Cafova ulica
Leta 1894 so novo ulico v Graškem predmestju, ki povezuje Partizansko cesto in Trg Borisa Kidriča, poimenovali Hamerling Gasse (Hamerlingova ulica), po Robertu Hamerlingu (1830-1889) nemško-avstrijskem pesniku, ki se je rodil 24. marca 1830 v Kirchbergu am Walde v Spodnji Avstriji. Med letoma 1855 in 1866 je bil profesor na gimnaziji v Trstu, vendar je zaradi bolezni službo odpovedal in se preselil v Gradec, kjer je 13. julija 1889 umrl. Nova ulica se je oblikovala konec 19. stoletja, ko je občina odkupila Ferlinčevo hišo na Partizanski cesti 27, da so lahko zgradili kanal - kanalizacijo - od Trga Borisa Kidriča do glavnega kanala v Mlinski ulici. Prejšnje dvorišče med Ferlinčevo hišo in Priolovo hišo je mnogo let predstavljalo dohod v novo ulico; 17. januarja 1900 je občina odkupila tudi Priolovo hišo, jo dala porušiti in s tem razširila ulico. Istega leta je odkupila še hleve gospe Weisthaler (lastnica gostilne "zur Stadt Wien"), ki so stali ob zahodni strani ulice, in jih dala porušiti.
Leta 1902 je mesto prodalo Ferlinčevo hišo Rudolfu Kiffmannu, pod pogojem, da stavbo poruši in na njenem mestu zgradi novo, kar je ta tudi storil (danes hiša na Partizanski cesti 27). Zaradi regulacije ulice je mestna občina do leta 1906 od lastnikov odkupila še dele zemljišč in tako je ulica dobila svoj današnji videz. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Hamerling Gasse, maja 1945 pa so ji vrnili slovensko ime Cafova ulica.
Oroslav Caf (1814-1874) je bil jezikoslovec. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru v letih 1826-1831. Po končanem študiju teologije na graški univerzi ga je zaradi izvrstnega znanja teologije Anton Martin Slomšek poklical v Maribor, kjer je bil profesor pastoralke na mariborskem bogoslovju in podravnatelj semenišča. Zbiral je material za slovenski slovar in slovnico. Slovar je bil v glavnem končan do leta 1846, vendar ni nikoli izšel.
Cankarjeva ulica
Leta 1896 so novo ulico v Graškem predmestju od Reiserjeve hiše na Partizanski cesti do Razlagove ulice poimenovali Reiser Gasse (Reiserjeva ulica) po nekdanjem mariborskem županu Otmarju Reiserju. Otmar Reiser se je rodil leta 1792 v Kappeli pri Bilingenu v Schwarzwaldu. Leta 1825 je postal odvetnik samostanske posesti Vetrinjski dvor v Mariboru. Marca 1850 ga je odbor meščanov enoglasno izvolil za župana. V času svojega županstva je ogromno naredil za razvoj mesta. Dosegel je, da je iz gimnazije nastala višja gimnazija, da so v mestu zgradili cesarsko kraljevo kadetsko šolo, da so v nekdanjem gledališču uredili dekliško šolo, da so leta 1855 premestili bolnišnico na Tržaško cesto. Tudi pri preselitvi škofijskega sedeža iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor je Reiser kot župan odigral pomembno vlogo. Župan je ostal do leta 1861. Umrl je 15. januarja 1868. Ulico so leta 1888 podaljšali do današnjega Tomšičevega drevoreda. Leta 1900 so v delu ulice od Maistrove do Tomšičevega drevoreda posadili breste. Z odprtjem nove stavbe okrajnega sodišča (današnje sodišče) je nekdanji zapor v tej ulici (na mestu današnje Zavarovalnice Sava) postal last mesta in v njej je prostore dobil mestni muzej.
Leta 1919 so ulico preimenovali v Cankarjevo. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Reiser Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Cankarjeva ulica.
Ivan Cankar (1876-1918) je bil slovenski pesnik, pripovednik in dramatik. Študiral je na Dunaju, vendar študija ni končal. Na prelomu stoletja je živel in deloval na Dunaju kot svoboden književnik. Pesmi in prozo je začel pisati že kot gimnazijec. Najprej je sledil realizmu in naturalizmu, v času bivanja na Dunaju pa je pod vplivom dekadence in simbolizma oblikoval svoj slog. Opustil je pesništvo in se posvetil črtici, noveli, romanu in drami. Njegova glavna dela so: pesniška zbirka Erotika, črtice Vinjete, komedija Za narodov blagor, roman Na klancu, drama Kralj na Betajnovi, roman Hiša Marije Pomočnice, povesti Martin Kačur, Hlapec Jernej in njegova pravica, Kurent, burka Pohujšanje v dolini šentflorjanski, drama Hlapci, igra Lepa Vida in vojne črtice Podobe iz sanj. Cankar je najpomembnejši slovenski pripovednik in dramatik.
Celjska ulica
Leta 1929 so novo, v regulacijskem načrtu šele predvideno ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Celjska ulica. Ker ob nemški okupaciji leta 1941 v ulici ni bilo nobene stavbe, ji Nemci niso dali imena. Leta 1945 so ulici vrnili ime in v petdesetih letih 20. stoletja so ob njej zrasli stanovanjski bloki. Celje je mesto v najnižjem delu Celjske kotline ob sotočju reke Savinje s pritokom Voglajne s Hudinjo. Leži ob cestnem in železniškem križišču proti Ljubljani, Mariboru in Slovenj Gradcu. Kot tretje največje slovensko mesto z okoli 40.000 prebivalci je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in zdravstveno središče Posavja in gornjega Posotelja. Območje mesta je bilo poseljeno že v prazgodovini. V obdobju Keltov je zaradi ugodne prometne lege tukaj nastala naselbina Keleia, ki je bila v 1. stoletju pr. n. š. eno najpomembnejših obrtnih in trgovskih središč v Noriku. Leta 15 pr. n. št. so keltsko kraljestvo Norik skupaj z mestom osvojili Rimljani in kraj poimenovali Celeia. Zaradi pomembne strateške lege ob križišču cest, od katerih je najpomembnejša vodila iz Italije skozi Emono in nato preko Trojan skozi Celeio proti Petovioni, je mesto kmalu postalo administrativno središče rimske province Norik. Mestne pravice je Celeii leta 45 podelil cesar Klavdij, od tod tudi ime Claudia Celeia. Že v obdobju zgodnjega krščanstva je bil v Celju škofijski sedež. Ob vdoru nomadskih narodov v oslabljeno in razpadajoče rimsko cesarstvo so Huni pod vodstvom Atile leta 452 mesto zavzeli in razdejali. Območje mesta so v zgodnjem srednjem veku poselili Slovani, ki pa so našli le še ruševine antičnega mesta. Po oživitvi trgovine in starih trgovskih poti je na ruševinah antične Celeie zrasla srednjeveška naselbina, ki je leta 1323 postala trg. Leta 1331 je ta postal last gospodov Žovneških. Potem ko so postali Žovneški lastniki celotnega Celja, so ga po letu 1333 obdali z obrambnim nasipom in jarkom. Pravo mestno obzidje pa so na starih temeljih ali celo delih antičnega obzidja začeli graditi leta 1451, ko je grof Friderik II. Celju podelil mestne pravice. Kljub še nedokončanemu obzidju se je mesto leta 1469 uspešno postavilo po robu turškemu napadu. Obzidje s štirimi vrati in osmimi obrambnimi stolpi je bilo zgrajeno do leta 1473. Po smrti zadnjega Celjskega grofa Ulrika II. je mesto prišlo pod deželne kneze Habsburžane. Ob velikem vseslovenskem kmečkem uporu leta 1515 so uporniki zavzeli Stari grad, mesta pa jim ni uspelo zavzeti.
Z razvojem prometa in vedno močnejše trgovine po cesti Dunaj-Trst se je Celje v drugi polovici 18. stoletja z doseljevanjem novega prebivalstva začelo širiti tudi izven starega srednjeveškega jedra, obdanega z obzidjem. To so odstranili leta 1789. Na urbani razvoj mesta so v veliki meri vplivali veliki požari v letih 1448, 1502 in 1534 ter še posebno katastrofalen požar leta 1798, ki je uničil večino mestnih hiš. V 11. stoletju je na grajskem hribu nastal Stari grad kot ena od postojank za obrambo pred vdori in osvajanjem Madžarov, ki so tod plenili vse do leta 1126. Ko je v 17. stoletju izgubil svoj strateški pomen, je začel postopoma propadati. V 18. stoletju so dele gradu uporabili za gradnjo in obnovo drugih stavb v mestu in okolici. Šele konec 19. stoletja si je Muzejsko društvo v Celju začelo prizadevati za obnovo gradu. Zdaj se kaže v delno rekonstruirani podobi.
Celovška cesta
V devetdesetih letih 20. stoletja so del magistralne ceste Maribor-Dravograd, podaljšek Koroške ceste, v naselju Bresternica poimenovali Celovška cesta.
Celovec/Klagenfurt je glavno mesto avstrijske zvezne dežele Koroške, sedež deželnega zbora in deželne vlade; ima okoli 90.000 prebivalcev. V njem delujejo osrednje deželne kulturne, izobraževalne, zdravstvene idr. ustanove. Celovec je središče političnega in kulturnega delovanja koroških Slovencev. Celovec leži na široki ravnini ob reki Glini blizu Vrbskega jezera sredi Celovške kotline, ob meji narodnostno mešanega ozemlja. Po ravnini, ki obdaja mesto, je vanj lahek dostop z vseh strani, doline med griči in hribovjem centralnega dela Celovške kotline pa omogočajo ugodne zveze z bolj oddaljenimi kraji. Tod so vodile že stare ceste: na jug skozi Žihpolje in prek Ljubelja proti Ljubljani in Trstu, na sever prek Gosposvetskega polja in skozi Št. Vid ob Glini na severovzhod proti Dunaju, na zahod ob Vrbskem jezeru v Beljak, zahodno Koroško in Italijo, na vzhod v Podjuno in na Štajersko. Ozemlje Celovca je bilo že zgodaj naseljeno (Gospa Sveta); v njem sta bili glavni mesti Norika (keltska Noreia in rimski Virunum), nato tudi središče slovenske Karantanije (Krnski grad). Prvič se omenja v 12. stoletju kot majhno tržno naselje ob reki Glini.
Za časa vojvoda Bernarda Spanheimskega je nastala okoli leta 1250 nova naselbina okrog Starega trga s trškimi pravicami; med letoma 1270 in 1290 je dobila mestne pravice in obzidje. V tem času je bil Celovec lokalno gospodarsko središče za bližnjo okolico, naseljeno s slovenskim prebivalstvom (narodnostna meja je bila še sredi 19. stoletja pri Krnskem gradu in Gospe Sveti severno od Celovca). Njegov položaj se je bistveno spremenil po slovenskem kmečkem uporu leta 1515. Cesar Maksimilijan ga je 1518 podaril koroškim deželnim stanovom; ti so sem prenesli svoj sedež iz Št. Vida, ker je bil ta 1515 naklonjen upornim kmetom. Čeprav je postal prestolnica Koroške in so ga stanovi zgradili v novi obliki, se je zaradi konkurence drugih pokrajinskih središč razvijal razmeroma počasi. Revolucionarno leto 1848 je razgibalo tudi nemško in slovensko mestno prebivalstvo. Povezavo z železnico je dobil leta 1863, ko je bila zgrajena proga Celovec-Maribor. V 19. stoletju je bil poleg Dunaja, Gradca in Ljubljane središče slovenskega narodnega gibanja; v njem so delali številni narodni buditelji in književniki (Franc Grundtner, U. Jarnik, Matija Schneider, A. Einspieler, M. Ahacel, M. Majar - Ziljski, A. M. Slomšek). Leta 1848 so tu ustanovili Slovensko društvo in istega leta je tu Majar kot prvi orisal temelje programa Zedinjene Slovenije.
V Celovcu je bila sredi 19. stoletja okoli polovica prebivalcev Slovencev
