Kabajeva ulica
Leta 2003 se del ulice Na Poljanah, ki je bil slepi odcep Engelsove ulice, preimenuje v Kabajevo ulico, po Milanu Kabaju (1922-1986), učitelju, ravnatelju in predavatelju telesne kulture v Mariboru.
Kacova ulica
Leta 1886 so novo ulico v Graškem predmestju, ki je povezovala Blumen Gasse (Cvetlično ulico - Ulico heroja Šlandra) in Mühl Gasse (Mlinsko ulico), poimenovali Quer Gasse. Leta 1919 so ime poslovenili v Prečno ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico ponovno poimenovali Quer Gasse, maja 1945 pa ji vrnili slovensko ime Prečna ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Kacovo ulico. Dr. Rudolf Kac (1905-1944), zobozdravnik, se je leta 1943 priključil partizanom. Spomladi leta 1944 je bil vodja partizanske bolnice Triglav v sestavu 4. operativne cone. Ta čas je tudi zbolel in aprila istega leta umrl.
Kagerjeva ulica
Leta 1963 so novo ulico na Pobrežju v bližini Stražunskega gozda poimenovali Kagerjeva ulica. Franc Kager (1918-1944), doma iz Brunšvika na Dravskem polju, je bil po poklicu kovač. Kmalu po okupaciji se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Poleti 1944 se je priključil partizanom Lackovega odreda. Oktobra 1944 je v borbi z Nemci v Rančah ranjen zgorel v gospodarskem poslopju.
Kajuhova ulica
Leta 1860 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Auer Gasse (Loška ulica), najverjetneje po loki, ob kateri je ležala. Leta 1876 so jo preimenovali v Langer Gasse (Langerjeva ulica), po Jožefu Langerju, nekdanjem lastniku tovarne stekla v Josipdolu na Pohorju, ki je dal leta 1843 okoli svoje vile zasaditi vrt in je s tem postavil temelje za bodoči Ljudski vrt. Po njegovi smrti je mestna občina leta 1873 kupila njegovo hišo z vrtom in na tem delu uredila prvi Ljudski vrt. Leta 1919 so ulico preimenovali v Čopovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Langer Gasse, maja 1945 pa ji vrnili slovensko ime Čopova ulica. Leta 1947 so jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenovali v Kajuhovo ulico. Karel Destovnik - Kajuh (1922-1944) je bil slovenski pesnik. Že kot gimnazijec je deloval na levem polu slovenske politike in kulture. Zaradi njegovega delovanja so ga Nemci po okupaciji leta 1941 internirali. Istega leta se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje in leta 1943 postal vodja kulturniške skupine XIV. divizije. Padel je februarja 1944 med pohodom divizije na Štajersko. Prvo zbirko njegovih pesmi Markacije, himne boju za svobodo, ljubezenske pesmi in pesmi, ki so govorile o življenju pod okupacijo, so leta 1942 uničili Italijani. Drugo zbirko ciklostiranih Pesmi pa je leta 1943 natisnila tehnika XIV. divizije.
Kaličeva ulica
Leta 2007 so novo ulico v Pekrah poimenovali Kaličeva ulica. Viktor Kalič se je rodil 14. julija 1912 v Pekrah, v delavski družini s petimi otroki. Po končani osnovni šoli v Limbušu se je leta 1928 zaposlil kot vajenec v Delavnici železniških vozil v Mariboru in se izučil za strugarja. Julija 1941 je bil skupaj s družino izgnan, najprej v Slavonsko Požego, nato v Vrginmost, Gračac in Knin. Ves čas druge svetovne vojne je tako ali drugače sodeloval s partizani in odporniškim gibanjem. Aktivno je deloval v delovni brigadi VIII. korpusa. Junija 1945 se je vrnil v Pekre in se ponovno zaposlil v Delavnici železniških vozil kot strugar mojster, leta 1970 se je tam tudi upokojil. V Pekrah je bil izvoljen za predsednika Krajevnega ljudskega odbora, nato v organe Krajevne skupnosti Pekre in Pekre - Limbuš. Nadaljeval je delo v pekrskem prostovoljnem gasilskem društvu, kjer je bil dolgoletni predsednik. Leta 1946 je bil ustanovni član Lovske družine Pekre, sedaj Ruše. Bil je pobudnik in organizator gradnje kulturnega doma v Pekrah, doma Telovadnega društva Partizan v Limbušu in razširitve gasilskega doma v Pekrah. Umrl je 29. maja 1999.
Kalohova ulica
V letih pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Studencih, ki teče od Limbuške ceste proti jugu, poimenovali Feld Strasse (Poljska cesta), najverjetneje po njivah, med katerimi je potekala, saj se še danes na jugu konča ob njivi. Leta 1919 so jo preimenovali v Kralj Matjaževo ulico, v 30. letih pa v Kalohovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Feld Gasse (Poljska ulica). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kalohova ulica. Alojz Kaloh (1875-1954) je bil nekdanji železničarski zidar in studenški župan. Že ob koncu staroavstrijske dobe je bil socialdemokratski odbornik v občini Studenci. Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je na začetku jugoslovanske dobe kot zaveden Slovenec dobil mesto kot prisednik v gerentskem svetu; ti sveti so zamenjali prevladujoče nemške občinske odbore. Od prvih volitev leta 1921 pa vse do razpada Kraljevine Jugoslavije je bil predstojnik (župan) studenške občine, ki je slovela kot najmočnejša marksistična trdnjava v Sloveniji.
Kamenškova ulica
Pred prvo svetovno vojno so ulico na Studencih, ki je vodila k Pekrski gorci, poimenovali Kalvarienberg Gasse (tedaj se je Pekrska gorca imenovala Slovenska Kalvarija). Leta 1919 so jo preimenovali v Pohorsko ulico in je bila ena izmed dveh ulic v t. i. Kamenškovem naselju (druga je današnja Korbunova ulica). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Ekkehart Gasse (Ekkehartova ulica), po menihu pisatelju v Sankt Gallnu Ekkehartu II. Palatinusu (?-990). Leta 1945 so ji vrnili slovensko ime Pohorska ulica, ob regulaciji in odpravi dvojnega poimenovanja pa so jo leta 1947 preimenovali v Kamenškovo ulico. Ime je dobila po treh bratih družine Kamenšek, ki so padli med drugo svetovno vojno. Jožef Kamenšek (1908-1942) je bil aktivist OF in ustreljen kot talec v Celju junija 1942. Peter Kamenšek (1915-1942), bivši narednik jugoslovanske vojske, je bil leta 1941 skupaj s starši izgnan na Hrvaško, leta 1942 se je pridružil partizanom in maja 1942 padel v borbi za Osilnico. Marko Kamenšek (1922-1944), dijak, je bil leta 1941 skupaj s starši in bratom Petrom izgnan na Hrvaško, od koder je pobegnil v Ljubljano. Italijani so ga ujeli in poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom in padel aprila 1944 na Lazni pri Lokvah.
Kamniška graba
Leta 1953 so staro pot po ozki dolini s strmimi bregovi, ki vodi od Kamnice do Urbana, poimenovali Kamniški jarek. Leta 1954 so ime ukinili. Leta 1967 so pot v dolini po meji med katastrskima občinama Kamnica in Bresternica poimenovali Kamniška graba, po zaselku pri Kamnici v dolini Kamniškega potoka.
Kamniška ulica
Leta 1899 so cesto v Koroškem predmestju, ki je iz mesta vodila proti vasi Kamnica, poimenovali Gamser Strasse (Kamniška cesta). Leta 1901 so uredili njen vzhodni del in leta 1906 ob njej zasadili drevored (Kamniški drevored). Leta 1919 so ime poslovenili v Kamniška cesta. Leta 1938 so ime popravili v Kamniška ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico ponovno poimenovali Gamser Strasse, maja 1945 pa ji vrnili slovensko ime Kamniška ulica.
Kamnica je strnjeno predmestno naselje med Kamniškim in Rošpoškim potokom, katerega središče je na trgu pred cerkvijo; ima okoli 1400 prebivalcev. V neposredni bližini so zaselki Na otoku in Novo naselje v bližini hidrocentrale Mariborski otok, Kamniška graba v dolini Kamniškega potoka ter Lucijin in Kamniški breg na prisojnih pobočjih, višje je zaselek Pod Urbanom, na vzhodu pa Pod hipodromom. Na prisojnih pobočjih Kamniškega brega so okoli počitniških hišic vinogradi, nižje pa sadovnjaki. V kraju so našli več prazgodovinskih in antičnih ostankov. Cerkev sv. Martina se prvič omenja med letoma 1096 in 1105 in je leta 1367 postala sedež župnije. Najstarejši del je zgodnjegotska ladja, ki je bila nižja od sedanje. Po turškem opustošenju leta 1532 je bil zgrajen sedanji prezbiterij, ladja je bila dvignjena in mrežasto obokana. Konec 17. stoletja so prizidali kapelo sv. Rešnjega telesa, kapelo sv. Lucije in zakristijo. Med letoma 1746 in 1767 je bila cerkev barokizirana. V notranjosti so freske iz sredine 18. stoletja, ki sta jih poslikala G. Raff in A. Lerchinger. Leta 1868 jih je renoviral J. Brollo, leta 1934 pa F. Horvat. Baročna oprava je delo J. Holzingerja in njegove delavnice (1767-1778). Večino oltarnih slik je izdelal A. Lerchinger. Do leta 1830 je cerkev obdajalo pokopališče, na katerem je do leta 1696 stala kostnica sv. Mihaela.
Kamniški breg
Leta 1967 so pot po slemenu proti Rošpohu, severno od Vrbanske ceste, poimenovali Kamniški breg, zaselek na prisojnih pobočjih nad cesto proti Rošpohu. Kamniški breg se je nekoč imenoval Nunski breg, ob vznožju katerega so imele šolske sestre iz Maribora svoje vrtove in pristavo.
Karadžićeva ulica
Leta 1951 so novo ulico na Studencih poimenovali Karadžićeva ulica. Vuk Stefanović Karadžić (1787-1864) je bil srbski filolog in etnograf. V začetku 19. stoletja je v Srbiji namesto starocerkvenoslovanskega jezika kot knjižni jezik uvedel srbski ljudski jezik in reformiral pravopis. Leta 1814 je izdal srbsko slovnico in leta 1818 še slovar. Ob spodbudi in podpori Grimma je v letih 1814 in 1815 izdal znamenito zbirko srbskih ljudskih pesmi. Med njegovim bivanjem na Dunaju, kjer je tudi umrl, so sredi 19. stoletja dosegli dogovor o skupnem srbsko-hrvaškem knjižnem jeziku.
Kardeljeva cesta
Leta 1980 so ob izgradnji novega stanovanjskega naselja v Novi vasi iz osrednjega dela Bolfenške ulice uredili novo cesto in jo poimenovali Kardeljeva cesta. Njena predvidena trasa je bila precej daljša, saj naj bi tekla od novega mostu, zgrajenega v podaljšku Strossmayerjeve ulice (čez današnjo mestno tržnico), dalje proti jugu pod koroško železnico, preko križišča z Ulico Pariške komune in nato po novi trasi ob Koseskega ulici skozi sredino sosesk S-23 in Nova vas I ter v podaljšku do Streliške ceste. Edvard Kardelj (1910-1979) je bil politik in publicist. Že v stari Jugoslaviji je leta 1928 postal član KPJ. Po zaporni kazni med letoma 1930 in 1932 je sodeloval z Josipom Brozom - Titom pri obnovi komunistične organizacije v Jugoslaviji. Med letoma 1934 in 1937 je bil v ZSSR. Po okupaciji Jugoslavije je leta 1941 postal član izvršilnega odbora OF in član vrhovnega štaba jugoslovanskih partizanskih enot. Od leta 1942 je bil v vodstvu nove revolucionarne jugoslovanske politične izvršilne oblasti.
Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja je zapisal Edvard Kardelj
Po drugi svetovni vojni je bil od leta 1946 do 1963 podpredsednik vlade FLRJ, od leta 1958 do 1966 sekretar CK ZKJ in od 1974. do smrti 1979. član predsedstva SFRJ. Njegova najpomembnejša dela so Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), Problemi naše socialistične graditve (1955-1985), Socializem in vojna (1960) ter Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja (1977).
