Kovačeva ulica
Leta 1947 so novo ulico v Novi vasi (stanovanjsko naselje Nova vas II) poimenovali Kovačeva ulica. Štefan Kovač (1910-1941) je bil publicist in narodni heroj. Po končanem študiju na Pravni fakulteti v Ljubljani je bil advokatski pripravnik v Mariboru in Murski Soboti. Leta 1937 je postal urednik glasila Kmečko-delavskega gibanja Neodvisnost. Leta 1938 je bil izvoljen za predsednika zadruge Neodvisno gledališče in bil sprejet v KPS. Njegovo delovanje je bilo usmerjeno predvsem v Prekmurje, kjer je bil od leta 1936 organizator Kmečko-delavskega gibanja in Društva kmečkih fantov in deklet. Leta 1938 je v reviji Obzorja v Mariboru objavil študijo Gospodarske in socialne razmere v Prekmurju. Zaradi svoje dejavnosti je bil v prvi polovici leta 1940 interniran v Bileći. Po vrnitvi je postal sekretar prekmurskega okrožja KPS. Po madžarski okupaciji leta 1941 je bil vodja narodnoosvobodilnega boja v Prekmurju. Oktobra 1941 ga je iz zasede ubila madžarska policija.
Kovičeva ulica
Leta 1958 so pekrski del Maroltove ulice, zahodno od Zvezne ulice v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju, preimenovali v Kovičevo ulico. Jože Kovič (1898-1944) je bil gledališki igralec in režiser. Po nedokončanem študiju se je gledališko izobraževal na Dunaju, v Pragi, Berlinu in Hamburgu. Leta 1921 se je preselil v Maribor, kjer je v Narodnem gledališču deloval kot igralec in režiser. Od leta 1929 je bil glavni režiser. Kot vešč in odločen organizator dogajanja na odru in gledališča nasploh je skrbel za dramaturgijo, za odrski jezik in gledališče umetniško usmerjal z režijami v sodelovanju z V. Skrbinškom, R. Pregracem, B. Gavello in B. Stupico. Zelo uspešna so bila v njegovi režiji dela: George Dandin (Moliere), Kralj na Betajnovi (Cankar), Sen kresne noči (Shakespeare), Na dnu (Gorki), Sveta Ivana (Shaw), Dogodek v mestu Gogi (Grum). Po okupaciji leta 1941 se je pred Nemci zatekel v Ljubljano, kjer je 1944 tudi umrl.
Kozinova ulica
Leta 1968 so novo ulico v Počehovi poimenovali Kozinova ulica. Marjan Kozina (1907-1966) je bil skladatelj in publicist. Po študiju na Dunaju in v Pragi je med letoma 1934 in 1939 vodil šolo, zbor in orkester Glasbene matice v Mariboru. Nato se je preselil v Beograd, kjer je bil med letoma 1940 in 1943 ter med 1945 in 1947 docent na glasbeni akademiji. Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je pridružil partizanom, kjer je deloval na kulturnem in glasbenem področju. Po vojni je leta 1947 postal upravnik novoustanovljene Slovenske filharmonije in leta 1951 profesor na Akademiji za glasbo. Leta 1953 je bil izbran za rednega člana SAZU.
Marjan Kozina je uglasbil prvi slovenski igrani film Na svoji zemlji
Njegova najvidnejša dela so Simfonija v 4 stavkih, Balade Petrice Kerempuha, opera Ekvinokcij, glasba za prvi slovenski igrani film Na svoji zemlji.
Krajnčičeva ulica
Leta 1968 so novo ulico v naselju Konstruktorja, južno od Mladinske ulice, poimenovali Krajnčičeva ulica. Jože Krajnčič (1920-1966) je bil projektant. Leta 1963 je postal direktor okrajnega zavoda za turizem. Pod njegovim vodstvom so izvedli generalni urbanistični načrt mesta Maribor. Izdelal je zazidalni načrt za naselje Konstruktor ob Vrbanski cesti.
Kralja Matjaža ulica
Leta 1904 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Satl Gasse (Satlova ulica) po Benediktu Satlu, mestnem sodniku v Mariboru leta 1481, ko se je mesto uspešno upiralo obleganju madžarske vojske Matije Korvina. Leta 1919 so ulico preimenovali v Kralja Matjaža ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Satl Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kralja Matjaža ulica. Pozneje so ime popravili v Kralja Matjaža ulica. Ljudsko izročilo o kralju Matjažu je razširjeno na vsem slovenskem ozemlju. Prav posebno vlogo ima na Koroškem, kajti pod Peco je njegovo legendarno počivališče. Naši predniki so v pripovedkah o kralju Matjažu združili zgodovinske in značajske poteze ogrskega kralja Matije Korvina in njegovega očeta Jana Hunyadija - Sibinjana in jih prepletli z junaškimi potezami Celjskih grofov, zlasti poslednjega, Ulrika II. Živost tega ljudskega izročila je leta 1932 botrovala nastanku kipa kralja Matjaža iz lipovine, pred "Matjaževo jamo" na Mali Peci. Kip je bil skupaj z Uletovo kočo, ki je stala pod Malo Peco, med drugo svetovno vojno požgan, jama pa uničena.
Pravljica o kralju Matjažu pripoveduje, da se je moral pred sovražno vojsko s sto preživelimi junaki umakniti v votlino pod Peco, ki se je sama odprla in ga skrila pred sovražniki. Korošci pravijo, da si je ljudstvo izbralo Matjaža za kralja na Gosposvetskem polju, ki je imel sedež na Krnskem gradu. V času njegove vladavine je vsakdo našel pri njem pravico in zaščito, takrat so bili na Koroškem zlati časi. Matjaž se bo nekoč prebudil. Pred njegovo jamo bo sredi zime zrasla zelena lipa. Od polnoči do ene ure bo tako prijetno cvetela, da bo napolnila vso okolico z žlahtno in prijetno vonjavo. Po enournem cvetenju se bo posušila. Nanjo bo na jurjevo obesil Matjaž svoj ščit in tedaj bo lipa spet ozelenela. Potem bo prišel Matjaž s svojo vojsko na plan, premagal in zatrl bo vse svoje sovražnike, pregnal krivico s sveta in povrnil zlate čase. Dotlej pa vsakega januarja v dolini pod Peco nastajajo snežni gradovi kralja Matjaža, ki stojijo, dokler jih ne pobere pomladansko sonce.
Kraljeviča Marka ulica
Leta 1899 so novo ulico na vzhodni strani brambovske vojašnice v Melju poimenovali Radetzky Gasse (Radetzkyjeva ulica) po avstrijskem feldmaršalu, poveljniku avstrijske vojske v revolucionarnem letu 1848, grofu Johannu Josefu Wenzlu Antonu Francu Karlu Radetzkem (1766-1858). Leta 1919 so ulico preimenovali v Kraljeviča Marka ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Radetzky Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kraljeviča Marka ulica.
Kraljevič Marko (1371-1395) je bil sin srbskega kralja Vukašina, ki je postal turški vazal in padel v bojih za Vlaško na turški strani. Pozneje je postal junak srbske ljudske pesmi.
