Kersnikova ulica
Leta 1888 so novo ulico v mariborskem Graškem predmestju, med Tappeinerjevim trgom (Trg Borisa Kidriča) in Kokošinekovo cesto (Tomšičeva ulica), poimenovali Hilarius Gasse (Hilariusova ulica), po baronu Ferdinandu von Rastu (1808-1889), ki je kot pesnik uporabljal psevdonim Hilarius. Leta 1827 je postal zastavnik v 47. mariborskem pešpolku. Pozneje je bil odvetnik očetovega posestva Fala pri Mariboru, kjer se je tudi naselil. Ko je bila leta 1848 ustanovljena Narodna garda, so ga kot nekdanjega oficirja izvolili za majorja in komandanta bataljona. Bataljon je imel šest čet s poveljniki - to so bili lekarnar Stampfl, Kirchner, dr. Puff (študentska četa), Rösler, Meditsch in Leyrer -, poleg tega je imel tri zdravnike, osem višjih in 48 nižjih poveljnikov, sedem bobnarjev, dva mizarja in 309 gardistov. Obleka garde je bila sestavljena iz temnomodre zgornje suknje, sivih hlač in čake s konjskim čopom. Leta 1851 so narodno gardo razpustili. Leta 1866 je bil izvoljen v mestni svet, v katerem je nato s krajšimi prekinitvami deloval vse do leta 1880.
Leta 1919 so ulico preimenovali v Kersnikova ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili staro ime Hilarius Gasse, vendar so jo še isto leto preimenovali v Norbert Jahn Gasse (Ulica Norberta Jahna), po nekdanjem uredniku Marburger Zeitung Norbertu Jahnu. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kersnikova ulica.
Janko Kersnik (1852-1897) je bil pisatelj in pripovednik. Po končanem študiju prava na Dunaju in v Gradcu je postal notar in kasneje bil izvoljen za deželnega poslanca. V zgodnji dobi se je ukvarjal s poezijo in pisal duhovite satirične podlistke o družbenem in političnem življenju. Ob prijateljevanju z Josipom Jurčičem se je lotil romanov, s katerimi je obogatil slovensko pripovedništvo s socialno problematiko in družbenimi protislovji, kritičnim opazovanjem in lirizmom. Leta 1876 je napisal roman Na Žerinjah, leta 1881 pa je končal Jurčičeve Rokovnjače. V romanih Ciklamen (1883), Agitator (1885), Rošlin in Verjanko (1889) in Jara gospoda je prikazoval malomestno in trško družbo, upodobil podeželskega izobraženca in kritično prikazal družbeno in politično povzpetnost. V povestih Testament (1887) in Očetov greh (1894) ter kratkih pripovedih Kmetske slike (1882-1891) je prikazoval moralni in gospodarski razkroj podeželja, tragično podobo kmeta, ki ga uničujejo sodobni družbeni in gospodarski procesi.
Kettejeva ulica
Leta 1889 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Uhland Gasse (Uhlandova ulica), po nemškem pesniku Johannu Ludviku Uhlandu (1787-1862) iz Tübingena. Leta 1919 so ulico preimenovali v Kettejevo ulico. Po nemški okupaciji leta so jo ponovno poimenovali Uhland Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kettejeva ulica.
Dragotin Kette (1876-1899) je bil pesnik. Med šolanjem na ljubljanskem učiteljišču in gimnaziji je skupaj z Murnom, Župančičem in Cankarjem sodeloval v dijaškem literarnem društvu Zadruga. Zaradi satire na ljubljanskega škofa je bil izključen z gimnazije, tako da je maturo opravil v Novem mestu. Po končanem šolanju je bil vpoklican v vojsko, kjer pa je zbolel za jetiko in umrl v ljubljanski Cukrarni. Dijaške pesmi je objavljal v Angelčku, Vrtcu, Ljubljanskem zvonu in Novi nadi. Zbirka Poezije je posthumno izšla leta 1900. Kettejeva lirika je mladostno razigrana, pozneje resnobno sentimentalna in strastna ljubezenska, razpeta med čutnostjo in duhovnostjo. V moderniziranih sonetih in sonetnih ciklih je izpovedoval ambivalentno erotiko, odnos do poezije in panteizmu približano religioznost. V liriziranih baladah in romancah je opeval sodobno življenje.
Kidričeva ulica
Leta 1951 so novo ulico na Teznu poimenovali Kidričeva ulica. France Kidrič (1880-1950) je bil literarni zgodovinar. Študij slavistike na Dunaju je zaključil z doktorsko disertacijo. Do leta 1920 je delal v Dvorni biblioteki na Dunaju. Po izvolitvi za rednega profesorja na novoustanovljeni ljubljanski univerzi leta 1920 se je preselil v Ljubljano, kjer je predaval starejšo slovansko književnost s posebnim poudarkom na slovensko ter primerjalno literarno zgodovino. V letih 1923 in 1924 je bil rektor univerze. Po okupaciji Jugoslavije in začetku narodnoosvobodilnega gibanja je že leta 1941 postal član matičnega odbora OF na univerzi. Od leta 1942 do 1945 je bil v zaporih in internaciji. Po vojni je bil izvoljen za predsednika SAZU in leta 1948 je postal prvi upravnik Akademijskega inštituta za literature. Njegovo delo je zajemalo raziskovanje starejše slovenske književnosti, zlasti reformacijo, protireformacijo, razsvetljenstvo in romantiko. Razprave o Trubarju, Dobrovskem, Vrazu, Korytku in Primicu je dopolnil v Zgodovini slovenskega slovstva (1929-1938). Med njegova vidnejša dela spadajo še monografija Prešeren (1800-1838), Življenje pesnika in pesmi (1938) in Zoisova korespondenca (1939-1941).
K jami
Leta 1945 so staro, brezimno ulico v Brezju poimenovali Kratka ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v ulico K jami, ker je vodila do gramozne jame.
Kratka ulica v Brezju postane leta 1947 ulica
K jami
Klemenčičeva ulica
Leta 1967 so novo ulico v Brezju poimenovali Klemenčičeva ulica. Josip Klemenčič (1876-1960) se je rodil v Čagoni v Slovenskih goricah. Po končanem učiteljišču v Mariboru je služboval v raznih krajih tedanje Avstrije. Leta 1919 je postal upravnik šole na Pobrežju. Do začetka druge svetovne vojne je bil aktiven družbeni delavec, predsednik Rdečega križa, pevskega društva Zarja, prostovoljnega gasilskega društva in društva upokojencev. Po nemški okupaciji leta 1941 so ga skupaj z vso družino poslali v taborišče Schelkingen pri Ulmu, vendar so jih zaradi starosti kmalu izpustili. Njihov dom na Pobrežju je bil nato zbirališče zavednih Mariborčanov vse do osvoboditve.
Kletarska ulica
Leta 1975 so novo ulico v Košakih poimenovali Kletarska ulica, ker je tekla med vinogradi in zidanicami (kletmi), kjer so shranjevali vino.
