Če ste (bili) med milijoni, ki zaradi pandemije covida-19 in z njo povezane ustavitve javnega življenja preživljajo čas v samoizolaciji oziroma karanteni, vas najverjetneje preplavlja cela vrsta občutkov in čustev, ki jih z besedami težko opišete. Dnevi, ki jih preživljate v samoizolaciji, so zamegljeni. Zdi se vam, da ne počnete nič in da le zapravljate čas med lastnimi štirimi stenami. Te stene zdaj veliko bolje vidite, kot ste jih videli prej. Ker ves čas kot obsedeni spremljate novice, ste neverjetno dobro informirani, vendar zaradi tega hkrati preobremenjeni. Ne glede na to, ali nas en dan preplavljata jeza in žalost, kak drugi pa občutek hvaležnosti ali morda izgubljenosti, se nam zdi tokratna karantena veliko hujša od vseh prejšnjih. Občutku žalosti, ki vas preplavlja in ga ne morete povsem nadzorovati, strokovnjaki pravijo "nedovoljeno žalovanje".
Pandemija covida-19 je v naša življenja prinesla spremembe, ki si jih nismo mogli niti predstavljati. Spremenila je svet, v katerem živimo, naše vedenje ter naš občutek varnosti in povezanosti s svojimi bližnjimi. Osvetlila je pomen medčloveških stikov. Spoznali smo, da lahko odsotnost stikov z drugimi ljudmi povzroči socialno bolečino, ki je enako resnična kot fizična.
Kaj je nedovoljeno žalovanje?
Za žalost, ki jo morda občutite, lahko obstaja veliko razlogov. In če občutite žalost, to še ni znak duševne bolezni. Pravzaprav je žalost eno od številnih človeških čustev in je celo koristna. Toda s tem ni mogoče pojasniti žalosti, ki jo mnogi ljudje občutijo v času karanten, razglašenih zaradi pandemije covida-19. Gre za tako imenovano nedovoljeno žalovanje.
Ameriški raziskovalec in profesor Kenneth Doka je ta pojem predstavil že pred 30 leti. O nedovoljenem žalovanju govorimo v primeru "izgube, ki ni javno priznana in družbeno sprejeta, zato zaradi nje ni dovoljeno javno žalovati". To se ujema z vsem, kar vemo o covidu-19, in sicer na podlagi zgodb o neoprijemljivih izgubah, vključno z izgubo varnosti, nadzora, skupnosti, dostojanstva in neodvisnosti. Zdi se, da nas občutek izgube spremlja povsod, kamorkoli se obrnemo.
Stari starši niso mogli preživljati časa s svojimi vnuki, otroci so izgubili del svojega otroštva, zamudili so pomembne prelomnice v odraščanju in se niso mogli družiti s svojimi vrstniki zunaj svojih domov. Starši so ostali brez celotne zunanje podpore, bodoči starši pa rojstva svojih otrok niso dočakali, kot so želeli in načrtovali. Begunci in migranti so v državah, kjer so našli zatočišče, izgubili službe, streho nad glavo in podporo. Državljani so ostali brez zagotovila, da se bodo lahko iz tujine vrnili domov.
Študenti so izgubili možnost, da v živo spremljajo predavanja, starši pa niso mogli proslaviti prehodov svojih otrok v naslednje faze življenja. Ostali smo brez zabav ob rojstnih dnevih in zaključku šolanja ter tudi brez pogrebov in porok. In če že govorimo o žalovanju in izgubi, smo izgubili tudi dostop do krajev in ljudi, ki nam omogočajo kolektivno žalovanje v okviru širše družine in skupnosti.
Pa je v redu, če žalujemo zaradi vsega tega?
Družbene in kulturne norme nam narekujejo, kako žalujemo. V skladu s temi normami lahko denimo žalujemo za umrlimi bližnjimi. Večja težava je žalovanje za izgubo načina življenja. Žalovanje se lahko zdi med pandemijo precej zapleteno, sploh če se zavedamo, da je morda drugim ljudem še slabše. Ljudje se sprašujejo, ali sploh lahko žalujejo, ker so izgubili svoj način življenja. Na to vprašanje očitno ni mogoče odgovoriti s preprostim da ali ne. Po besedah znanstvenikov obstaja celo hierarhija izgub, nekakšen seznam družbeno sprejemljivih izgub, zaradi katerih imamo pravico žalovati.
Nedovoljeno žalovanje utegne tudi zmanjšati našo sposobnost, da identificiramo in ovrednotimo svoja težka čustva, kot je na primer občutek sramu. To se utegne zgoditi zlasti tedaj, ko drugi ne opazijo teh izgub. Posledica tega je, da se zmanjša naša zmožnost, da ta svoja čustva izrazimo ter poiščemo ustrezno pomoč, če jo potrebujemo.
Kaj lahko storite?
Žalost je resnično čustvo, tudi če se vam zdi, da tega, kar čutite, ne morete natančno pojasniti. Zato je pomembno, da si priznate neko izgubo. Ko žalujete, sami sebi dovolite, da na glas poveste, kaj ste izgubili. Koristno je tudi, da svoja čustva opredelite, čeprav so si včasih nasprotujoča, tako kot tedaj, ko na primer hkrati občutite jezo in krivdo. Čeprav se je tveganje za pojav depresije in tesnobnosti pri bolj občutljivih ljudeh med pandemijo povečalo, ni preveč v pomoč, če normalna človeška čustva, ki nam povedo, da se ne počutimo ravno najbolje, vedno patologiziramo. Ta čustva so pokazatelj, da bi se morali za trenutek ustaviti, ponastaviti svoja pričakovanja, in če je treba, poiskati pomoč strokovnjaka.
V obdobju dveh let so v glavnem vsi udeleženci študije postopoma sprejeli izgubo
Z zastavljanjem praktičnih in dosegljivih kratkoročnih ciljev lahko v svoje življenje vnesete nov smisel. Občutek, da imate še vedno nadzor nad svojim življenjem, boste lahko ohranili, če se boste še naprej držali svoje rutine in stvari, kolikor se le da, počeli tako, kot ste jih prej. Ostanite v stiku sami s seboj in drugimi ljudmi. Uporabljajte družbene medije, ki so se med pandemijo izkazali za izredno koristne. Pomembno je, da si izmenjate izkušnje z drugimi, saj lahko to prispeva k normalizaciji vaših lastnih izkušenj. Toda nič ni bolj pomembno kot to, da se vedno znova opomnite, da vsi skupaj pravkar doživljamo situacijo, s kakršno se srečamo le enkrat v stoletju, in da se vsi trudimo po najboljših močeh. In to ni le v redu, ampak popolnoma dovolj.
Faze žalovanja
Prvi je poskusil faze žalovanja opisati britanski psihiater John Bowlby, oče teorije navezanosti, ki pojasnjuje, kako dojenčki in otroci skozi življenje vzpostavljajo tesne stike s svojimi skrbniki. Bowlby in njegov kolega Colin Parkes govorita o štirih fazah žalovanja.
Za prvo fazo sta značilna otopelost in šok, ko človek izgube še ne sprejema ali se mu zdi neresnična.
V drugi fazi nastopi hrepenenje po izgubljenem človeku, ki ga zaznamuje občutek praznine. Žalujoči človek ne razmišlja o ničemer drugem kot o človeku, ki ga je izgubil, preobremenjen je s spomini nanj, njegovimi predmeti.
V tretji fazi sledita brezup in dezorganizacija. To je depresivno obdobje, za katerega so značilna občutja obupa in brezizhodnosti.
Nato sledi še zadnja faza žalovanja, faza reorganizacije in okrevanja, v kateri se človek postopoma povrne k življenjskim aktivnostim.
Bowlby in Parks sta svoj model prvič predstavila na začetku 60. let preteklega stoletja. Kasneje je švicarsko-ameriška psihiatrinja Elisabeth Kübler-Ross leta 1969 zasnovala model, ki je danes precej bolj poznan in razširjen. Gre za pet stopenj žalovanja, ki so se sprva nanašale na odzivanje pacientov na neozdravljivo bolezen. Pozneje so izvedenci ta model uporabljali tako v primeru smrti kot v primeru odzivanja ljudi na druge vrste izgub.
Prva stopnja žalovanja v modelu Kübler-Rossove je zanikanje in je podobna prvi fazi Bowlbyja in Parksa, za katero sta značilna otopelost in šok.
Toda druga faza njenega modela, torej jeza, se razlikuje od druge faze njunega modela. Po njenem bi rad prizadeti človek na vsak način razumel, zakaj je nekoga ali nekaj izgubil ali zakaj je zbolel in zakaj se je to moralo zgoditi prav njemu.
V tretji fazi sledi pogajanje, ko si prizadeti človek očita, zakaj ni ravnal drugače, se počuti krivega in si želi, da bi se lahko vrnil v preteklost in spremenil stvari, ki so po njegovem mnenju povzročile smrt ali bolezen.
Za četrto in peto fazo sta značilni depresija in sprejetje. Po brezupu se človek končno sprijazni z izgubo in razume, kaj ta pomeni za njegovo življenje.
Kübler-Rossova svojega modela ni zasnovala na podlagi izsledkov sistematičnih raziskav, ampak na podlagi dokazov, ki jih je pridobila, ko je kot klinična psihologinja delala z umirajočimi pacienti.
V okviru študije so raziskovalci 233 starejših odraslih spremljali 24 mesecev po smrti ljubljenih ljudi, ki so umrli naravne smrti. Ovrednotili so jih na podlagi njihovega doživljanja izgube, ki so ga razdelili na pet faz žalovanja po modelu Kübler-Rossove. Vsaka faza je dosegla vrhunec po predvidenem vrstnem redu. Zanikanje je bilo najmočnejše takoj po izgubi bližnjega in je nato postopoma oslabelo. Hrepenenje je doseglo vrhunec po štirih mesecih, jeza po petih in depresija po šestih. V obdobju dveh let so v glavnem vsi udeleženci študije postopoma sprejeli izgubo.
Problematika stopenjskih modelov
Čeprav je bilo zaporedje faz v skladu z modelom Kübler-Rossove, se nekatere stvari niso ujemale. Prav tako izsledkov študije ni mogoče posploševati, saj so pri njej sodelovali le starejši odrasli, hkrati pa so ljudje, ki so jih izgubili, umrli naravne smrti.
Neka druga študija je pokazala, da je značilni vzorec žalovanja pri mlajših odraslih precej drugačen. Hrepenenje pri njih doseže vrhunec pred zanikanjem, medtem ko je depresija pri njih vztrajala celi dve leti. Poleg tega so pri mlajših odraslih hrepenenje, jeza in zanikanje po dveh letih dosegli nov vrhunec, medtem ko se je stopnja sprejemanja izgube zmanjšala.
Tudi vzorec žalovanja pri mlajših odraslih, katerih bližnji so umrli nasilne smrti, se je razlikoval od značilnega vzorca žalovanja. Pri njih je bilo v prvih mesecih po izgubi najmočnejše zanikanje, depresija pa se je sprva zmanjšala, vendar se je nato spet okrepila, ko se je začela približevati druga obletnica izgube. Vse te ugotovitve se nanašajo na povprečne odzive celega vzorca udeležencev in ne na odzive posameznih udeležencev študije. Tudi če faze žalovanja po modelu Kübler-Rossove deloma odražajo statistične tendence celotnega vzorca udeležencev, ne prikazujejo, kako poteka žalovanje pri posameznikih.
To je pokazala študija, v okviru katere so raziskovalci 205 odraslih spremljali 18 mesecev po izgubi moža ali žene. Ti odrasli so že pred to izgubo izpolnili anketo v okviru neke druge študije. Raziskovalci so ugotovili, da obstaja pet različnih vzorcev žalovanja, pri čemer je bilo nekaj udeležencev depresivnih že pred bolečo izgubo. Nekateri so zapadli v dolgotrajno depresijo, drugi so bili spet odpornejši in v okviru procesa žalovanja nikoli niso bili preveč depresivni.
Stanja žalovanja
Kübler-Rossova je priznala, da so stopnje v okviru njenega modela žalovanja zanimiva zgodba o okrevanju in ne natančno sekvenciranje žalovanja. Izvedenci danes dajejo manjšo veljavo njenemu modelu kot seriji korakov predelovanja boleče izgube, predvsem ker so na splošno izgubili zaupanje v teorije stopenjskega spreminjanja človeškega vedenja. Toda kljub vsem svojim omejitvam je analiza Kübler-Rossove še vedno cenjena. Predlagane stopnje žalovanja so morda bolje razumljene kot stanja žalovanja: prepoznavna čustva, ki na značilne načine privrejo na površje pri vsakem človeku, medtem ko se sooča z bolečo izgubo.
Neeraja Sanmuhanathan je predavateljica za psihoterapijo na Univerzi Notre Dame Avstralija.
Nick Haslam je profesor psihologije na Univerzi v Melbournu.
