Klinetova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Novi vasi poimenovali Vrtna ulica, ker je tedaj v svojem večjem delu tekla med vrtovi. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v E. Raabe Gasse (Ulica E. Raaba). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Vrtna ulica. Leta 1947 jo preimenujejo v Klinetovo ulico. Ob izgradnji stanovanjske soseske Nova vas II leta 1982 je stara trasa ulice izginila, hkrati pa so novo ulico v tej novi stanovanjski soseski poimenovali Klinetova ulica.
Vladimir Kline (1915-1945) je bil do leta 1938 aktivni podnarednik jugoslovanske vojske. Po nemški okupaciji leta 1941 so ga izgnali na Hrvaško, kjer se priključi partizanom in januarja 1945 pade v borbah pri Opatovcu v Slavoniji.
Ključavničarska ulica
Najstarejše ime ulice Schlosser Gasse (Ključavničarska ulica) se pojavi v 17. stoletju. Leta 1876 so jo kot podaljšek priključili Freihaus Gasse (Frajovški ulici). Leta 1899 so ji vrnili ime Schlosser Gasse, hkrati pa so Frajovško ulico podaljšali do Nagyeve ceste. Leta 1919 so ime poslovenili v Ključavničarska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Schlosser Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Ključavničarska ulica.
Ime Ključavničarska ulica izvira iz stare ključavničarske delavnice, ki je bila dolga leta v hiši številka 3. Mariborska policija je bila leta 1869 del mestne uprave in hotel Graf (po priimku dolgoletnega nadzornika), kot so Mariborčani posmehljivo poimenovali policijski zapor mesta Maribor, je nekoč bil v hiši na vogalu Ključavničarske in Židovske ulice. Stara štirikotna stavba je po legendi najstarejša hiša v Mariboru. Nekoč je bil v njej mestni zapor, nato zapor cesarsko-kraljevega okrajnega sodišča, v zadnjem obdobju njenega služenja mestu pa je bila v njej vojašnica varnostne policije in nato policijski zapor mesta Maribor.
Do leta 1918 je bila policija v Mariboru organ mestne občine, v obdobju stare Jugoslavije pa je postala državni organ. Do leta 1929 je imela naziv Kraljevi policijski komisariat, nato pa Predstojništvo mestne policije Maribor. Novi sedež policije je bil na Slomškovem trgu 1 (stavba je bila med drugo svetovno vojno bombardirana in porušena), policijska straža pa je še naprej ostala na Koroški cesti in policijski zapor v Ključavničarski ulici.
Kmetijska ulica
V šestdesetih letih 20. stoletja so novo ulico severno od Vrbanske ceste poimenovali Kmetijska ulica, ker leži v neposredni bližini Srednje kmetijske šole ter Sadjarske in Vinarske ulice.
Knafelčeva ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Novi vasi, ki leži med Betnavsko in Radvanjsko cesto, poimenovali Lorbekova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Wurnig Gasse (Vurnikova ulica). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Lorbekova ulica. Leta 1947 jo preimenujejo v Knafelčevo ulico.
Alojzij Knafelc (1859-1937) je bil planinec in kartograf. Po končani gimnaziji v Novem mestu je bil v letih 1884 in 1922 železniški uslužbenec v Trstu, Beljaku, Ljubljani in Zagrebu. Bil je soustanovitelj in vodja ziljske podružnice Slovenskega planinskega društva. Od leta 1922 je bil član osrednjega odbora Slovenskega planinskega društva in načelnik markacijskega odseka. Leta 1922 je v Planinskem vestniku objavil članek Navodila za markiranje potov. Njegovo označevanje planinskih poti, rdeč kolobar okoli belega polja, se je pozneje uveljavilo po vsej Jugoslaviji. Izdelal je več planinskih in drugih kart: Julijske Alpe, Karavanke, Zasavje, Trst in Gorica z okolico, Blejsko jezero z okolico, kamnogoriška okolica, železniško karto Jugoslavije, relief tržaškega pristanišča.
Knifičeva ulica
Leta 1958 so novo ulico v novem stanovanjskem naselju, zgrajenem na Krčevini v Tezenski Dobravi, poimenovali Knifičeva ulica.
Jože Knific – Iks (1922-1943), sin trgovca v Rušah, je bil že kot trgovski vajenec leta 1938 sprejet v SKOJ (Savez komunističke omladine Jugoslavije). Leta 1940 postane član KPS, kjer je deloval kot propagandist. Po okupaciji se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju in sodeloval pri likvidaciji komandanta nemških orožnikov v Rušah. Priključil se je prvim partizanom na Pohorju in postal komandir ruške čete. Ob reorganizaciji partizanstva na Štajerskem leta 1942 je bil vključen v Pohorski bataljon. Padel je 8. januarja 1943 v poslednjem boju bataljona na Osankarici.
Kobanska ulica
Leta 2001 so novo ulico v Kamnici zahodno od pokopališča med Vrbansko in Koroško cesto poimenovali Kobanska ulica. Kobansko je osrednji del sredogorja Kozjak, ki leži med Dravsko dolino in slovensko-avstrijsko mejo. Ime je dobilo po prebivalcih Kobancih.
Kocenova ulica
Leta 1928 so ozko pot v Melju, ki se odcepi od Plinarniške ulice, poimenovali Kocenova ulica. Do leta 1928 se je imenovala Plinarniška, saj je dostop do te kratke slepe ulice možen le po Plinarniški ulici pri hiši številka 19. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Röckenzaun Gasse (Röckenzaunova ulica) po načelniku v cesarsko- kraljevem vojnem ministrstvu, vitezu Rihardu von Röckenzaunu (1836-1905). Maja 1945 so ji vrnili staro slovensko ime Kocenova ulica.
Blaž Kocen je pionir današnjega srednjega šolstva
Blaž Kocen (1821-1871), geograf in kartograf, je po končanem šolanju v Celju in Gradcu poučeval na različnih koncih avstrijske monarhije. Izdal je več geografskih učbenikov, ki so ostali v veljavi do konca 19. stoletja. Kot kartograf je v letih 1860 in 1861 izdelal atlasa za osnovne in za srednje šole, ki sta doživela kar 43 ponatisov. Leta 1863 je izdelal zemljevid alpskih dežel, s slovensko narodnostno mejo po Czörnigu in s posebnim seznamom slovenskih krajevnih imen, česar ni bilo na nobeni tedanji karti slovenskih dežel. Na njegovo pobudo je nastal tudi avstrijski tip realne gimnazije. Kocen je eden izmed pionirjev moderne geografije in današnjega srednjega šolstva.
