Pragerskega. Po okupaciji so ga Nemci odpustili iz mestne službe. Povezal se je s partizani in aprila 1944 odšel na Pohorje. Kmalu je postal komandant 3. bataljona Lackovega odreda. V spopadu je bil ranjen in ujet ter novembra 1944 ustreljen pri Muti na Koroškem.
Černičeva ulica
Leta 1968 so novo ulico v nekdanjem Koroškem predmestju poimenovali Černičeva ulica. Mirko Černič (1884-1956), zdravnik kirurg in pisec, je medicino končal na Dunaju in bil leta 1913 zdravnik prostovoljec v srbsko-bolgarski vojni. Med prvo svetovno vojno je bil zdravnik na ruski in italijanski fronti. Leta 1919 je postal predstojnik kirurškega oddelka Splošne bolnišnice Maribor in od leta 1921 tudi njen upravnik. Pozneje se je posvetil travmatologiji in bil pionir te panoge pri nas. Leta 1929 je odprl v Mariboru lasten sanatorij. Kmalu po okupaciji so ga Nemci izgnali v Srbijo, od koder se je leta 1943 vrnil v Belo krajino in odšel k partizanom. Bil je eden izmed pobudnikov za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Objavil je veliko strokovnih prispevkov, še posebno pa se je posvetil uveljavljanju slovenskih medicinskih izrazov.
Češka ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu med Vodovodno ulico in železniško progo poimenovali Gregorčičeva ulica, po slovenskem pesniku Simonu Gregorčiču (1844-1906). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Junkers Gasse (Junkersova ulica) po nemškem letalskem konstruktorju Hugu Junkersu (1859-1935). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Gregorčičeva ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 so jo preimenovali v Češko ulico. Češka je zgodovinska pokrajina, ki jo v 6. stoletju naselijo slovanski Čehi, ki si v začetku 9. stoletja ustanovijo državo. Konec 12. stoletja postane kraljevina in njeni kralji nemški volilni knezi. V 14. stoletju postane Češka vodilna gospodarska in kulturna sila Rimsko-nemškega cesarstva (1348 je bila ustanovljena praška univerza). V 15. stoletju se na Češkem začnejo husitske vojne - protinemški in protifevdalni odpor ter verske reformacije, ki privedejo do ustanovitve posebne češke cerkve. Od leta 1526 je Češka pod Habsburžani, ki po zmagi na Beli gori leta 1620 uničijo češko reformacijo. V začetku 19. stoletja se je okrepilo nacionalno gibanje, ki višek doseže leta 1848 z zahtevo Avstriji po enakopravnosti z Nemci. Po prvi svetovni vojni skupaj s Slovaško nastane nova država Češkoslovaška, ki razpade s koncem vzhodnega socialističnega bloka v začetku 90. let.Čolnikova ulica
Ob regulaciji mariborskih ulic leta 1938 so novo ulico v Magdalenskem predmestju med Tržaško in Jadransko cesto, tik ob bivšem Swatyju (Weiler Abrasives), poimenovali Čolnikova ulica. Ker ob novi ulici v času nemške okupacije leta 1941 ni bilo hiš, ji Nemci niso dali imena. Maja 1945 jo ponovno poimenujejo Čolnikova ulica. V šestdesetih letih 20. stoletja je ob regulaciji Ptujske in Tržaške ceste ulica prenehala obstajati, ime pa so leta 1967 prenesli na novo ulico na Studencih, ki leži severno od Šarhove ulice, med Jocovo in Ulico Pohorskega bataljona. Dominik Čolnik (1830-1893) je bil živinozdravnik, sadjar, vinogradnik in narodni buditelj v Slovenskih goricah. Prizadeval si je za napredek sadjarstva in vinogradništva na slovenskem Štajerskem in svoje izkušnje objavljal v Novicah, Slovenskem narodu in Slovenskem gospodarju, katerega soustanovitelj je bil.
Leta 1965 so novo ulico v Počehovi poimenovali Čebelarska ulica, po čebelnjakih v soseščini
Čopova ulica
Leta 1930 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Čopova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Julien Gasse (Julienova ulica). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Čopova ulica. Matija Čop (1797-1835) je bil klasični filolog, literarni zgodovinar in kritik. Med študijem v Ljubljani, na Reki in Lvovu se je razvil v enega najbolj izobraženih in literarno razgledanih Slovencev svoje dobe. Med drugim je obvladal kar 19 jezikov ter v šoli in v poklicu preučeval grško in rimsko literaturo. Kljub maloštevilnim objavam je imel v razvoju slovenske kulture pomembno vlogo, predvsem z vplivom na Prešerna in odločno usmeritvijo k evropskim zgledom. Leta 1833 je s svojim posegom v abecedno vojno zavrnil ne le metelčico, temveč tudi konzervativne jezikovne in literarne nazore, zlasti Kopitarja, ter razvil nov kulturni program, ki je namesto nabožnega slovstva za kmete terjal posvetno literaturo za izobraženstvo, s čimer bi slovenska kultura in s tem narod dobila novo socialno podlago.
Črnogorska ulica
Leta 1924 so novo ulico na Pobrežju od Nasipne ulice do Stražunskega gozda poimenovali Slomškova ulica, po lavantinskem škofu Antonu Martinu Slomšku (1800-1862). Po nemški okupaciji so jo preimenovali v Lützow Gasse (Lützowa ulica) po pruskem generalu Ludviku Adolfu Wilhelmu von Lützowu (1782-1934). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Slomškova ulica. Ob odpravljanju dvojnega poimenovanja leta 1947 so jo preimenovali v Črnogorsko ulico.
Črtomirova ulica
Leta 1899 so novo ulico med Koroškim kolodvorom in Ruško cesto, tik nad dravsko brvjo na Studencih, poimenovali Hermann Gasse (Hermanova ulica) po germanskem plemenskem poglavarju Hermanu, ki je zaslovel v spopadih z Rimljani. Leta 1919 so jo preimenovali v Črtomirovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Hermann Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Črtomirova ulica. Črtomir je slovenski literarni junak iz Prešernovega Krsta pri Savici.
Čufarjeva cesta
Leta 1947 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Čufarjeva ulica. Ob izgradnji stanovanjskih blokov in regulaciji ulic je bila stara Čufarjeva ulica leta 1989 ukinjena, hkrati pa so podaljšek Pobreške ceste od Osojnikove do Ulice Veljka Vlahoviča poimenovali Čufarjeva cesta. Tone Čufar (1905-1942) je bil pisatelj, pesnik in dramatik. Bil je eden izmed podpisnikov zahteve po ustanovitvi Enotne delavske stranke. Leta 1936 je bil kot komunist zaprt. Med okupacijo je bil eden izmed organizatorjev OF med ljubljanskimi kulturnimi delavci. Avgusta 1942 je bil ob predaji gestapu ustreljen na italijansko-nemški meji. Njegova obsežnejša dela so roman Ljudje iz kleti, ki je zaradi vojne ostal nedokončan, Februarska noč in Pod kladivom. Napisal je še drame Jutranja molitev, Polom in Tragedija v kleti ter komedijo Ameriška tatvina. Njegovi poslovilni pismi staršem in dekletu sodita med najpretresljivejša pričevanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem.
