Petra Lesjak Tušek
V zadnjem obdobju, ko sem posvojila kolo kot svoje najljubše prevozno sredstvo in se mi domača Koroška nena(va)dno razpira v novih dimenzijah lepote, moram resnici na ljubo iskreno in na glas priznati, da me prešinja za obče javno mnenje te čudovite odročne pokrajine bogokletna misel. Ko vijugam navkreber po makadamu in s pedali odganjam skrbi, mi v ozadju tu in tam zakljuva (po)misel, da so panoramske in makadamske ceste najlepše in najustreznejše. Tako se ujamem v ideji, da hitre ceste sploh ne potrebujemo, da smo samozadostni v svojih terenih, ki vedno vodijo le navzgor proti goram, in da je najbolje, da se pod nami in za nami še naprej samo praši. Pa četudi le zaradi makadama (čeprav si - kot kleni lokalci še marsikje drugje - radi domišljamo, da se pač za nami vselej kadi in praši, podobno kot za dobrimi konji). Tako vsaj gledam na stvari, kadar si nadenem kolesarsko čelado in ko me nenadoma moti asfalt, ta sicer velecenjena dobrina, za katero si načeloma vsi vsepovsod in vsevprek tako prizadevamo. Seveda realno še naprej vemo, da asfalt kroji naša življenja, in to dobesedno, četudi pretirano - kilometri asfalta so najbolj oprijemljivi parametri dosežkov, ki še posebej pridejo v poštev in v kalkulacije glasov na lokalnih volitvah.
A seveda ni tako preprosto, tudi zato ne, ker skoraj nikoli ni nič tako absolutno, kot se nam zdi. Takšno, v dominantnem kontekstu regije alternativno razmišljanje, si lahko privoščim le v trenutkih odmika od tempa voženj, ki nas vsakodnevno vse bolj duši in spravlja v slabo voljo. Ko najljubše prevozno sredstvo zamenjam z najnujnejšim - avtomobilom - in še posebej, ko drvim proti Graški Gori, kamor zadnje čase na poti proti Velenju in naprej Ljubljani pogosteje zavijem, vnovič premlevam hitrost oziroma počasnost voženj. Ta predel je res prekrasen, nagrajuje z razgledi na Uršljo goro, ki sredi hudega tempa spočijejo, napolnijo s posebnim mirom. Zato se tu v zadnjem času ujamem v drugačnih pomislekih - namreč predvsem v premlevanja, kakšen poseg v naravo bo hitra cesta, če bo kdaj dejansko predrla Graško Goro.
Tod so nedavno kolesarili predstavniki mladinske iniciative s podporniki, tudi iz političnih vrst, da so znova opozorili na nujnost tretje razvojne osi. Koroška noče čiste lopate, ampak umazano. Prvo lopato! Tako tečejo leta, na pobudo iniciative so kolesarili že petič. In zdaj zdaj bo po vseh akcijah res napočilo odločilno leto - obljube se bodo pretopile v realnost in ne več potopile. Tretjo os bodo gradili, to zdaj drži kot pribito, in vse več je signalov (razen končnega finančnega žegna), da bo tudi dejansko zgrajena.
Medtem pa poganjamo lastne pedale dalje in se kdaj pa kdaj čudimo - drugim, sebi, lastni potrpežljivosti, vztrajanju in zaganjanju za iste reči, ki so v nekakšni neskončni prihodnosti. Nedojemljivo je, kako se v naših krajih domala neprestano ukvarjamo predvsem z zahtevami za cesto. Na neki način absurdno pa je, da morajo mladi od vsega, kar je mogoče zahtevati od vlad in parlamentov in vseh drugih vej politike, v sodobni družbi kar naprej zahtevati s(p)odobno cesto. Da je treba protestirati in napovedovati vstaje za asfalt, je res neverjetno. Zasičeni smo že vsevprek s ponavljanji zagotovil in razumevajočimi izjavami, kako si Koroška zasluži to opevano cesto, da jo zdaj pa končno mora dobiti, da jo seveda tudi bo, ker si bodo nesporno vsi prizadevali in tudi ukrepali. Kakopak, če je (p)ostala prioriteta vseh političnih ravni.
A še naprej najbolj silovito od vsega mineva čas, napredek pa se meri v razvojnem zaostanku. A kaj sedaj in kaj poslej? Pač potiskamo dalje gare koroškega terena. No, tudi ni vse slabo. K sreči naše gospodarstvo pospešeno izvaža. Slonimo na velikih firmah, ki prodajajo na tuje, da nahranijo večino domačega prebivalstva. Hkrati pa tudi koroško gospodarstvo nenehno opozarja na nujno cesto. Morda bi lahko bil glas številk iz gospodarstva močnejši od političnega, civilnega, si mislimo vsa ta leta, ko ni zalegel niti skupni, enoten poziv, da bi naposled sledil še poriv. A zdaj bo, gotovo bo, se je spet usedlo prepričanje, medtem ko se praši po makadamski cesti.
