Vsak je svoje sreče kovač. Eni se imamo za osle, drugi za konje in tretji so mule. Ogledalo redko laže. Včasih je pač treba zapreti eno oko, obrniti daljnogled in se pretvarjati, da so problemi za devetimi gorami in devetimi vodami.
In prav tam sem sedaj jaz. Na nikogaršnji zemlji, kot je Danis Tanović poimenoval svoj z oskarjem nagrajeni film, ki ga je koproducirala dobitnica zlatega kipca, moja draga Dunja Klemenc. Letos Hollywood Bosne ni nagradil. Je pa Bosna nagradila mene.
Izteka se tretji mesec karantenskega pobega čez Kolpo. V treh mesecih sem od ideje, da bom napisal knjigo spominov poti in tovarištva, priplaval do e-maila, da me bo konec maja, ko se vrnem, čakala natisnjena. Hvala založbi Ara.
Podatek kar tako. Prvo internetno sporočilo je šlo v svet prav iz Sarajeva. V času olimpijade. Ja, Vučko je originalni Twito. 1984. Orwell je vedel, kaj nas čaka.
"Tudi meni je bilo dovolj hranjenja z listjem in travo protestov in mahanja z zastavo"
Knjiga torej. Biblija greha sem jo imenoval. Sarajevski dnevnik. Kako lepo rojstnodnevno darilo sem si skreiral. Desetletja so zobje obljub o pisanju grizli rep oklevanja. Zdaj, pred skoraj šesto desetko, pa sem se nekako strgal s ketne nakladanja in knjigo zbevskal v tipkovnico. Pet, šest ur na dan sem korakal gor in dol po črkah. Udrihal sem po njih, jih rotil, naj bodo nežne, in se jih bal, ker so nekatere enostavno primarširale, me obkrožile kot JNA Sarajevo in me bombardirale z nepotrebnim. Neredko sem jokal. Misli so nevarni snajperji. Besede so morilska minska polja. Na momente sem trpel. Neprimerljivo trpljenju Sarajlij, ki so se plazili skozi tunel pod letališčem, da niso umrli od lakote. Skozi ta tunel je Sarajevo dolga leta dihalo. Tudi meni je bilo dovolj hranjenja z listjem in travo protestov in mahanja z zastavo. Ta knjiga je moj tunel upanja, ki mi končno da zajeti zrak. To prijazno mesto in jaz sva trajno pohabljena. Ena brazgotina gor ali dol ne šteje več. Posledice čustvene podhranjenosti bodo pri obojih še dolgo vidne. Bergle čakajo v kotu. Sicer pa imajo tudi invalidi svojo olimpijado. Kapo dol. Zlato je zlato.
Ko sem poslal zadnje dnevniške zapiske v obdelavo, sem si malo oddahnil in se počutil izgubljenega. En tak stockholmski sindrom pisunstva sem dobil. Na silo sem se odtrgal iz samote in se vrgel med ljudi. Karantenski ukrepi so se tudi tukaj omilili, saj ne, da so bili kdaj drakonski, pa vseeno.
O, ti Bosanci. O, te ljudine. Ta njihova duša in njihov smisel za humor, ljubezen do glasbe in lakota po življenju. Konkretna lakota se danes dobesedno končuje. Pišem namreč na bajram, ko se zaključuje post in bo dnevno obmetavanje s čevapčiči, sarmicami, dolmami in baklavami nadomestilo nočne iftarje. Nisem ne vem kak gurman, rad dobro jem, ampak Marija Terezija si lahko svoj krompir nekam vtakne. Leta 1864 je bila ustanovljena pivovarna Union. Istega leta so dobili najstarejšo otomansko pivovarno tudi tukaj. Turki so potem sami sebi rekli, da je milijon dukatov vrednih več kot vojna, in so šli. Pustili so neizbrisne sledi. No ja, Hrvati so v Mostarju poskrbeli tudi za to. Seveda pa v Bosni niso samo domačini. Na vsakem koraku so tudi, sicer redki, turisti. Moja vodička, astrologinja, prevajalka, vedeževalka, Azra Dramalija, me je očarala in začarala.
Sedimo za isto mizo, nekaj domačinom, z raznoraznimi verskimi koreninami, se pridružimo Azerbajdžanec, Kitajka, Anglež, Američan, Avstrijec in Slovenec. To bi lahko bil dober uvod v zanimivo stand up šalo, če se ne bi žalostno končala. Alkohol, zeleno in belo, nam je razvezal jezike in nas tam nekje globoko po polnoči položil. Omama je bila izhod iz duševnih muk nemoči. In to ni smešno. Kljub vsem dobrim namenom o prijetni večerji smo se, ne preveč presenečeni, zapletli v politiko. In v naravi politike je ljudi razdvajati, jim vladati in se okoristiti. Poznaj svojo zgodovino in vedno boš imel sovražnika.
Obiskala nas je Palestina, obregnili smo se ob židovsko vprašanje in ugibali, kaj je končna rešitev. Molčeče arabske mogotce smo črnili. Armenci so bežali preko Karabaha. Kurde smo pomilovali. Grško-turške norije smo omenjali. Tibetanci, Katalonci in Baski so bili na klopi za rezervne igralce. Rohinge je zaneslo v družbo. Tekila, guerila, olimpijada nesrečnih narodov, združenih v nešportnem trpljenju. Njihove igre so res brez meja. Zemljo krast zanje ni zabavno. Kdo se boji črnega moža, pa itak vsi vemo. Vsi smo do neke mere rasisti, pa če to priznamo ali ne. Ko se ti zdi lepo, da za isto mizo sedijo vse te različnosti, se samemu sebi zasmiliš. To bi moralo biti samoumevno, ne občudovanja vredno.
Še v en tunel me je odneslo te dni. Še v ene višave sem se povzpel. Tokrat brez pomoči substanc. Bosanske piramide. Visoko. Karkoli si kdo misli o Semirju Osmanagiću, arheologu, rudarju domišljije in vsesplošni faci, Novak Đoković ga obrajta in je vsake toliko tukaj. In meni je to dovolj. Pa še slikal sem se z njim. S Semirjem. Noleta sem zamudil za tri dni. Glavo ti odpre.
Moja bosanska avantura se počasi izteka. V prihodnjih dneh grem še v Međugorje. Po lokalni legendi tam okoli uspevajo samo kamenje, kače in ustaši. Pred skoraj petdesetimi leti sem na stadionu v Ljudskem vrtu, v vijoličasti majici, vrtel bandero Hajduka, zato se počutim varovanega. Pa še Marija bo blizu. Tako kot sem lani privoščil Celju, letos salutiram Muri. Koper bo naslednji. Slovenska fuzbalska diagonala. Zakaj pa ne? Upanje umre zadnje.
Vrt Evrope me je bogato gostil in se me globoko dotaknil. V meni bo še dolgo odmevalo Tako ti je, mala moja, kad ljubi Bosanac.
Pred nami je poletje. Morda boste imeli več časa zase. Izkoristite ga. Vabim vas, da nekam pobegnete. Morda le v deželo lastnih spominov. Za tja zaenkrat ne potrebujete cepilnega potnega lista. Začnite nekaj novega. Dokončajte začeto. Konec dober, vse dobro, pravijo. Konec koncev je vsak konec lahko nov začetek. Izbira je tvoja. Bujrum. Dobrodošel.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
