Pohorska ulica
Leta 1933 so staro kolovozno pot v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju poimenovali Pohorska cesta, ker je vodila proti Pohorju. Po nemški okupaciji leta 1941 so ime ponemčili v Bachern Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Pohorska cesta. Leta 1947 so ime spremenili v Pohorska ulica. Pohorje je največje centralnoalpsko hribovje v severovzhodni Sloveniji. Na severu se spušča v Dravsko dolino, na zahodu v Mislinjsko dolino, na jugu sega do Vitanjskega podolja in Dravinjskih goric, na vzhodu pa do Dravskega polja. Razvodni hrbet Pohorja med Dravogradom in Mariborom je dolg 68 kilometrov.
Polančičeva ulica
Leta 1953 so novo ulico na Studencih poimenovali Polančičeva ulica. Ivo Polančič - Ubo (1921-1942), pred vojno tekstilni tehnik v Mariboru, se je po okupaciji vključil v narodnoosvobodilno gibanje in že julija 1941 odšel v partizane na Pohorje. Oktobra 1941 je bil po izdaji aretiran v Celju. Pri poskusu pobega je bil hudo ranjen in je še istega dne umrl v celjski bolnišnici.
Poljančeva ulica
Leta 1900 so novo ulico v Krčevini poimenovali Anton Gasse (Antonova ulica). Leta 1919 so jo preimenovali v Turnerjevo ulico, po slovenskem mecenu, publicistu in vzgojitelju Pavlu Turnerju (1842-1924). Po nemški okupaciji so aprila 1941 ime začasno samo ponemčili v Turner Gasse, nato pa so ulico še isto leto preimenovali v Franz Zweifler Gasse (Ulica Franca Zweiflerja), po direktorju sadjarsko-vinogradniške šole v Mariboru med letoma 1899 in 1918 Francu Zweiflerju (1859-1939). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Turnerjeva ulica. Leta 1947 so jo ob odpravljanju dvojnega poimenovanja preimenovali v Poljančevo ulico.
Leopold Poljanec je v začetku 20. stoletja napisal prva slovenska prirodopisna učbenika za višje razrede gimnazij
Leopold Poljanec (1872-1944), naravoslovec in pedagog, je po končanem študiju naravoslovja na Dunaju leta 1901 delal kot profesor na gimnazijah v Kranju in Mariboru, po prvi svetovni vojni pa do 1927. kot šolski nadzornik v Ljubljani in Mariboru. V letih 1923 in 1924 je honorarno predaval geologijo in paleontologijo na tehniški fakulteti v Ljubljani. Napisal je prva slovenska prirodopisna učbenika za višje razrede gimnazij (Mineralogija in geologija za velike gimnazije, 1909, in Prirodopis živalstva za višje razrede srednjih šol, 1910) ter Pedagoško biologijo (1938). Po razpadu Avstro-Ogrske je organiziral slovensko šolstvo (t. i. Poljančev tip meščanske šole).
Poljska ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Šolska ulica, po tezenski osnovni šoli. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime začasno ponemčili v Schulgasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Wilhelm Busch Gasse (Ulica Wilhelma Buscha), po nemškem praočetu stripa Wilhelmu Buschu (1832-1908). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Šolska ulica. Leta 1947 so jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenovali v Poljsko ulico.
Poljska je država na vzhodu srednje Evrope, meji na Nemčijo, Češko, Slovaško, Ukrajino, Belorusijo, Litvo in kaliningrajsko oblast (Rusija). Leži na prehodu med srednjo in vzhodno Evropo in se razteza od gorske verige Karpatov na jugu do Baltskega morja na severu. Povečini je nižinska država, saj skoraj tri četrtine njenega površja ne doseže 200 metrov nadmorske višine. Ob obali Baltskega morja (dolga je 524 kilometrov) so številni otoki, lagune in slana jezera. Poljsko nižavje na severu države je podaljšek nemškega nižavja. V njegovem srednjem delu je valovito peščeno površje morenskih nasipov z več tisoč jezeri. Proti jugu nižinski svet prehaja v gričevnat in hribovit svet Gornje Šlezije, Male Poljske in Galicije. V sredogorju so Sudeti (Krkonoše) in severni Karpati (Beskidi). Prebivalci so skoraj izključno Poljaki (več kot 98 odstotkov). Poljska je stopila na prizorišče zgodovine z vojvodo Mieszkom I. (okoli 960-992) iz družine Piastov. Zaradi svojih osvajalnih vojn je Mieszko prišel navzkriž z vzhodno politiko Otona Velikega. Priznati je moral njegovo prevlado in se 966. pokristjaniti. Njegovemu sinu Boleslavu I. Hrabremu (992-1025) je uspelo oblast razširiti še v Lužico, za nekaj časa pa tudi na Češko in Moravsko. Leta 1018 je zasedel celo Kijev. Zaradi medsebojnih bojev za dediščino med njegovimi nasledniki je moč poljske države kmalu oslabela. V obdobju največjega upada politične moči Poljske (12.-14. stoletje) je bila nemška kolonizacija Vzhoda najbolj uspešna. Da bi vojvoda Konrad Mazovski Poljsko ubranil pred nemško kolonizacijo, je 1226. v deželo poklical poganske Pruse. Toda nemški viteški red je Pruse izkoreninil, odločilno podprl nasilni prodor misijonov in vse do vzhodnih obal Baltskega morja uveljavil nemško oblast. Na začetku 14. stoletja so se poljske dežele znova združile. V začetku zgolj formalna prevlada Poljske nad Litvo je 1447. najprej prerasla v personalno unijo, dobrih sto let pozneje (1569) pa sta se na podlagi lublinske unije obe državi združili.
Med vladavino Kazimirja IV. (1447-1492) je Poljska postala močna evropska država. Kazimirjev sin Vladislav je po smrti J. Podebrada leta 1471 postal najprej češki kralj, po smrti Matije Korvina 1490. pa še madžarski kralj. Po izumrtju Jageloncev (s smrtjo Sigismunda II. Avgusta, 1572) si je poljsko plemstvo s posebnim aktom zagotovilo pravico do volitve kralja, svobode veroizpovedi in upora. Tako so bili vse do sredine 18. stoletja za kralje izvoljeni samo tisti knezi, katerih politika je bila v celoti podrejena politiki plemstva. Glavno mesto je postalo Varšava (od 1596.), zato so jo povsem prenovili in dogradili. Kmalu je sledila nova politična kriza, na koncu je bila Poljska razdeljena med svoje sosede.
Celotno 19. stoletje so se Poljaki bojevali za neodvisnost. Po zadušeni vstaji 1830/31 je Poljska izgubila celo del avtonomije. Na podlagi versajskega mirovnega sporazuma leta 1919 je nastala nova poljska država. V vojni s sovjetsko Rusijo leta 1920 je Poljska zasedla precej ozemlja in svojo mejo pomaknila daleč na vzhod. Uprla se je nemški nameri za priključitev Gdanska k nemškemu rajhu in nasprotovala graditvi cestnih in železniških povezav med državama. Ob delni mobilizaciji poljske vojske je Hitler leta 1939 sklenil sporazum o nenapadanju z ZSSR in se avgusta istega leta s Sovjeti sporazumel tudi o razdelitvi Poljske. Sledil je nemški napad na Poljsko in po štirih tednih neuspešnega odpora je Hitler priključil nekdanje pruske in obmejne pokrajine rajhu, ZSSR pa je zasedla vzhodna območja vse do reke Bug. Preostanek Poljske je bil pod nemško zasedbeno oblastjo. Jude so stlačili v varšavski geto, jih deportirali in večino pobili v koncentracijskih taboriščih. Kmalu po zasedbi je nastalo odporniško gibanje pod vodstvom begunske vlade v Londonu. Vrhunec odpora je bila varšavska vstaja leta 1944, ki so jo Nemcem pomagali zadušiti tudi Sovjeti z namernim zavlačevanjem napada na mesto. Rdeča armada je v mesto vkorakala šele po nemškem obračunu z uporniki. Januarja 1945 je bil v dogovoru z ZSSR ustanovljen "poljski komite narodne osvoboditve" in šele na pritisk Zahoda so vanj sprejeli tudi dva predstavnika londonske vlade.
Po zmagi na volitvah 1947. so socialisti in komunisti oblikovali vlado ljudske demokracije, čemur sta sledila razglasitev ljudske demokratske ustave in 1955. pristop k Varšavski zvezi. Pod pritiskom delavskih nemirov 1956. je morala ZSSR Poljakom dovoliti liberalnejšo usmeritev. V osemdesetih letih je stavkovno gibanje iz Gdanska državo prisililo v priznanje neodvisnega sindikata Solidarnost (vodil ga je L. Walensa). V ozračju splošnih sprememb na vzhodu konec osemdesetih let je državni aparat privolil v delovanje političnih strank. Volilna zmaga "državljanskega komiteja Solidarnosti" je omogočila sestavo prve povojne nekomunistične vlade in razpad Združene poljske delavske stranke.
Popovičeva ulica
V letih pred prvo svetovno vojno so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Kadettenschul Gasse (Ulica kadetniške šole), po kadetniški šoli, ob kateri je ulica ležala. Stavba nekdanje cesarsko-kraljeve pehotne kadetske šole je bila zgrajena v letih 1852 in 1853 za cesarsko-kraljevi kadetski inštitut. Namen šole je bil, da v štirih letih šolanja pripravi kadete za sprejem na vojaško akademijo. Leta 1869 so šolo ukinili in stavbo spremenili v vojašnico, ki so jo poimenovali po cesarju Francu Jožefu I. Med vojno v Bosni leta 1878 je bila v stavbi rezervna bolnišnica. Na prošnjo Mariborčanov so leta 1894 spet ustanovili štiriletno cesarsko-kraljevo pehotno kadetsko šolo. Leta 1899 je bil pred glavnim vhodom v šolo odkrit spomenik cesarju in vrhovnemu poveljniku vojske Francu Jožefu I. ob petdesetletnici njegove vladavine (1848-1898). Leta 1919 so ulico preimenovali v Popovičevo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili staro ime Kadettenschul Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Schützen Gasse (Zaščitna ulica). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Popovičeva ulica.
Janez Sigismund Popovič (1705-1774), jezikoslovec in naravoslovec, je filozofske in teološke študije končal leta 1728 v Gradcu. Nato je tri leta potoval po Italiji in bil 13 let domači učitelj, večinoma pri plemiških družinah na Štajerskem. Leta 1753 je postal učitelj nemškega jezika in govorništva na dunajski univerzi. Po upokojitvi 1766. se je naselil v Perchtoldsdorfu južno od Dunaja. V svojem času je bil med najbolj vsestransko izobraženimi in razgledanimi Slovenci; poznal je številne jezike (tudi hebrejščino) in naravoslovje v najširšem pomenu. Med bivanjem v Regensburgu je objavil svoje najobširnejše delo Untersuchungen vom Meere (Frankfurt, Leipzig, 1750), v katerem precej nesistematično in nepovezano obravnava najrazličnejša strokovna področja, od tistega, ki ga napoveduje naslov, do filologije. Vmes veliko razpravlja o botaničnem, mitološkem, zoološkem in zgodovinskem gradivu. Iz dela je razvidno, da je botaniziral na Pohorju in naredil herbarij pohorske flore, načrtoval pa je tudi raziskave flore Ptujskega polja. Razmišljal je o razširjenosti slovenstva, sorodstvu med jeziki, o njihovi razprostranjenosti, o etimologiji in črkopisih ter se zavzemal za načelo ena črka - en glas. Kmalu po nastopu profesorske službe na Dunaju je izdal nemško opisno slovnico Die nothwendigsten Anfangsgrunde der Teutschen Sprachkunst zum Gebrauche der Osterreichischen Schulen (1754).
Poropatova ulica
Leta 1945 so staro pot v Brezju poimenovali Ravna ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Poropatova ulica. Fran Poropat (1907-1944) je bil predvojni komunist in tekstilni delavec. Pri njem je bilo leta 1943 zbirališče, javka novincev za odhod v partizane. Po okupaciji se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Po izdaji je bil novembra 1943 aretiran. V zaporu so ga hudo mučili in ga januarja 1944 v Velenju ustrelili kot talca.
