Cesta XIV. divizije
Konec 19. stoletja so cesto, ki vodi mimo pokopališča na Pobrežju proti vasi Brezje, tudi uradno poimenovali s starim imenom Fraustaudner Strasse (Cesta v Brezje), po cerkvi Matere božje v Brezju, ki je bila zgrajena leta 1592. Postavljena je na mestu starejše lesene cerkve iz leta 1587 in zidane iz leta 1589, od katere je ohranjen prezbiterij. V 17. in 18. stoletju so ji povišali ladjo, leta 1632 pa so ji prizidali današnji zvonik. Glavni oltar je z začetka 18. stoletja, Marijin kip pa z začetka 17. stoletja. Okoli cerkve je ohranjen pokopališki zid, v katerega so vzidani nagrobniki z nekdanjega pokopališča okoli cerkve (1592-1955). Leta 1919 so jo preimenovali v Cesto v Brezje.
V tridesetih letih 20. stoletja jo je odbor občine Pobrežje preimenoval v Aleksandrovo ulico po jugoslovanskem kralju Aleksandru Karađorđeviću (1888-1934). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Fraustaudner Strasse.
Leta 1945 so ji vrnili slovensko ime Aleksandrova ulica, leta 1947 pa jo preimenovali v Cesto XIV. divizije. Štirinajsta divizija je krenila na pohod na Štajersko iz Bele krajine ter preko zahodne Hrvaške in 6. februarja 1944 prešla Sotlo. Svoj pohod je nadaljevala čez Kozjansko, šla vzhodno od Laškega proti severu na Paški Kozjak in Pohorje. Prihod velike enote s 1100 borci je močno vznemiril Nemce, ki so v hudi zimi silovito napadali že utrujeno divizijo. Potem ko se je le elitnemu delu divizije uspelo prebiti v okrilje pohorskih gozdov, se je preostali del divizije severno od Šaleške doline prebijal v Mozirske planine. Po več neuspešnih poizkusih obkolitve in uničenja divizije so Nemci 25. februarja 1944 prenehali ofenzivo. Štirinajsta divizija je na Štajersko prinesla nov ofenziven način bojevanja in močno spodbudila razmah narodnoosvobodilnega gibanja v tej pokrajini.
Cesta v Rošpoh
Leta 1967 so cesto, ki vodi iz Kamnice v Rošpoh, poimenovali Cesta v Rošpoh. Rošpoh s 720 prebivalci je razloženo naselje na pobočjih in v dolini Rošpoškega potoka, sestavljeno iz zaselkov Mali Rošpoh v Pesniški dolini, Morski jarek na severnem pobočju Urbana, Rošpoh ob cesti Kamnica-Spodnja Kungota, Vinarje in Veliki Rošpoh na južnem pobočju Urbana. Na prisojnih pobočjih so vinogradi, med katerimi so njive, travniki in sadovnjaki, višje in v osojah pa gozd. Na Rakovem bregu nad Rakovim dvorom stoji zidano slopasto znamenje z začetka 19. stoletja.
Cesta zmage
Leta 1898 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Magdalenen Gasse (Magdalenska ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Magdalenska ulica.
Leta 1930 so jo zaradi pogostega zamenjevanja z Magdalenskim trgom preimenovali v Jerovškovo ulico. Anton Jerovšek, duhovnik, se je rodil leta 1874 v Novi vasi pri Slovenski Bistrici. Med letoma 1900 in 1903 je bil škofov tajnik v Mariboru in od leta 1903 stalno nameščen na mariborski realki. Ob prevratu 1918. je bil dejaven član Narodnega sveta v Mariboru. V novi državi je bil član mestnega sveta in leta 1924 dosegel dogovor med slovenskimi strankami za občinske volitve. V izvestjah državne realke v Mariboru je objavil razpravi o rimskih katakombah in antično-poganskem suženjstvu.
Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico ponovno poimenovali Magdalenen Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Jerovškova ulica, leta 1947 pa preimenovali v Cesto zmage v spomin na zmago zaveznikov in NOV nad fašizmom in nacizmom v letih 1941-1945.
Cilenškova ulica
Med drugo svetovno vojno so Nemci v Špesovem naselju na robu Stražunskega gozda zgradili stanovanjske hiše poznejše Tovarne motorjev na Teznu. Leta 1947 so eno izmed novih ulic v tem naselju poimenovali Cilenškova ulica.
Martin Cilenšek se je rodil leta 1848 v Gotovljah v Savinjski dolini. Na graški univerzi je študiral prirodoslovje in pozneje do upokojitve poučeval na deželni gimnaziji na Ptuju. Kot botanik je objavil vrsto člankov v letih 1892 do 1896 in izdal knjigo Naše škodljive rastline v podobi in besedi.
Leta 1927 je zidarski mojster Ivan Špes na severnem pobočju Stražuna ob sedanji Finžgarjevi ulici zgradil šest majhnih stanovanjskih hiš, ki so po njem dobile ime Špesovo selo. V naslednjih letih so pozidali še predel do Nasipne ulice in gramoznih jam, ki se ga je prav tako oprijelo ime Špesovo selo.
Ciril-Metodova ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Studencih med Valvasorjevo in Obrežno ulico poimenovali Schusteritsch Gasse (Šušteršičeva ulica) po slovenskem politiku Ivanu Šušteršiču (1863-1925). Leta 1919 so jo preimenovali v Ciril-Metodova ulica.
Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Felix Dahn Gasse po nemškem zgodovinarju in pesniku Felixu Dahnu (1834-1912). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Ciril-Metodova ulica.
Ciril in Metod, po rodu Grka, sta bila brata, doma iz Soluna, ki sta leta 863 prišla na Moravsko, kjer sta uspešno misijonarila, zbirala učence in prevajala verske knjige. Med drugim sta prevedla biblijo v starocerkvenoslovanski jezik. V ta namen sta izdelala posebno pisavo, glagolico. Uvedla sta tudi slovansko bogoslužje. Na željo kneza Koclja je papež poslal Metoda v Panonijo in ga leta 869 imenoval za panonskega nadškofa. Leta 874 je Metod odšel na Moravsko. Po njegovi smrti leta 885 so izgnali njegove učence, ki so se zatekli k Hrvatom, Srbom in Bolgarom.
Cizljeva ulica
Leta 1967 so novo ulico v Brezju poimenovali Cizljeva ulica. Miran Cizelj (1915-1944) je bil pred drugo svetovno vojno odličen športnik, med drugim prvak v smuku. Po okupaciji leta 1941 se je vrnil iz Beograda v Maribor in se zaposlil pri železnici. Nemci so ga premestili na delo v Nemčijo, od koder je pobegnil in se čez Maribor zatekel na Gorenjsko, kjer je najprej deloval kot ilegalec. Pozneje se je priključil partizanom in postal zvezni oficir v Gorenjskem odredu. Januarja 1944 so ga na kmetiji v Spodnjem Vertnu pod Storžičem obkolili Nemci. Da jim ne bi padel živ v roke, se je sam ustrelil.
Confidentijeva ulica
Leta 1967 so novo ulico v Kamnici poimenovali Confidentijeva ulica. Leta 1998 so jo podaljšali od Vrbanske ceste do Ulice Klinčevih. Leta 2001 so novo ulico v naselju Marlesovih hiš v Kamnici priključili Confidentijevi ulici (desni slepi odcep Confidentijeve ulice).
Jurij Confidenti (1899-1942) se je že leta 1918 pridružil Maistru pri osvobajanju severne Slovenije. Ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 je služboval v Mostarju. Bil je v jugoslovanski vojski, ki se je borila z Italijani pri Skadru. Italijani so ga ujeli in predali ustašem, ti so ga jeseni 1941 izpustili. Vrnil se je v Kamnico, kjer se je hitro povezal z narodnoosvobodilnim gibanjem. Zaradi izdaje ga je gestapo aretiral. Odpeljali so ga v mariborske zapore, tam so ga mučili in aprila 1942 ustrelili kot talca.
Cotičeva ulica
Leta 1968 so novo ulico v Pekrah med Hrastjem in Rožno dolino poimenovali Cotičeva ulica. Leta 1977 so jo podaljšali do hiše Hrastje št. 9.
Viktor Cotič (1885-1955) je bil akademski slikar, rojen v Trstu. Od leta 1919 je služboval kot profesor risanja na mariborski realki. Ustanovil je umetniški klub Grohar in priredil prvo umetnostno razstavo v Mariboru. Cotič je bil realist, ki se je ukvarjal s slikanjem krajine in portretov v olju in lesorezu. Med drugim je izdal mapo lesorezov Stari Maribor. Svoja dela je razstavljal v Zadru, Trstu, Gorici, Ljubljani, Mariboru, na Dunaju, v Leobnu in Hodoninu.
Crnekova ulica
Leta 1951 so novo ulico v Novi vasi blizu Betnavske ceste poimenovali Crnekova ulica. Franjo Crnek se je rodil leta 1901 v Bjelovarju na Hrvaškem. Med letoma 1929 in 1941 je bil profesor na mariborski realki. Leta 1945 so ga ubili ustaši v koncentracijskem taborišču Jasenovac.
