Ulica Štravhovih
Leta 1930 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Aškerčeva ulica po slovenskem pesniku, duhovniku in ljubljanskem arhivarju Antonu Aškercu (1856-1912). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Boelke Gasse (Boelkova ulica) po nemškem lovskem pilotu iz prve svetovne vojne Oswaldu Boelckeju (1892-1916). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Aškerčeva ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Ulico Štrauhovih. Leta 1951 so ulico podaljšali in združili z Benkovo ulico, katere ime so prenesli na južno, vzporedno ležečo ulico. Viktor Strauch (1889-1945), magister farmacije in vodja Centralne lekarne v mariborski bolnišnici, se je po okupaciji pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in bil aprila leta 1945 skupaj z ženo Marijo (1895-1945) obglavljen v Gradcu.
Ulica tabornikov
Leta 1964 so novo ulico na Studencih poimenovali Ulica tabornikov. Taborništvo je prostovoljno, nepolitično, vzgojno in izobraževalno gibanje mladih ljudi. Izvira iz prizadevanj Američana E. T. Setona, pobudnika za ustanavljanje rezervatov za Indijance in zavarovanih območij za obvarovanje ogroženih živalskih vrst, ki je leta 1902 v ZDA ustanovil gozdovniško organizacijo, in skavtstva, ki se je začelo organizirati 1907. Na Slovenskem se je za skavtske organizacije (prva ustanovljena leta 1921) in gozdovništvo uveljavil izraz taborništvo. Leta 1925 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Združenje slovenskih tabornikov kot politično neodvisna, versko nevtralna in družbeno napredna organizacija. Istega leta je izšla prva taborniška knjižica Taborniški red za dečke in deklice. Leta 1951 so gozdovniki in nekateri predvojni skavti ustanovili Zvezo tabornikov Slovenije. Slovenski taborniki so se 1953 pridružili Jugoslovanski izvidniški organizaciji, a ohranili svoj program, ime tabornik, znak, himno. Taborništvo se je po letu 1989 začelo vračati k izvirnim idejam skavtstva in 1991 postalo sodobna skavtsko usmerjena organizacija, ki je 1994 postala članica Svetovne organizacije skavtskega gibanja.
Ulica talcev
Leta 1898 so novo ulico v Graškem predmestju poimenovali Gerichtshof Gasse (Sodna ulica) po novi sodni palači okrajnega sodišča, ki je bila zgrajena ob tej ulici. Leta 1919 so ime poslovenili v Sodna ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Gerichtshof Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Sodna ulica. Leta 1952 so jo preimenovali v Ulico talcev. Talci so bili pripadniki osvobodilnega gibanja, ki jih je okupator usmrtil brez obsodbe vojaškega vojnega sodišča in usmrtitev javno razglasil. Poimenovanje se je uveljavilo že med drugo svetovno vojno, saj so se pri objavljenih skupinskih usmrtitvah pojavljale prvine talstva. Nemški okupator je zanikal, da gre za talstvo in je skupinske usmrtitve po partizanskih akcijah, ki so bile povod za usmrtitve, označeval za povračilne ali maščevalne ukrepe.
Družine talcev je okupator aretiral in poslal v taborišča, njihovo premoženje pa zaplenil
Prva streljanja talcev na slovenskem Štajerskem 30. julija in 10. avgusta 1941 je ukazal šef civilne uprave S. Uiberreither; po njegovem pooblastilu je nato odločitve o usmrtitvah osebno izrekal komandant varnostne policije in varnostne službe. Prvi komandant O. Lurker je označil streljanje za varnostno-policijske ukrepe, ki jih ni mogoče enačiti s sodbami. Od 30. julija 1941 do 3. aprila 1945 je bilo v 67 objavljenih skupinskih usmrtitvah usmrčenih 1590 ljudi. Okupatorjevo nasilje je doseglo vrhunec 1942, ko so na dvoriščih sodnih zaporov v Mariboru in Celju ustrelili 866 ljudi; od 82 zajetih žensk jih je bilo leta 1942 ustreljenih 78. V zadnjih mesecih vojne, ko je bilo od 6. decembra 1944 usmrčenih 322 talcev, je bilo tudi največ neobjavljenih usmrtitev. Okupator je pred umikom v Spodnjem Radvanju postrelil okoli 200 političnih jetnikov. Tisti, ki jih je obsodilo na smrt posebno sodišče za politične kazenske zadeve v Mariboru, so bili obglavljeni v Gradcu. Najbolj množične objavljene usmrtitve so bile 22. julija 1942 v Celju (100 ustreljenih) in 2. oktobra 1942 v Mariboru (143 ustreljenih). Trupla talcev iz Maribora in Celja ter tistih, ki so bili leta 1941 ustreljeni v Trbovljah in Šoštanju, so odpeljali v Gradec, druge so pokopali v krajih usmrtitve. Družine talcev je okupator aretiral in poslal v razna taborišča, njihovo premoženje pa zaplenil.
Ulica 30. maja
Leta 1983 so novo ulico v Limbušu poimenovali Ulica 30. maja; 30. maja 1941 je bil v Limbušu ustanovni sestanek OF. Po drugi svetovni vojni je bil 30. maj razglašen za krajevni praznik.
Ulica Ubalda Vrabca
Leta 2001 so novo ulico na Teznu ob OŠ Slave Klavore poimenovali Ulica Ubalda Vrabca. Ubald Vrabec (1905-1992), skladatelj in zborovodja, je po vrnitvi iz Argentine leta 1931 poučeval violino in vodil več zborov na Glasbeni matici v Mariboru. Leta 1941 se je preselil v Trst in na tamkajšnji Glasbeni matici deloval kot zborovodja, poučeval violino in bil osrednja osebnost tamkajšnjega glasbenega življenja. Kot skladatelj je komponiral zlasti zborovsko glasbo (Mi kujemo, Zdravljica, Slovenska pesem).
Ulica Vala Bratina
Leta 1971 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Ulica Vala Bratina. Valo Bratina (1887-1954), gledališki igralec, režiser, scenograf in organizator, je leta 1904 začel nastopati v Deželnem gledališču v Ljubljani, nato v Trstu. Od 1921 je bil upravnik mariborskega gledališča, med letoma 1922 in 1926 pa ravnatelj Drame. V njej je utrl pot ekspresionizmu in moderni slovenski dramatiki ter zasnoval samosvojo različico nasproti ljubljanskemu gledališču. Po drugi svetovni vojni je pomagal oživiti slovensko gledališče na Tržaškem. Kot upravnik je postavil temelje poklicnemu gledališču v Celju, nato je do smrti deloval na ljubiteljskih odrih v Ljubljani in okolici.
