Koroška cesta
Ulica se prvič omenja leta 1315 kot Markt (Trg). Šele leta 1438 se prvič omenja kot Khartner Gasse (Koroška cesta). Poleg dela ulice med Glavnim trgom in Vodnikovim trgom se je tedaj tudi del ceste pred vrati Naše ljube gospe (Koroška mestna vrata) imenoval Koroška ulica. Cesta je prestavljala začetek državne ceste Drauwalder Reichs Strasse (Državna dravska cesta), ki je vodila na Koroško. Leta 1876 so celotno prometno povezavo od Glavnega trga do zahodne občinske meje poimenovali Kärntner Strasse (Koroška cesta). Leta 1899 jo je prekinil današnji Vodnikov trg, vendar kljub temu mestni svet ni hotel spreminjati imena ceste. Leta 1919 so ime poslovenili v Koroška cesta. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Kärntner Strasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Koroška cesta. Leta 1967 so jo podaljšali od mestne meje do katastrske občine Bresternica. Na tej cesti so v starem delu mesta (znotraj nekdanjega mestnega obzidja) nekatere zanimive stavbe iz zgodovine mesta. V hiši številka 1 je med letoma 1758 in 1892 bila prva mariborska gimnazija. V hiši številka 3 je leta 1814 stanoval pri svojem vojaškem prijatelju Nikolaju Strašilu Črni Jurij (Karađorđevič), ded poznejšega srbskega kralja Petra I.
Hišo številka 12, katere lastnik je bil leta 1552 Krištof Wildenrainer, mestni sodnik v času turškega obleganja mesta 1531, je leta 1892 kupila mestna občina za namestitev varnostne straže in prostovoljnih gasilcev, ki so bili ustanovljeni že leta 1871. Na mestu med hišama številka 21 in 26 so do leta 1829 bila mestna vrata Naše ljube gospe ali Koroška vrata. Od številnih požarov v mestu (1513, 1601, 1645, 1648, 1650, 1700 in 1797) so se kar štirje začeli na Koroški cesti. Tako je 6. maja 1601 izbruhnil požar v hiši Ludvika Himelsteinerja v Koroški ulici zaradi streljanja domačega hlapca. 27. aprila 1650 ob 6. uri zvečer je izbruhnil požar v hlevu hiše Krištofa Schalzerja v Koroški ulici. Podtaknil ga je hudoben vojak, ki so ga pozneje zaradi drugih prestopkov usmrtili na Češkem. Avgusta 1700 med 6. in 7. uro zvečer je izbruhnil požar v hiši Janeza Filipiča v Koroški ulici blizu mestnih vrat. Povzročil ga je komornik grofa Rosenbergerja, ki je streljal na lastovko, zažgal pa je slamnato streho. Tudi zadnji veliki mestni požar leta 1797 je izbruhnil v Koroški ulici v Strašilovi hiši številka 3.
Kar štirje veliki mariborski požari so se začeli na Koroški cesti
Po svoje je zanimiva tudi hiša številka 24, ki je bila zgrajena leta 1553 in ki so ji vsi požari prizanesli. Prav tako naj bi ji bila prizanesla kuga v letih 1680/81, ker naj bi bila lastnica, pekarka Murmannova, prodajala kruh tako, da ga je na dolgi železni lopati potisnila do kupcev, denar pa so ji dajali v posodo z močnim kisom. S tem naj bi bila preprečila okužbo. Na vogalu hiše številka 26 je v vogal vzidan kamniti grb, ki predstavlja leva, nad katerim je razpet orel z verigo in letnico 1552. Na drugi strani ceste je na vogalu hiše številka 21 kamniti grb mesta Maribor, tudi iz leta 1552. Karantanija, poznejša dežela Koroška, je bila od 7. do 11. stoletja kneževina, ki je združevala prednike Slovencev v vzhodnih Alpah. Po Saintgermainski mirovni pogodbi leta 1919 in koroškem plebiscitu leta 1920 je Sloveniji pripadel le manjši del, to je jugovzhodni del zgodovinske Koroške. Koroško v Republiki Sloveniji imenujejo tudi Koroški kot ali Svet treh dolin. Gorati svet ob Dravi, Meži in Mislinji obsega vzhodne Karavanke s severno (Peca, Uršlja gora) in južno gorsko skupino (Olševa, Smrekovec), zahodno Pohorje ter obmejna hribovja Kozjak, Košenjak in Strojna. Gorovja razdvajajo Hotuljsko podolje in doline ob Dravi, Meži ter Mislinji. Koroška se je sprva oblikovala kot slovanska kneževina. V začetku 9. stoletja (po letu 820) je postala frankovska mejna grofija, samostojna deželna tvorba pa je postala ob ločitvi Karantanije in Bavarske konec 10. stoletja (vojvodina verjetno leta 976). Dokončen obseg dežele se je ustalil šele leta 1564 ob razdelitvi habsburških dežel med sinove Ferdinanda I. in ostal nespremenjen do leta 1918. K novi državi SHS je bila leta 1918 od ozemlja nekdanje vojvodine Koroške priključena le Mežiška dolina z Dravogradom. Na to ozemlje sta se spet navezali zgornja Dravska dolina do Ožbalta in Slovenj Gradec z okolico. Leta 1941 je po napadu na Jugoslavijo nemški okupator 9. aprila zasedel Mežiško dolino in jo upravno priključil nemški Koroški. V letih 1944 in 1945 je bila Koroška prizorišče mnogih hudih spopadov, zlasti po prihodu XIV. divizije na Štajersko. Vrhunec spopadov na Koroškem je bil maja 1945, ko so tam potekali sklepni boji druge svetovne vojne v Evropi.
Korytkova ulica
Leta 1929 so novo ulico v Magdalenskem predmestju, med Betnavsko cesto in Pregljevo ulico, poimenovali Korytkova ulica. Ker ob ulici ni bilo nobene stavbe, je po nemški okupaciji leta 1941 niso uvrstili na seznam mariborskih ulic. Ko so v sredini petdesetih let 20. stoletja čez ulico zgradili stanovanjske bloke, je ulica prenehala obstajati. Leta 1967 so novo ulico severno od današnje Šarhove ulice na Studencih poimenovali Korytkova ulica. Emil Korytko (1813-1839) je bil poljski narodopisec in pesnik. Med študijem v Lvovu so ga leta 1834 avstrijske oblasti aretirale in ga pod obtožbo protidržavne dejavnosti izgnale v Ljubljano, kamor je prispel leta 1837. S pomočjo slovenskih izobražencev je zbiral slovenske ljudske pesmi, jih obdelal v razpravi Ein Wort über das Volkslied in Krain in pripravil zbirko Slovenske pesmi krajnskiga naroda. Načrtoval je obsežen opis slovenskega ljudskega izročila in zasnoval načrtno zbiranje gradiva. Leta 1838 je objavil poziv Den Freunden des Slaventhums in Krain, ki je prva vsestranska vprašalnica za raziskovanje slovenske kulture na Kranjskem.
Kosarjeva ulica
Leta 1904 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Anzengruber Gasse (Anzengruberjeva ulica), po ljudskemu pisatelju in igralcu Ludviku Anzengruberju (1839-1889), ki je pod priimkom Gruber nastopal tudi v mariborskem gledališču med letoma 1863 in 1864. Leta 1919 so ulico preimenovali v Kosarjevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Anzengruber Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kosarjeva ulica.
Franc Kosar (1823-1894) je bil duhovnik in pisatelj. Po končanem bogoslovju v Celovcu je služboval v Poljčanah, Vojniku, Braslovčah in Št. Andražu na Koroškem. Po preselitvi škofijskega sedeža v Maribor ga je Slomšek imenoval za konzistorialnega svetnika in ga postavil za spirituala novega škofijskega semenišča. Od leta 1860, ko je postal svetovalec Karitativnega društva katoliških gospa, si je Kosar prizadeval, da bi v Maribor prišle redovnice. Uspelo mu je že leta 1864, ko so se v mesto priselile šolske sestre iz Eggenberga. Kot zaveden Slovenec je sodeloval pri ustanovitvi mariborske čitalnice, kjer je pozneje večkrat predaval. Ob smrti škofa Slomška je napisal dva Slomškova življenjepisa, krajšega v slovenskem in daljšega v nemškem jeziku. Na zahtevo vlade, ki ga je kot zavednega Slovenca smatrala za neprimernega vzgojitelja novih duhovnikov, se je leta 1865 umaknil v Kozje, kjer je kot župnik deloval do leta 1870, ko se je ponovno vrnil v Maribor. Med letoma 1872 in 1881 je kot kanonik predaval cerkveno pravo na mariborskem bogoslovju. Leta 1871 je izdal knjigo Katoliška cerkev in njeni nasprotniki, v letih 1875 in 1877 pa je izšel njegov molitvenik Nebeška hrana. Leta 1893 je postal stolni dekan.
Koseskega ulica
Leta 1905 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Körner Gasse (Körnerjeva ulica) po nemškemu pesniku in junaku nemških osvobodilnih vojn s Francozi, Theodorju Körnerju (1791-1813). Leta 1919 so ulico preimenovali v Koseskega ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Theodor Körner Strasse (Cesta Teodorja Körnerja). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Koseskega ulica.
Jovan (pravo ime Janez Vesel) Koseski (1798-1884) je bil pesnik in prevajalec. Po končanem študiju prava na Dunaju in v Gradcu se je zaposlil najprej na policijskem ravnateljstvu v Ljubljani, nato pa do leta 1852 služboval pri finančnem ravnateljstvu za Primorsko v Trstu, Tolminu in Gorici. Koseski je veliko prevajal Homerja, Goetheja, F. Schillerja, Byrona in Bürgerja. Izvirna in prevedena besedila so izšla v dveh knjigah v letih 1870 in 1879. Kot pesnik pa je pisal pesmi na temo narodnega buditeljstva po načelih Bleiweisovega staroslovenstva. S poveličevanjem slovanske preteklosti in slovenske lojalnosti Avstriji je oda Slovenija presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano vzbudila splošno navdušenje. Pozneje je objavil še pesmi Vojaška, Bravcam h koncu leta v spomin, Kdo je mar?, Naprej, slavenski Jug!, Nemškutar. O pravi vrednosti njegovega pesništva je v Kritičnih pismih leta 1868 pisal Stritar, ki je opozoril na njegovo pesniško epigonstvo in še posebej na jezikovno prisiljenost.
Kosminova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Krekova ulica, po duhovniku in začetniku krščanskega socializma na Slovenskem Janezu Evangelistu Kreku (1865-1917). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Strauss Gasse (Straussova ulica), po avstrijskem skladatelju Johannu Straussu (1825-1899). Leta 1945 so ji vrnili slovensko ime Krekova ulica. Leta 1947 so jo ob odpravljanju dvojnega poimenovanja preimenovali v Kosminovo ulico.
Kosova ulica
Leta 1948 so staro ulico v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju poimenovali Kosova ulica. Prvotni predlog, da bi ulico poimenovali Verdinekova ulica, ni bil sprejet. Franc Kos (1853-1924) je bil zgodovinar. Po študiju zgodovine, geografije in slavistike je poučeval v Ljubljani, Gorici in Kopru. Kot najvidnejši predstavnik prve generacije slovenskih znanstvenih zgodovinarjev se je ukvarjal z raziskovanjem naseljevanja in pokristjanjevanja Slovencev in objavljal ter kritično obravnaval vire za slovensko zgodovino za obdobje od leta 500 do 1246. Njegovi najpomembnejši deli sta Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I-V (1903-1928) in Izbrana dela, ki so izšla po njegovi smrti leta 1928. Kos je ostajal predvsem pri kritičnem pretresu virov in dejstev, manj pa se je loteval globljih vprašanj zgodovinskega razvoja.
Kosovelova ulica
Leta 1947 so Lovsko ulico na Pobrežju razdelili na dva dela in severni del ulice, ki teče ob vzhodnem zidu pobreškega pokopališča, preimenovali v Kosovelovo ulico. Srečko Kosovel (1904-1926) je bil pesnik. V Ljubljani je študiral slavistiko, romanistiko, filozofijo in umetnostno zgodovino. Že v dijaških letih je sodeloval pri izdajanju lista Lepa Vida, kjer je objavil svoje prve pesmi. Njegova impresionistična lirika ima dva pola. Impresijam s Krasa sledijo teme moderne družbe, civilizacije, proletarskega upora in motivi smrti. Njegove pesmi so izšle posthumno v dveh zbirkah Pesmi leta 1927 in Izbrane pesmi leta 1931. Njegovi poizkusi v konstruktivizmu so izšli šele v šestdesetih letih 20. stoletja in so delovali na modernizem šele po drugi svetovni vojni. Poleg pesmi zajema njegov obsežni opus črtice, pesmi v prozi, članke, eseje in literarne kritike ter pesmi za otroke.
Kostanjevčeva ulica
Leta 1934 so novo ulico južno od Magdalenskega parka v Magdalenskem predmestju poimenovali Kostanjevčeva ulica po pisatelju Josipu Kostanjevcu, ki je od leta 1919 vse do svoje smrti leta 1934 živel v tej ulici. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Gellert Gasse (Gellertova ulica) po nemškem pesniku in pisatelju Kristijanu Gellertu (1715-1769). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kostanjevčeva ulica.
Josip Kostanjevec (1864-1934) je bil pripovednik. Po končanem učiteljišču v Kopru je služboval na Primorskem, v Litiji, Ljubljani in Mariboru, kjer je nato živel kot upokojenec. Objavljal je kratke pripovedi, daljše novele in povesti. V letih 1900 in 1904 je izdal kratke pripovedi Iz knjige življenja. Tematsko je najpogosteje zajemal iz kmečkega in malomestno-trškega življenja. Zgledoval se je zlasti po J. Kersniku in v marsičem sledil naturalizmu. Njegove pripovedi so fabulativno razgibane, vendar psihološko in problematsko nepoglobljene. V delih Ella (1903) in Povest o literatu (1906) je skušal slediti slovenski novi romantiki. Med pomembnejša pripovedna dela sodijo Gojko Knafeljc (1899), Lahkoživci (1902/03), Življenja trnjeva pot (1907), Novo življenje (1914), Krivec (1921).
Košaki
Leta 1975 so staro cesto v Košakih poimenovali Košaki. Košaki so staro naselje in občina ob Dunajski cesti, približno pet kilometrov severno od Maribora. Do leta 1918 se je občina imenovala Leitersberg. Leta 1919 so ime poslovenili v Košake. Po nemški okupaciji aprila 1941 so jo preimenovali v Koschak in pozneje v Freigraben. Leta 1945 so ji vrnili slovensko ime Košaki. Košaki (980 prebivalcev) je razpotegnjeno predmestno naselje ob cesti Maribor-Šentilj, od koder se en krak razširi proti severovzhodu v manjšo dolinico severno od Košaškega hriba (387 m), drugi krak pa proti vzhodu, proti zaselku Košaški dol. V nižini so zaplate njiv in travnikov, višje na prisojnih pobočjih vinogradi, ki so zlasti na pobočjih Košaškega hriba deloma opuščeni.
Košaški dol
Leta 1974 so staro ulico skozi Košake poimenovali Košaški dol.
Kot
Pred prvo svetovno vojno so novo slepo ulico na Studencih poimenovali Sack Gasse (Zagata). Leta 1919 so jo preimenovali v Zagato. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili staro ime Sack Gasse, pozneje pa so jo še isto leto preimenovali v Rubens Gasse (Rubensova ulica) po flamskem slikarju Petru Pavlu Rubensu (1577-1640). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Zagata. Od odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 so jo preimenovali v Kot. Ime Slepa ulica ali Zagata in na koncu Kot je dobila zato, ker je bila in je še vedno brez izhoda, saj se na jugu končuje ob atletskem stadionu na Poljanah.
Kotnikova ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Studencih, ki je povezovala Valvasorjevo in Obrežno ulico tik ob studenški slovenski osnovni šoli, poimenovali Quer Gasse (Prečna ulica). Leta 1919 so jo preimenovali v Kotnikovo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili staro ime Quer Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Kleine Gasse (Mala ulica). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kotnikova ulica. Karel Kotnik (1875-1910) je bil iz veleposestniške in tovarnarske družine z Verda pri Vrhniki. Po končani realki v Ljubljani je študiral tehniko na Dunaju, kjer je ustanovil klub slovenskih tehnikov. Večino svojega premoženja (okoli 430.000 kron) je v oporoki zapustil Ciril-Metodovi družbi, ki je tudi s tem denarjem zgradila slovensko osnovno šolo na Studencih.
