Ko so se nedavno pri Kekčevi domačiji v Trenti po šestih desetletjih ob prisotnosti številnih obiskovalcev prvič srečali vsi trije protagonisti filma Srečno, Kekec - Velemir Gjurin (Kekec), Blanka Kos (Mojca) in Martin Mele (Rožle) -, je bilo v prelepem okolju sredi gora čustveno. Spominjali so se snemanja, pripovedovali so o svoji nadaljnji življenjski poti, ki jo je filmska izkušnja vsaj delno usmerila. Ni manjkalo smeha in anekdot, denimo o tem, kako je Rožle bežal pred medvedom.
Čeprav se glavni igralci Velemir Gjurin, Blanka Kos, rojena Florjanc, in Martin Mele šest desetletij niso srečali, je bilo vzdušje med njimi v trenutku sproščeno in prijateljsko. Na vprašanje, kako to, da vmes niso iskali stikov, so soglasno povedali, da so si srečanja vseskozi želeli, pa ni prišlo do tega. Ob obletnici filma izgovorov ni bilo več. Na idejo, da bi pripravili dogodek Srečno, Kekec - 60 let sta prišla Velemirova hčerka in sin, Severa in Gal Gjurin. Ni bilo treba očeta dolgo prepričevati, da je po šestih desetletjih poklical Martina in ga vprašal: "A si ti za to, da eno ušpičiva?" Seveda je dobil pritrdilni odgovor. Potem sta iskala še Blanko, za katero sta vedela samo to, da se je takrat pisala Florjanc.
Kmalu sta jo izsledila in ugotovila, da se ukvarja z lekarništvom. Prisrčen dogodek je pripravil lastnik Kekčeve domačije Mitja Lo Duca, ki je že pred desetimi leti razmišljal, da bi ob 50-letnici filma povabil junake iz mladosti, vendar se nekako ni izšlo. "Sem prav raznežen, da je tokrat uspelo. Ta dogodek je vrhunec mojega 30-letnega dela na naši Kekčevi turistični domačiji," je bil ponosen Lo Duca.
Film za vse generacije
V pogovoru, ki ga je usmerjal Jure Longyka, so ob prikimavanju okoli štiristo obiskovalcev ugotavljali, da je film Srečno, Kekec že šest desetletij usidran v srca vseh generacij in da ga tudi v današnjih spremenjenih časih mladina zelo rada pogleda. Da je to res, potrjuje Silvij Skok z Vrhnike, ki je za dogodek izvedel na internetu. "Nismo hoteli zamuditi priložnosti, da bi v živo videli in slišali igralce filma, ki ga gledamo že celo življenje, tudi po dvakrat na leto. S sinom sva pred dnevi naredila domačo nalogo in sva si ga še enkrat pogledala, tako da sva z vsemi prizori na tekočem." Da je Kekec priljubljen junak, pritrjuje njegov okoli deset let star sin Bert, ki je dobil ime po Bertu Sotlarju. "Ta film se je vtisnil v identiteto Slovencev. V vrtcu še vedno pojejo pesmice - Kekčevo, Mojčino, Rožletovo," pravi Skok.
Matjaž Pogačnik iz Medvod dodaja, da njegovi hčerki osnovnošolki znata vse pesmice na pamet. Anže Zaletel iz Ljubljane, ki je sicer Martinov zet, je Kekčev oboževalec od mladih nog: "Novejšo verzijo Kekčeve ukane iz leta 1968 sem si pogledal neštetokrat, saj je bila to ena redkih VHS-kaset pri hiši. Cel film sem znal na pamet." Njegova soproga Jana dodaja: "Kot Rožletova hčerka sem zelo ponosna na očeta, da je še danes aktiven in hudomušen. Ni ga zaneslo k filmu, čeprav si je to želel, je pa velik oboževalec filmske umetnosti. Velikokrat skupaj gledava predvsem starejše, črno-bele filme, tudi vesterne."
"Moj prvi film je bila Veselica, igral sem tudi v prvem barvnem kratkometražnem filmu Romanca o solzi. Režiser Jože Gale me je za Kekca izbral že med snemanjem Veselice. Kot je povedal, ga je prepričalo moje petje, medtem ko sem med pavzo skakal okoli," je povedal Velemir Gjurin.
Blanka pa se spominja, da jo je brez njene vednosti na avdicijo prijavila teta: "Zasledila je, da iščejo deklico, staro kakšnih deset let, z daljšimi lasmi. Na Viba film je poslala mojo fotografijo in so izbrali 20 punčk. Sledile so avdicije, ostale smo tri kandidatke. Kaže, da sem najbolje zablefirala slepo Mojco. Ni bilo nasveta, kako naj igram. Zagledala sem se v eno točko in čim manj mežikala."
Zanimiva je Martinova pot do filma: "Lasje so mi odprli vrata v film. Da bi se izognil striženju, sem šel na avdicijo, kjer so iskali fanta z daljšimi lasmi. V enem dnevu sem se naučil pesem, najlažjo, kar je bilo možno. Izbral sem Samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči. Super pesem za ne dobit vloge. Po avdiciji sem na tržnici srečal mamo, ki me je vprašala, kako je šlo in ali se grem lahko ostrič. Ker mi nihče ni povedal, ali sem dobil vlogo, me je poslala nazaj, naj se pozanimam. Kar mimo vrste sem pomolil glavo v pisarno, kjer je bil tudi Gale, in vprašal sem, če grem lahko k frizerju ... Pozneje mi je režiser povedal, da se je v tistem trenutku odločil, da bom Rožle." Za potrebe filma so mu lase rdeče pobarvali. "Tako me je bilo sram, da sem celo poletje po skrivnih poteh hodil domov," se spominja. Na vprašanje iz publike, kako je bežal pred medvedom, je Rožle v hudomušnem slogu odvrnil: "Medveda se nisem bal, ker ga še videl nisem, ker sem bil v Trenti, on pa v živalskem vrtu. Kako je on doživljal snemanje, pa ne vem ..."
Vsi trije se z naklonjenostjo spominjajo Ruše Bojc (Pehte). "Bila je izjemno prijazna ženska, huda je postala samo takrat, ko si je morala na glavo nadeti štiri kilograme težak klobuk," so se pošalili.
V Trenti so snemali približno mesec dni. "Umivali smo se v lavorjih, jedli smo iz menažk kar na tleh. Se mi je zdelo, kot da smo na pikniku," pravi Blanka. Se pa spominjajo, da je bilo precej naporno, ker so neprestano vadili izgovorjavo, snemali so brez prestanka. Velemir omenja, da se kot Kekec še zdaleč ni počutil kot superjunak, o liku Rožleta pa pravi: "Šele pozneje sem ugotavljal, da sploh ni bil strahopetec. Bil je junak. Preden jo je ucvrl, je priskrbel pomoč."
Honorar za pol pianina, žogo in harmoniko
Kot so povedali, s slavo niso imeli težav. "Nismo vedeli, kaj je zvezdništvo," pravijo. So jim pa šle precej na živce premiere, ki so se vrstile po celi Jugoslaviji. Honorar ni bil premo sorazmeren z uspehom filma. "Zadostoval je za pol pianina, ki sem si ga zelo želela. Ostalo polovico so dodali starši," se spominja Blanka. Martin je kupil žogo za brata, Velemir pa harmoniko, na katero je bolj malo igral, ker ga je v najstniških letih pritegnila kitara - njegov sin Gal je harmoniko izbrskal iz prahu in na njo zaigral tudi v Trenti.
S snemanji se pozneje nihče od njih ni ukvarjal, je pa izkušnja vplivala na poznejše življenjske poti. Blanka je zašla v farmacijo: "Morda so tiste zdravilne rožice vplivale na mojo odločitev." Velemir se je odločil za jezike, postal je producent. Martina je filmski svet tako pritegnil, da je celo nameraval študirati na AGRFT, vendar si je premislil: "Pionirsko sem v 70. letih začel na področju informatike, v 90. letih pa z multimedijo, ki je povezala digitalno in film. Zelo sem užival v svojem poklicu."
