Najprej jaz in potem jaz pa spet jaz in nato dolgo nič ...

Tenisa res ne spremljam prav zavzeto, a Novaka Đokovića seveda poznam. To je tisti "poredni fant" z Balkana, ki stvari vedno naredi malo po svoje, se izogiba ustaljenim tirnicam in pravilom in se ne zmeni za to, kaj si o njem in njegovih dejanjih mislijo drugi. Najbrž nam je tudi zato prirasel k srcu, vzeli smo ga za svojega, saj so tudi nam, čeprav ne slišimo radi, da sodimo na Balkan, majhne, nedolžne lopovščine nekako v krvi, od nekdaj so bile strategije preživetja.

Ampak to, kar je Đoković naredil v Avstraliji, mi ni bilo všeč. Pa pustimo popolnoma ob strani, kdo je imel prav in kdo ne, kdo je naredil napako ali je ni, kdo se je "zmotil" in kdo kaj "pozabil," kajti zdaj, ko to pišem, to še niti približno ni jasno, saj žajfnica Nole v Avstraliji še ni končana. Mene, pa najbrž še koga, je zmotilo, kako je tam nastopil. "Jaz sem izjema! Jaz, Novak Đoković!" Naenkrat ni bil več simpatični mali barabin, bil je vehementni milijonar, ki zase zahteva nekaj posebnega. A so ga v Avstraliji hitro postavili na stranski tir. Tam ni Balkan, tam se ne prehiteva na tak način. V deželi "tam spodaj" živijo ležerno, prav malo jim je mar, kdo je kdo, kaj pomeni in kaj ima. Za vse, tudi za tiste z grand slami in dolarskimi milijoni, veljajo enaka pravila, ki se jih tudi držijo.

Ne glede na to, ali je imel utemeljene razloge za medicinsko izjemo za vstop v državo ali ne, Đokovićev pristop na tak način ni bil majhna, neškodljiva lopovščina. S svojim ravnanjem, z zahtevanjem izjeme zase ne glede na vnaprej znana pravila, je dal zelo napačen signal. Ne le antivakserjem, ki so ga že razglasili za novega malika, ampak precej širše. Nole je pač, hotel to ali ne, idol milijonov mladih in manj mladih po vsem svetu. Svetu vse bolj prevladujočega in vseobsegajočega individualizma, svetu, ki pospešeno razpada prav zaradi mantre "Najprej jaz in potem jaz pa spet jaz in nato dolgo nič ..."

Tudi pri nas si mnogi svet tako razlagajo, da je njihova pravica (do česarkoli že) nad vsem in pred vsemi. Sveta in nedotakljiva. Moja roka, moj nos, moje telo ... Vanje se ne vrta in ne špika. Brez izjeme, tudi medicinske ne (vsaj dokler sami ne zbolijo). In brez vsaj bežne misli na to, da na tem svetu živijo tudi drugi ljudje. Predvsem zato smo, kar se covida tiče, pri številkah, ki letijo v nebo. In premnoge, žal, tudi v grob. Tale Noletova saga pa je čisto zadnje, kar smo v tej naši (raz)cepljenosti še potrebovali.