Zdrava prehrana je do razcveta nutricionistične znanosti bila hrana, ki je brez dvoma koristila zdravju in dolgoživosti. Zdaj naj ne bi bilo več te definicije. Z novim terminom "uravnotežena prehrana", ki je izmislek redukcionistične nutricionistike, pa želijo prehranski strokovnjaki in drugi preusmeriti pozornost z učinka celovite hrane na zdravje na izključno hranilno zadostnost (uravnoteženost posamičnih hranil). Uravnotežen, a nezdrav obrok lahko sestavimo iz konzerviranih živil z drugega konca sveta, ker je pri uravnoteženosti poudarek na količini posameznih hranil in ne na celoviti hrani, njenemu poreklu ali času pridelave.

V neki TV-oddaji je nutricionist doc. dr. Evgen Benedik povedal, da "zdrava prehrana ne obstaja, obstaja pa uravnotežena prehrana. (...) Zdrava prehrana je besedna zveza, ki nekomu, ki se mogoče ne spozna na zadevo, daje občutek nekih pozitivnih čustev."

V TV-oddaji je na vprašanje voditeljice "Kaj točno je zdrava prehrana?" zdravnica prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek, ki velja kot prehranska avtoriteta, odgovorila: "Mogoče pa ukinemo pojem zdrave prehrane, ker sama uporaba pojma zdrava prehrana pravzaprav hitro vodi v zlorabe tega pojma. Zdrave prehrane, nekaj, kar bi bilo univerzalno zdravo za vse, ni ... Če ne veš, kaj bi jedel, potem se obrneš na kvalificiranega strokovnjaka s področja prehrane."

Prof. dr. Janez Salobir, predstojnik Katedre za prehrano na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, je zapisal: "Moramo se zavedati, da je označevanje živil ali skupin živil za 'dobra', 'slaba' ali 'super' škodljivo, saj vodi do napačnih prehranskih navad. V tem kontekstu so prav vsa živila lahko del zdrave prehrane, če jih uživamo zmerno, v primernih količinah in primernem razmerju z drugimi živili oziroma s skupinami živil ter v kombinaciji z redno telesno aktivnostjo. (...) Zavedati se moramo, da problem zdrave prehrane ni vrsta, ampak količina živila, ker vsako pretiravanje škodi."

Predlogi za zamenjavo pojma "zdrava prehrana" s konceptom "uravnotežene prehrane" so usmerjeni k prikrivanju dejstva, da je možno uravnotežiti hranila, ne glede na izvor (rastlinska, živalska, konzervirana, sveža, stara, lokalna ali z drugega konca sveta, sezonska, nesezonska) in stopnjo predelanosti hrane. Hrane ni mogoče uravnotežiti in je tudi ni treba.

Kaj naj bi uravnotežili? Kateri sestavni deli brezpogojno sodijo v isto kategorijo? Katera živila vsebujejo le eno hranilo: ogljikove hidrate, maščobe, beljakovine? Le živila živalskega izvora ne vsebujejo ogljikovih hidratov, razen laktoze v kravjem mleku in sladkorja v medu. Katera živila vsebujejo le en mineral in ga je treba uravnotežiti z drugim živilom, ki vsebuje drugi mineral, ki dopolnjuje prvega? Tega v naravi ni. To je le nutricionistično igračkanje.

Pojem "zdrava prehrana", ki smo ga tisočletja uporabljali, naj bi zdaj postal politična parola brez znanstvene podlage. Brez vsebine. Besedna zveza "zdrava prehrana" naj bi neobveščenim le vzbujala pozitivne občutke, da bodo z zdravo hrano kaj prispevali k svojemu zdravju, a ne bodo, ker zdrava hrana po novem ne obstaja. Tako pravi redukcionistična prehranska stroka.

Če ni zdrave in nezdrave hrane, ne more biti zdravih in nezdravih prehranskih navad. Če ni nezdravih prehranskih praks, ni prehranskih bolezni. Kako potem pojasniti hitro in epidemično širjenje prehranskih bolezni, kot so debelost, sladkorna bolezen, predvsem tipa 2, bolezni srca in ožilja, rak, ledvične bolezni, osteoporoza, zvišan krvni tlak, artritis ter mnoge druge kronične in avtoimunske bolezni. Kakšno zdravstveno škodo bi si povzročili, če bi iz uravnotežene prehrane izločili na primer živalske maščobe, jajca ali pa kravje mleko? Ali je kdo zbolel, ker ni užival te hrane?

Z uravnoteževanjem prehrane ob trditvah, da je prav vsaka hrana zdrava, prehranska znanost objektivno vnaša veliko zmede. Uporaba terminov "vsega po malem", "uravnoteženo", "zmerno", "ne preveč in ne premalo", "enega več, drugega manj", "po zdravi pameti", "v primernih količinah" ipd. ljudi bega in hkrati tolaži, češ da so njihove prehranske navade dokaj v redu. Na ta način relativizira dobre znanstvene dokaze o škodljivosti celovite živalske hrane, ki vsebuje tudi nekaj zdravih hranil.

Kolikor mi je znano, so ljudje od vekomaj hrano ločevali po načelu zdravo - nezdravo, užitno - neužitno. Dobro je bilo tisto, kar je prispevalo k zdravju, slabo je bilo tisto, kar je zdravje slabilo. Ljudje so s konkretnimi imeni poimenovali tisto, kar so jedli ali pili: meso, krompir, riž, kruh, zelje, mast, olje, mleko, sok, ribje olje ... Zdaj ne jemo več hrane, ampak beljakovine, ogljikove hidrate in maščobe. Ni več pomembno, katera živila so zdrava in katera ne, pomembno je, da so uravnotežena. Brez jasnih navodil, kako doseči to tako želeno uravnoteženost, je uporaba tega pojma brezpredmetna, brez pomena. Uravnoteženosti ni mogoče doseči s frazami, kot so "manj mesa" ali "manj soli" ali "več zelenjave", "pest beljakovin", "pest ogljikovih hidratov" in podobnimi nesmisli. Komu koristi ta jezikovna akrobatika, da namesto termina zdrava prehrana uporabljamo izraz uravnotežena prehrana?

Tako je zavajajoča Benedikova trditev, da je mogoče v uravnoteženem obroku zaužiti "pest polnovrednih ogljikovih hidratov". Ni možno zaužiti samo ogljikovih hidratov. V pesti ogljikovih hidratov je nujno nekaj beljakovin, vlaknin, pogosto tudi maščob. V 100 g polnozrnatih testenin je na primer 15 g beljakovin. Ideja, da lahko v obroku ločujemo po makrohranilih, izhaja iz neresnice, da so beljakovine le v živalskih virih in da v virih ogljikovih hidratov ni beljakovin.

Kaj drugega lahko povzročijo tako nedorečena, nepopolna, splošna navodila kot zmedo in odmahovanje z roko v prepričanju, da vsi bolj ali manj uživamo uravnoteženo prehrano. Namesto primerjave med tistim, kar jemo (hrano), in jasnimi navodili, kaj naj bi jedli (katero hrano), se sproža ideološka debata, ki se najpogosteje konča s parolo: "Vsak naj je, kar mu paše." Učinek prehrane je dolgoročen, ljudje pa smo bitja trenutka. Zaradi trenutnih užitkov prepogosto zanemarjamo dolgoročne koristi tako za lastno zdravje, za okolje (zemljo, zrak in vodo) kot tudi za življenja in počutja svojih bližnjih.

Ali so redukcionistični prehranski strokovnjaki, zagovorniki uravnotežene prehrane, kaj odgovorni za katastrofalne zdravstvene podatke, kot so: 75 odstotkov starejših oziroma 60 odstotkov odraslih se sooča z debelostjo, 20 odstotkov otrok je predebelih, 60 odstotkov odraslih ima povišan holesterol, 50 odstotkov ima hipertenzijo, 125 tisoč ljudi ima sladkorno bolezen tipa 2, 130 tisoč odraslih ima osteoporozo, vsako leto odkrijejo več kot 1500 novih primerov kolorektalnega raka, za 60 odstotkov vseh smrti so odgovorne srčno-žilne bolezni ...

Nobena žival v naravi ne uživa uravnotežene hrane. Nobena ne sledi smernicam zdravega prehranjevanja, nobenim dietam. Nobena ne pozna beljakovin, kalorij, vitaminov, mineralov ... Nobena žival v naravi ni predebela, nima kroničnih bolezni, osteoporoze, rahitisa, sladkorne ... Ali je logično predpostaviti, da bi tudi ljudje, ki bi se prehranjevali skladno z naravo, živeli brez teh bolezni in uživali enake sadove dobrega zdravja in dolgoživosti?