Koprska ulica
Leta 1955 so novonastalo ulico v Novi vasi poimenovali Koprska ulica. Koper je s skoraj 25.000 prebivalci največje obmorsko mesto v Sloveniji. V njegovi bližini ali v mestu samem naj bi bila antična naselbina Aegida, v rimski dobi tudi Capris. Na Kozjem otoku naj bi bilo leta 568 nastalo novo mesto Justinopolis, ki je konec 1. in v začetku 2. tisočletja sklenilo zavezniško pogodbo z Benetkami. Med letoma 1086 in 1090 se prvič omenja mestno obzidje, leta 1186 pa kot komuna. Za istrskimi mejnimi grofi in oglejskim patriarhom je Koper oziroma Caput Histriae (glava Istre) leta 1279 prišel pod beneško oblast ter postopoma postal gospodarsko in politično središče severne Istre. Po propadu Beneške republike je bil med letoma 1797 in 1918, s kratko francosko zasedbo (1806-1813), pod avstrijsko oblastjo. V tem času je zaostal za sosednjim Trstom. Po koncu prve svetovne vojne je prešel pod Italijo. Po koncu druge svetovne vojne je bil med letoma 1947 in 1954 središče Svobodnega tržaškega ozemlja in ob njegovi razdelitvi med Italijo in Jugoslavijo je postal del slovenskega ozemlja. V teh letih se je iz mesta izselila večina avtohtonega italijanskega prebivalstva, v mesto pa so se priselili prebivalci iz notranjosti Istre in drugih krajev Slovenije.
Korbunova ulica
Leta 1947 so drugo ulico v Kamenškovem naselju pod Pekrsko gorco na Studencih poimenovali Korbunova ulica. Franc Korbun (1896-1945), pomožni kleparski delavec v Železniških delavnicah in predvojni komunist, je bil med obema svetovnima vojnama med organizatorji železničarskega gibanja v Mariboru; bil je tajnik in pozneje tudi predsednik Udruženja jugoslovanskih železničarjev. Po nemški okupaciji leta 1941 se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje, zbiral material za partizane in pridobival ljudi za terensko delo. V letih 1943 in 1944 je bila na njegovem domu (Korbunova ulica 5) ena od postojank OF v mestu. Jeseni 1944 so ga Nemci aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče Dachau ter nato v Buchenwald. Tam je leta 1945 umrl.
Korčetova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Delavska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo najprej preimenovali v Arbeiter Gasse (Delavska ulica), nato pa še istega leta v Rudolf Wagner Gasse (Ulica Rudolfa Wagnerja), po Rudolfu Wagnerju (1851-1915), nemškem skladatelju in pevovodji, ki se je leta 1881 priselil v Maribor ter bil kapelnik gledališkega orkestra in stalno zaposlen kot organist v stolnici. Med letoma 1883 in 1885 je bil pomožni učitelj glasbe na moškem učiteljišču. Od leta 1896 do smrti leta 1915 je učil na mariborski klasični gimnaziji. Bil je tudi pevovodja pevskega društva Mannergesangsverein. Zložil je več kot 250 skladb, predvsem zabavnih na nemška besedila s folklornimi motivi, operete, koračnice, motete. Med cerkvenimi skladbami so znani številni preludiji, Fantazija za orgle, Ecce sacerdos magnus, latinske maše v klasičnem slogu. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Delavska ulica, ob odpravljanju dvojnega poimenovanja pa so jo leta 1947 preimenovali v Korčetovo ulico.
Drago Kovačič - Korče (1910-1941) je bil delavec v Železniških delavnicah, doma iz Trsta. Kot priseljenec po letu 1918 in zaveden Slovenec je bil leta 1941 izseljen v Srbijo, kjer je bil nato v Kraljevu oktobra 1941 ustreljen kot talec, skupaj s 56 Slovenci in 4000 Srbi.
Korenčanova ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Studencih poimenovali Schmied Gasse (Kovaška ulica), po kovačiji v Železniških delavnicah. Leta 1919 so ulico preimenovali v Cankarjevo ulico, po slovenskem pisatelju Ivanu Cankarju (1876-1918). Po nemški okupaciji leta 1941 so ji začasno vrnili ime Schmied Gasse, nato pa so jo preimenovali v Agnes Elisabeth Gasse (Ulica Agnes Elisabeth). Leta 1945 so ji vrnili slovensko ime Cankarjeva ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 so ulico preimenovali v Korenčanovo ulico.
Andrej Korenčan (1871-1944) je bil pred vojno zdravnik v Železniških delavnicah na Studencih, kjer je bil zelo priljubljen med delavci. Po okupaciji leta 1941 je vse do smrti decembra 1944 sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju v Mariboru in ga podpiral.
Koresova ulica
V 19. stoletju so staro cesto v Novi vasi, ki je vodila od kadetnice do Zgornjega Radvanja, poimenovali Rothweiner Strasse (Radvanjska cesta). Leta 1876 so jo preimenovali v Oberrothweiner Strasse (Zgornjeradvanjska cesta). Leta 1919 so ulico preimenovali v Pohorsko cesto, vendar le del ob Železničarski koloniji, drugi del do Zgornjega Radvanja pa so preimenovali v Obmejno ulico, ker je tekla ob meji med Radvanjem in Novo vasjo. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Oberrothweiner Strasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Pohorska cesta, leta 1947 pa jo preimenovali v Koresovo ulico.
Martin Kores (1896-1941) je bil ključavničar in sindikalni delavec. Pred drugo svetovno vojno je bil predsednik Jugoslovanske strokovne zveze v Mariboru in ena najvidnejših osebnosti v krščanskosocialističnem gibanju. Maja 1941 se je udeležil ustanovnega odbora OF za severovzhodno Slovenijo. V njegovem stanovanju so bile seje pokrajinskega odbora OF. Konec oktobra 1941 so ga aretirali in zaprli v mariborske sodne zapore, kjer je bil nato ustreljen kot talec.
