Cesta Graške Gore
Leta 1968 so staro cesto med Pekrami in Limbuško cesto poimenovali Cesta Graške Gore. Graška Gora je razloženo naselje samotnih kmetij na slemenu, pod Samčevim vrhom (851 m) v povirju potokov Kolarica in Štihovec z okoli 70 prebivalci. V antiki naj bi tod vodila rimska cesta iz Savinjske doline proti Colatiu. V 4. stoletju n. št. so Rimljani tod požgali poganski tempelj, verjetno mitrej. Tukaj so bili odkriti ostanki starokrščanske cerkve iz 5. ali 6. stoletja. Na vrhu vzpetine sredi vasi stoji cerkev sv. Helene, ki je bila zgrajena v začetku 16. stoletja. Baročni glavni oltar je iz leta 1670. V 19. stoletju so obokali ladjo in prezbiterij. Blizu kraja je spomenik NOB, ki spominja, da je bilo tod prizorišče najhujših bojev XIV. divizije po prihodu na Štajersko pozimi leta 1944 (tedaj so Graško Goro poimenovali Gora jurišev).
Cesta k Dravi (Brezje)
Leta 1947 so staro pot v Brezje, ki vodi od Dupleške ceste k Dravi, poimenovali Cesta k Dravi. Drava je osrednji vodotok severovzhodne Slovenije in energetsko najpomembnejša reka v Sloveniji. Izvira 1176 metrov visoko na Toblaškem polju v Italiji. Do Maribora teče po Dravski dolini, od tod pa proti vzhodu po Dravskem in Ptujskem polju, kjer je njen tok počasnejši. Pri Središču ob Dravi prestopi slovensko-hrvaško mejo, po izlivu Mure teče do izliva v Donavo po hrvaško-madžarski meji. Na slovenskem ozemlju dobi Drava večje pritoke, Mežo z Mislinjo, Bistrico, Velko, Radoljno, Lobnico, Polskavo, Dravinjo in Pesnico. Od celotne dolžine toka 720 km je na slovenskem ozemlju 102,2 km. Največjo širino doseže pri Trčovi, vzhodno od Maribora (140 m), največjo naravno globino pa pri izlivu Mučke Bistrice (16,7 m). Drava ima najvišji vodostaj v juniju, drugi maksimum se pojavlja novembra. Že v času Rimljanov je na posameznih odsekih imela tudi transportno vlogo. Splavarstvo se prvič omenja leta 1280, v srednjem veku so iz hribovitega Podravja v Slavonijo in Podonavje prevažali predvsem les.
Cesta k Dravi (Limbuš)
V devetdesetih letih 20. stoletja so cesto do Drave v Limbušu (Laznici) poimenovali Cesta k Dravi. Na ozemlju Slovenije je na Dravi osem hidroelektrarn, od tega šest pretočnih in dve kanalski. Do zgraditve elektrarn so po Dravi vozili splavi in šajke ter brodi; od Maribora dalje je Drava gonila rečne mline. Zgraditev verige elektrarn je povzročila ekološke spremembe; preusmerile so se poti divjadi in prekinjene so bile poti za ribe selivke. Pred zajezitvijo so v reki živele celo postrvi, po zajezitvi pa prevladujejo krapovske vrste. Odpadne snovi so obremenile življenjske razmere na rečnem dnu.
Cesta k Tamu
Leta 2004 so ulico na Teznu, ki poteka od križišča s Ptujsko cesto skozi križišče s Kavčičevo ulico in območje Tama do križišča s cesto ob železniški progi, poimenovali Cesta k Tamu. Začetki Tovarne avtomobilov in motorjev Maribor segajo v leto 1942, ko so v času nemške okupacije pričeli graditi tovarno letalskih delov za potrebe nemške vojne industrije. Leta 1946 je podjetje dobilo ime Tovarna avtomobilov Maribor - Tezno in postala prva tovarna avtomobilov v državi. Leta 1947 so začeli izdelovati tovorna vozila Pionir (češka licenca). Leta 1957 so na podlagi licence Magirus - Deutz pričeli proizvodnjo tovornjakov večje nosilnosti, ime tovarne pa so spremenili v Tovarno avtomobilov in motorjev Maribor. Tovarna je postala največji proizvajalec tovornjakov, avtobusov in motorjev v Jugoslaviji. Razpad socialističnega sistema v vzhodni Evropi po letu 1991 je pomenil postopen, toda nezadržen propad nekdanjega gospodarskega giganta v Mariboru.
Cesta Osvobodilne fronte
Leta 1958 so novo ulico blizu cerkvenega dela pokopališča na Pobrežju poimenovali Cesta Osvobodilne fronte. Dne 27. aprila 1941 so na pobudo Komunistične partije Slovenije v Ljubljani ustanovili Osvobodilno fronto slovenskega naroda OF, z nalogo, da povede slovenski narod v boj za osvoboditev. Ustanovile so jo štiri skupine: komunisti, krščanski socialisti, sokoli in kulturni delavci. OF se je hitro širila med slovenskim narodom in predstavljala trdne temelje za uspešen narodnoosvobodilni boj. Do konca leta 1941 je OF izoblikovala devet temeljnih točk narodnoosvobodilnega programa. V njem je napovedala boj proti okupatorju do zmagovitega konca, boj za zedinjenje vseh Slovencev, proglasila lojalnost vseh skupin OF in sklenila, da bo OF po končani vojni prevzela oblast na Slovenskem, uvedla ljudsko demokracijo, vsa nerešena vprašanja pa bodo po vojni urejena po demokratični poti. Leta 1943 so v Kočevju na Zboru odposlancev slovenskega naroda izvolili 120-članski vrhovni plenum OF z desetčlanskim izvršnim odborom. OF je v Črnomlju leta 1944 postavila temelje slovenske državnosti z izvolitvijo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki je maja 1945 izdal Zakon o narodni vladi in jo imenoval v Ajdovščini.
Cesta proletarskih brigad
Z izgradnjo novih blokovskih sosesk na Taboru in Novi vasi je v šestdesetih letih 20. stoletja nastala nova osrednja prometna povezava v južnem delu mesta med Tržaško in Engelsovo cesto, ki so jo leta 1964 poimenovali Cesta proletarskih brigad. Proletarska brigada je bil naziv za enoto - brigado v narodnoosvobodilni vojski, ki so jo sestavljali predvsem politično prekaljeni kadri, člani KPJ in SKOJ ter pripadniki vseh narodov Jugoslavije. Prva proletarska brigada je bila ustanovljena 22. decembra 1941 v Rudu. Med NOB je bilo ustanovljenih dvanajst proletarskih brigad.
