Navdušeni ljubitelji dixielanda že 65 let: ''Radi imamo glasbo, ki je glasba naše mladosti''

Tisto sredino septembrsko jutro smo se srečali na mariborski Pošti, tam, kjer biva Kulturno-umetniško društvo Pošta, kjer je Ervin Hartman mlajši pol stoletja pilil svojo slavno godbo - Pihalni orkester Pošta, kjer deluje glasbena šola in se kalijo glasbeniki vseh generacij. V teh prostorih se dobivajo tudi člani The Oldies Dixie Banda (ODB) pod vodstvom Rudolfa Mogeta, upokojenega poslanca in strastnega glasbenika - klarinetista.
V teh težavnih časih, ko mnogi melanholično iščejo tolažbo v oživitvi starih dobrih časov, je Ervin Hartman mlajši ustanovil pihalni orkester Godba veteranov Štajerske. V njej so le glasbeniki po abrahamu. V prvih petih letih njenega delovanja se je iz nekaterih njenih članov oblikoval zanimiv ansambel Oldies Dixie Band, ki združuje danes sedmerico oldtimerjev, zaljubljenih v klasični jazz, in enega mlajšega člana, ki je nadomestil odhajajočega pozavnista Marijana Goloba. V ODB so ob klarinetistu Mogetu še trobentač Franc Lovrenčič, saksofonist Vojko Trnjek, Miran Antauer, pianist, Božo Cvetrežnik, kitara in bendžo, kontrabasist Branko Smrtnik ter bobnar in vokalist Ivek Baranja. Na tisti sredini seansi se jim je prvič pridružil novi, mladi pozavnist, Prlek, ki živi v Mariboru, Sašo Ozmec; kar prima vista je zaigral Basin Street Blues z novimi kolegi.
Razigranost in želja po kvalitetnih nastopih sta bili gonilni sili, da so neugnani posamezniki, ki se v pokoju niso polenili, lahko delovali v tem posrečenem kolektivu in s številnimi nastopi doma in tudi na tujem navdušujejo zlasti zrelejšo publiko. Pravkar so prišli z dobrodelnega nastopa v Trebinju v Republiki srbski. Sprejem in gostoljubnost, tako družbenopolitičnih predstavnikov kot občinstva, sta bila razveseljiva, na visokem nivoju. Tako je bilo ob koncertu pa tudi interes lokalnih glasil in televizije je bil izjemen.

Boljše kot reševanje križank

"Osem nas je in med seboj se zelo dobro razumemo," je povedal Rudi Moge. "Radi imamo glasbo, ki je glasba naše mladosti. Zdi se nam, da generacije, ki ne uživajo v glasbenih harmonijah, v improvizacijah, v zvoku različnih inštrumentov, marsikaj izgubljajo. Za tretje življenjsko obdobje velja rek 'zdrav duh v zdravem telesu' in igranje v godbi veteranov je boljše za ohranjanje spominskih dejavnosti kot reševanje križank. Kar pomislite, koliko tisoč not zaigramo, koliko četrtinskih in koliko polovinskih pavz si je treba zapomniti, kakšno koncentracijo moraš imeti, da vse to obvladaš. To je res super trening za možgane."

Igral za Rezo Pahlavija in Petra Karađorđevića

Ivek Baranja bobna v skupini, sicer pa je tudi znan vokalist z mnogimi pop uspešnicami Nisem tata mata, Da, da, da, Berač s Slovenske popevke 1980. Vse mogoče instrumente je igral v svojem življenju. Tudi v tujini je veliko muziciral. Spominja se, kako živahno glasbeno življenje je imel Maribor pred desetletji. Glasba v živo in plesi so bili po mnogih lokalih. Poln je anekdot s svojih "špilov" v tujini. Nekoč je v avstrijskih Alpah nastopal za Rezo Pahlavija, Farah Dibo in Petra Karađorđevića.
"Bil sem med prvimi, ki jim je bila všeč ideja, da se srečajo glasbeniki, stari nad 50 let, ki nekako ne morejo več igrati tistega, kar zahtevajo določeni programi v pihalnih godbah," je dejal Baranja. "Poleg tega mi je bilo všeč tudi to, da se tako lahko srečujem in družim s starimi kolegi, ki jih pred tem že dolgo nisem videl."

Kako so začeli z dixielandom?

"Navdušeni ljubitelji dixielanda smo se pred 65 leti našli tudi v vrstah poštarske godbe, ki jo je vodil Ervin Hartman starejši, in kot mladinski ansambel s svojimi vložki dopolnjevali nastope poštarske gobe. V njem smo igrali Erih Tetičkovič, Ivan Gole, Vili Hercog, Berti Rodošek, Ervin Hartman in jaz. S temperamentom mladosti se nam je glasba zapisala v srce za vse življenje. Prav ti, nikoli pozabljeni dogodki so bili povod, da je bila najprej ustanovljena veteranska godba, kasneje pa še zasedba The Oldies Dixie Band. Ideja se je porodila v odmoru na vajah veteranov, ko sem na klarinetu preigraval Williamsovo Wild Cat Blues. Kot bi že dolgo čakala na pravo priložnost, sva z Brankom Smrtnikom hitro našla navdušene privržence in nastal je The Oldies Dixie Band. Od prvotne zasedbe, v kateri je igral tudi odličen pokojni glasbenik Ervin Švejda, smo v trenutni zasedbi: Rudi Moge - klarinet, Franc Lovrenčič - trobenta, Vojko Trnjek - tenor saksofon, Sašo Ozmec - pozavna, Miran Antauer - klavir, Božo Cvetrežnik - kitara in bendžo, Branko Smrtnik - bas, in Ivek Baranja - bobni. Večkrat nam pomaga tudi vodja Alpskega kvinteta Janez Per na pozavni."

Parlament Dixie Band: revolucija

Kaj pa parlamentarni dixie band, še obstaja? "Seveda," pravi Moge, "saj najmanj dvakrat na leto igramo na slovesnostih v državnem zboru. A smo nekaj članov morali menjati." Zdaj se jim ravno pridružuje predsednik državnega zbora Dejan Židan. Zgoščenke, ki so jih izdajali parlamentarni glasbeniki, so zmeraj posvečali humanitarnim namenom. Prvo so poklonili Sončku, drugo Zvezi onkoloških bolnikov, tretjo Zvezi prijateljev mladine za akcijo Pomežik soncu, četrto pa Zdravstvenemu domu Maribor za nakup mamografa. Band je prvič zaigral še pred formalno ustanovitvijo, davnega leta 1992.
"Temu ne moremo reči ustanovitev, to je bila neke vrste revolucija. Z Rudijem sva se srečala leta 1992 na prvih volitvah. Nekdo mu je rekel, da sem nekoč igral trobento. Res sem jo imel nekje zapakirano in po mnogih letih neigranja sem jo spet vzel v roke. Na prigovarjanje Rudija sva kmalu začela tonske vaje. Zgolj za veselje. Kmalu je prišel zraven Janez Per. Potem pa smo začeli že malo po notah igrati," se spominja začetkov nekdanji poslanec Geza Džuban.