Kočevarjeva ulica
Leta 1898 so novo ulico v Koroškem predmestju, ki je povezovala Koroško cesto in Smetanovo ulico, poimenovali Duchatsch Gasse (Duhatscheva ulica). Ferdinand Duchatsch (1835-1887) je po smrti svojega očeta prevzel njegovo odvetniško pisarno v Mariboru. Leta 1869 je bil izvoljen v mestni svet, kjer je nato ostal vse do svoje smrti. Med letoma 1874 in 1876 je bil županov namestnik, med letoma 1883 in 1885 pa župan. V času njegovega mandata je julija 1883 mesto obiskal cesar Franc Jožef I., vpričo katerega je bil odkrit Tegetthoffov spomenik. V njegovem županstvu so zgradili novo stavbo mestne hranilnice in brv čez Dravo (Studenški most). Nekaj let je bil tudi zastopnik volilnega okrožja Maribor-Ptuj v državnem zboru.
Leta 1919 so ulico preimenovali v Gajevo ulico po hrvaškem narodnem buditelju, vodji ilirskega gibanja in reformatorju hrvaške pisave (gajica) Ljudevitu Gaju (1809-1872). Leta 1938 se je zaradi novogradenj ulica prepolovila. Tako je severni del do Vrbanske ceste dobil ime Bernekerjeva ulica, južni del od Gosposvetske do Koroške ceste pa je obdržal ime Gajeva ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Duchatsch Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Gajeva ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Kočevarjevo ulico. Zaradi nadaljnjih novogradenj v šestdesetih letih 20. stoletja ob Gosposvetski cesti današnja ulica sega le še od Koroške ceste do Smetanove ulice.
Štefan Kočevar (1808-1883) je bil zdravnik, narodni buditelj in politik. Po končanem študiju v Gradcu in na Dunaju je kot zdravnik služboval v Celju in Podčetrtku. V tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja je v sodelovanju z Vrazom zbiral ljudske pesmi, pripravljal izdajo slovarja ilirskega jezika (1843-1848), razpošiljal slovensko in ilirsko literaturo ter budil slovensko narodno zavest. Zaradi prizadevanja za tesnejše sodelovanje s Hrvati leta 1848 ga je graška Slovenija izbrala za predstavnika na prvem zasedanju hrvaškega sabora v Zagrebu leta 1848. Kot ena osrednjih osebnosti političnega in narodnega življenja v Celju je leta 1862 ustanovil Narodno čitalnico, katere predsednik je bil do leta 1877. Zaradi poskusov, da bi slovenski jezik izrinili iz celjske glavne šole, je leta 1865 izstopil iz celjskega občinskega sveta. Leta 1882 je napisal poljudnoznanstveni spis Slovenska mati o pravilnem ravnanju z nosečimi ženskami.
Štefan Kočevar je bil zdravnik, narodni buditelj in politik
Kodričeva ulica
Leta 1980 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Kodričeva ulica. Dominik Kodrič (1907-1942), tkalec iz Maribora, se je kmalu po okupaciji pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Julija 1941 je na tezenskem kolodvoru zažgal dva vagona kompozicije tovornega vlaka s petnajstimi vagoni, ki so bili naloženi z letalskimi deli. Nemci dolgo časa niso odkrili storilca, saj so kot vzrok požara navajali iskre s sanitetnega vlaka in izključili možnost sabotaže. Gestapo je podatek o Kodriču dobil šele jeseni 1941. Kodriča so aretirali in maja 1942 kot talca ustrelili v mariborskih zaporih.
Kolaričeva ulica
Leta 1968 so novo ulico na Studencih, ki leži med Limbuško cesto in nekdanjim pokopališčem, poimenovali Kolaričeva ulica. Franc Kolarič (1921-1941) je bil pred drugo svetovno vojno tkalski mojster v tovarni Hutter v Mariboru. Na začetku okupacije leta 1941 je bil poštar v Lovrencu na Pohorju. Kmalu se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje in skupaj s sodelavci pripravljal napad na orožniško postajo v Lovrencu; 23. avgusta so ga Nemci aretirali in že 25. avgusta 1941 je bil ustreljen med prvim streljanjem talcev v Mariboru.
Kollarjeva ulica
Leta 1900 so eno izmed novih ulic v Železničarski koloniji v Magdalenskem predmestju na željo družbe Južna železnica poimenovali Redtenbacher Gasse (Redtenbacherjeva ulica) po Jakobu Ferdinandu Redtenbacherju (1809-1863), inženirju, ki je bil zaslužen za razvoj učenja strojništva. Leta 1919 so ulico preimenovali v Jan Kollarjeva ulica. Ob odpravi osebnih imen iz uličnih poimenovanj so ime ulice leta 1934 popravili v Kollarjeva ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Redtenbacher Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kollarjeva ulica.
Jan Kollar (1793-1852) je bil književnik, jezikoslovec in slovaški pesnik. Po končanem študiju teologije je bil med letoma 1819 in 1849 evangeličanski pastor v Budimpešti. Od leta 1849 pa do svoje smrti je bil profesor slovanske arheologije na Dunaju. S svojim delovanjem in nazori sodi med začetnike panslavizma. Po njegovem programu vzajemnosti naj bi se etnično sorodna slovanska ljudstva spoznala in se zbliževala najprej na jezikovnem in kulturnem področju. Zagovarjal je tezo, da imajo možnost za literarni razvoj le ruski, poljski, češki in ilirski jezik, drugi bodo ostali le narečja. Njegove ideje so močno vplivale na privržence ilirizma predvsem na Hrvaškem, medtem ko jih je Prešernov krog v imenu samobitne slovenske književnosti zavračal. Izdal je zbirko ljudskih pesmi in cikel sonetov.
Komenskega ulica
Leta 1899 so novo ulico v Magdalenskem predmestju za šolo v Železničarski koloniji na predlog družbe Južna železnica poimenovali Fröbel Gasse (Fröblova ulica) po nemškem šolniku in ustanovitelju otroškega vrtca Frideriku Fröblu (1872-1852). Leta 1919 so ulico preimenovali v Komenskega ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico ponovno poimenovali Fröbel Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Komenskega ulica.
Jan Amos Komensky (1592-1670) je bil češki teolog in pedagog. V začetku 17. stoletja je postal pridigar čeških bratov, leta 1648 pa njihov škof. Po izgonu iz Češke je kot učitelj in pridigar potoval po Poljski, Angliji, Švedski, Madžarski in Nizozemski, kjer je tudi umrl. Prvi v Evropi je spoznal pomen enotne šolske vzgoje in postavil pouk kot predmet sistematičnega teoretičnega proučevanja. Na podlagi bogatih izkušenj je prišel do spoznanj, da je treba v šole vnesti naravni način učenja, nazoren pouk, sistematično izobraževati vse otroke v maternem jeziku. Leta 1658 je izdal ilustrirano slovnico in čitanko Svet v slikah, ki so jo pri pouku uporabljali še v 19. stoletju.
Konšakova ulica
Leta 1947 so Stražunsko ulico na Pobrežju razdelili na dva dela, severni del je obdržal staro ime, južni del pa so preimenovali v Konšakovo ulico. Martin Konšak (1910-1944) je že pred vojno postal član KP. Kot aktiven borec za pravice delavcev je bil zaprt. Po okupaciji se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in s pomočjo Petra Ruperja leta 1942 začel oživljati mariborsko odporniško gibanje. V mestu je organiziral skupino ljudi, ki je zbirala prispevke za OF in novice, ki so jih pošiljali v partizane. Zaradi izdaje je bil poleti 1943 aretiran. S tem je mariborsko območje izgubilo najpomembnejšega organizatorja odpora. Konška so od junija 1943 do januarja 1944 večkrat nečloveško mučili, o čemer nekaj dni pred usmrtitvijo piše: "Šestnajst dni brez izjeme so me vsak dan tepli in mučili na najbolj zverske načine, boksali v trebuh, želodec in prsi, tako da mi je prsni koš pokal; lasali so me tako neusmiljeno, da mi manjka polovica las, pulili so mi brke, brado in obrvi, pikali so me s specialno iglo po glavi, iz prstov na roki so mi potegnili vse nohte na poseben način … Stavili so mi pogoj: ali usta odpreti - ali umreti. Zavedal sem se vsega tega in ni mi žal, da krasijo polomljene in obtolčene kosti moje razmrcvarjeno telo. Konšak je ostal samo Konšak - pa če bom šel s temi posledicami tudi v grob, ne bo na mojem grobu pisalo Izdajalec …" Januarja 1944 so ga v Velenju ustrelili kot talca.
Kopitarjeva ulica
V šestdesetih letih 19. stoletja so novo cesto v Graškem predmestju, ki je vodila od današnje Partizanske do Vrbanske ceste, poimenovali Bürger Strasse (Meščanska cesta). Leta 1876 so jo razdelili na štiri nove ulice. Vzhodni del te dolge ceste, ki je tekel od Trga Borisa Kidriča do Partizanske ceste, so poimenovali Wieland Gasse (Wielandova ulica) po nemškem skladatelju Krištofu Martinu Wielandu (1733-1813). Leta 1919 so ulico preimenovali v Kopitarjevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico ponovno poimenovali Wieland Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kopitarjeva ulica.
Jernej Kopitar (1780-1844) je bil slovenski jezikoslovec. Po končanem študiju prava na Dunaju je tam postal skriptor in kustos dvorne knjižnice ter dvorni cenzor. Izdal je Slovnico slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Zamislil si je postopen razvoj slovenske književnosti, oprt na jezikoslovne pripomočke in ljudsko pesem. Podcenil je pomen in vrednost Prešernove poezije za mlado slovensko izobraženstvo ter po propadu pravopisnih reform zavrl izid četrtega zvezka Kranjske čbelice. Uspešno je spodbujal Karadžićevo slovarsko in slovnično delo, ki naj bi Srbe odtegnilo ruskemu vplivu in jih približalo tedanji Avstriji.
Koprivnikova ulica
Leta 1959 so novo ulico zahodno od srednje gradbene šole poimenovali Koprivnikova ulica. Janez Koprivnik (1849-1912) je bil šolnik. Po končanem šolanju v Mariboru in Gradcu je poučeval na različnih šolah v Mariboru. Leta 1888 je postal profesor za prirodopisje in fiziko na mariborskem učiteljišču, kjer je nato poučeval do upokojitve leta 1909. Leta 1897 je skupaj z G. Majcnom izdal Začetnico za slovenske ljudske šole, v letih 1890, 1891 in 1894 je s H. Schreinerjem pripravil obsežno metodično razpravo Prirodopisni pouk v enorazrednicah, ki je nadaljevanje njegovega dela iz leta 1889 (Nekaj o metodiki prirodopisnega pouka v ljudski šoli). Za vzgojo gluhonemih je leta 1887 napisal sestavek Gluhomutec in njega obrazovanje, z navodilom, kako gluhoneme otroke doma izrejati in v domači šoli poučevati. Njegovo najpomembnejše delo je Domači vrtnar, ki je izšlo leta 1903. Po njegovi smrti je izšla monografija o Pohorju, ki jo je napisal na pobudo dr. Vošnjaka.
