Ni vsaka mama dobra mama: Teorija in praksa

Otroci imajo običajno dva superjunaka: očeta in mamo. Ker jih hranijo, oblačijo, se z njimi igrajo …, so starši v otroških očeh vredni vsega oboževanja. Vsak si želi pozornosti in ljubezni staršev. Ampak v vsaki ženski se žal ne skriva dobra mama. Poznamo primere, ki so mame otroke ubile. Jih prodale. Teple. Ampak takšne vrste neprimernega vedenja hitro prepoznamo. Kaj pa, če je mama narcisistična osebnost?

Bethany Webster in Jennette McCurdy s svojima mamama nista imeli sreče. Nasprotno, z mamo sta živeli v pravem peklu. Njuni življenjski zgodbi sta pretresljivi. Obe sta dolgo reševali svoje težave in šele po mnogih letih spoznali, da sta bistvo problema ravno mami, kateri sta tako silno ljubili. Obe sta tudi napisali knjigi. McCurdyjeva, ki je zaslovela kot otroška igralka, je napisala pretresljivo avtobiografijo z naslovom Vesela sem, da je mami umrla, Websterjeva pa je v bolj teoretičnem delu Materinska rana svoje spomine uporabila samo kot izhodišče. Obe knjigi sta zanimivi in poučni.

Mati je sanjala, da bo hči postala zvezda

Jennette McCurdy se je rodila leta 1992 in je danes pisateljica in scenaristka, po mamini "zaslugi" pa je bila nekoč zvezdnica, saj je igrala v mladinskih televizijskih serijah iCarly in Sam & Cat. Spisek njenih težav je dolg: motnje hranjenja, odvisnost, zapleten odnos z nadzorujočo materjo … Prve igralske avdicije se je udeležila pri rosnih šestih letih. Njena mati je sanjala, da bo hči postala zvezda, Jennette pa je bila pripravljena storiti vse, da bi mamo osrečila, pa čeprav jo je bilo na smrt strah.

Rodila se je v hudo disfunkcionalni družini. Oče (po mamini smrti je sicer izvedela, da so bili kar trije od štirih otrok - tudi ona - v resnici potomci drugega moškega) je bil odsoten. Imel je dve službi, saj so se ves čas težko prebijali, ko pa je prišel domov, je bil izmučen in z njegove strani praktično ni bilo interakcije. Kako malo ga je brigalo za hčer, je spoznala med drugim, ko ji je za rojstni dan napisal voščilnico, na kateri niti njenega imena ni pravilno črkoval.

Ko je Jennette imela dve leti, so mami odkrili raka četrte stopnje. Čeprav se je pozdravila, je vsak teden, vsa leta - dokler se ji ni rak ponovil in ji ni bilo več pomoči - družini predvajala video posnetek iz tistega časa, da so mož in otroci ves čas vedeli, da je njeno življenje izjemno krhko. Ni čudno, da je Jennette za vsak rojstni dan, ko je pihala svečke, imela samo eno željo: da bi bila mamica zdrava. "Dejstvo, da je mamino življenje skrajno krhko, je bilo jedro moje biti," je med drugim zapisala v knjigi.

Mati je hčeri ves čas ponavljala, da je ona njena najboljša prijateljica. To je bila velika pohvala, saj si je Jennette močno želela materine pozornosti. Ampak cena za to "prijateljstvo" je bila ogromna. Ves čas je pazila, da ne bi mame kdo spravil v slabo voljo, saj je bila očitno bipolarna in je bila povsem nerazumna, ko se je razjezila - moža je recimo večkrat vrgla iz hiše, tudi če je samo malo zamudil iz službe. Tudi trije bratje niso imeli takega občutka glede maminega razpoloženja, zato se je trudila, da bi mamino pozornost preusmerila, če je videla, da bi jo lahko karkoli iztirilo. Ker jih je mama šolala na domu, je bila z njo obremenjena praktično ves čas.

Mama je v imenu svoje velike ljubezni hčerko ves čas nadzorovala in je ni pustila iz hiše - češ da bi jo lahko kdo ugrabil. Ker je mati želela postati igralka, pa ji starša tega nista dovolila, je naredila vse, da bi hči uresničila te sanje. Jennette je pri šestih že začela hoditi na avdicije in kmalu je družina zaradi njenega zaslužka bolje živela. Ko pa so ji v najstniških letih začele rasti prsi, ji je mama svetovala, naj pazi pri hrani. Mama je bila izjemno ponosna na svojo drobno, anoreksično postavo, zato je Jennette pod njenim vodstvom ubogljivo omejevala vnos kalorij v telo in se tehtala po petkrat na dan. Poslušno je sodelovala v dolgotrajnih lepotičenjih in poslušala materine pikre pripombe. Še pri desetih ji je mama brisala rit, do 16-tega pa jo je tuširala in na začetku prhanja vedno preverila prsi in genitalije, češ da jo skrbi, da bi imela tudi Jennette raka … Do šestnajstega leta je z mamo morala deliti celo svoje dnevnike, e-pošto in ves zaslužek, tudi spali sta skupaj. Ubogljivost, slava in denar pa ji niso prinesli zadovoljstva in miru, celo materine sreče ne.

Jennette ni upala mami razkriti, da se je zaljubila. V tistem času se je mami že ponovil rak, zato je hči izkoristila priložnost, da je sploh bila stran od mame, in se s fantom odpravila na dopust. Ko so v tabloidu objavili njune fotografije, je mama podivjala. Ne samo, da je Jennette napisala pismo, polno žaljivk, češ da je kurba in podobno, pač pa je žaljivke objavila tudi na spletni strani za oboževalce svoje hčere. V pismu Jennette pa je po plohi žalitev pripisala, naj hitro pošlje denar, češ da se jim je doma pokvaril hladilnik …

Ko je mati zaradi raka umrla, se življenje Jennette McCurdy ​ni kar čez noč polepšalo. Nasprotno. Ko je pri 29-ih prvič po mamini smrti pihala svečke na torti, se je spraševala, kaj naj si sploh zaželi, ko pa je bila vajena, da vedno misli na mamino zdravje. Sprevidela je, da je z leti postala sužnja nekdaj tako zveste zaveznice, bulimije. Na partnerjevo pobudo je šla k terapevtu, a je terapije prekinila, ko je terapevtka namignila, da bi lahko bil vzrok težav v njeni mami. Kljub odvisniškim razmerjem, anksioznosti, zlorabi alkohola in hudim težavam s hrano je čez čas le spoznala, da se bo morala soočiti s tem, da je oseba, kateri je najbolj želela ustreči in jo je imela najbolj rada, tudi glavni krivec za njene težave. Glede na to, kar vemo o otroških zvezdah, ki si pogosto uničijo življenje, in glede na njeno otroštvo je pravzaprav občudovanja vredno, da ji je uspelo premagati večino težav in je danes uspešna režiserka in pisateljica.

Od prakse k teoriji

Tudi Bethany Webster je bila mamina "največja prijateljica". Tudi ona je morala z njo napadati očeta, kadar je pozno prišel domov ali naredil kaj drugega, kar mami ni bilo všeč. Bila sem "družinska spužva", je zapisala v knjigi Notranja mati. Tudi ona - kot Jennette McCurdy - je ves čas skrbela, da je bila mati čim bolj zadovoljna. Mama je pričakovala, da ji bo hči olajšala skrbi, če pa je ta omenila kakšno svojo, je takoj postala sovražna. Bethany Webster je torej, tako kot Jennette McCurdy, imela z mamo toksičen odnos, zato ne preseneča, da se je v življenju posvetila prav temu odnosu. V knjigi Notranja mati ne le razkriva svojo zgodbo in druge primere, pač pa tudi analizira ta odnos in daje rešitve.

Večina mater si za svoje hčere želi vse najboljše. Če pa mama ni ozdravila svoje bolečine ali se pomirila z vsem, kar je morala žrtvovati, bo podpora hčerki prežeta s slabimi sporočili, kritiko in samohvalo. Zato je zelo pomembno, da take težave ozavestimo in prekinemo začarani krog. Bethany Webster v knjigi našteje različne primere disfunkcionalnega odnosa med mamo in njo, seveda pa pride do problematičnega odnosa tudi pri sinovih.

Vsekakor je problematično, če mama hčer uporablja za tolažnico, če hči potrebuje mamino odobritev, da se počuti dobro, če mama sprejema hčer, kadar se ji ta prilagaja, in jo zavrača, kadar izraža neodvisnost, če je hči orodje, da mama usmerja pozornost nase, če mora hči posvetiti čezmerno količino energije za mamine težave, če mora mati s hčerjo govoriti večkrat na dan …

Ženske, ki so odraščale z vzorcem "pridne punce", ki so se torej bale, da mame ne bi razočarale, saj so bile pohvaljene samo, kadar so ravnale tako, kot je bilo prav materi, nikoli ne bodo zapolnile praznine v sebi. Deklice bodo v tem primeru odrasle v ženske, ki v vsakdanjih okoliščinah doživljajo velik stres in so pretirano oprezne že, ko prejmejo kompliment, ko skrbijo zase, ko nekoga spet razočarajo …

Naslov knjige Jennette McCurdy je zelo provokativen, ampak dejansko je zaradi mamine smrti - katere se nikakor ni razveselila! - lahko življenje postopoma spremenila. Mame ni bilo, torej ni bilo več bojazni, da bi jo s čim razočarala. Čeprav se ni zgodilo čez noč, je vendarle začela bolj misliti na to, kaj je dobro zanjo, in ne na to, kako bi še ustregla mami. Kajti rešitev tega odnosa je zelo težavna - hči mora mami postaviti zdrave meje, kar pa je - glede na vzgojo - izjemno težko.

"Prisotnost v našem življenju je za druge privilegij … ne pravica," piše Bethany Webster in s tem misli tudi na materino prisotnost. Ampak v resnici je to, da odrežemo mamo, velik korak, saj bomo v družbi verjetno deležni obsojanja, glede na stereotipe, da so mame pač vedno pozitivne in da bi otrok moral vedno biti staršem hvaležen. Ampak tako, kot smo z leti vse bolj previdni pri tem, koga spustimo v svojo bližino, bi morali tudi pri toksičnih mamah odnos strogo omejiti. Seveda pa za žensko, ki je bila od malega vajena, da bo mami ustregla, to ni preprosto. Ampak življenje itak ni za mehkužce, kajne?

Da se človek odtuji od družine, še posebno od matere, je v družbi še danes tabu, pravi Bethany Webster, ki se zaveda, da je za odtujitev od matere potreben velik pogum in da ta odločitev ne pride čez noč: "To zna biti najtežji korak v življenju. In obenem korak, ki nas najbolj opolnomoči." Ženska, ki se odloči za tak drastičen ukrep, ima gotovo veliko težav. Situacija mora biti kritična, saj je od otroštva vajena, da svoje težave potlači, da lahko ustreže mami. Ampak v nekem trenutku bo vsega preveč. In takrat je čas za spoznanje, da matere ne moremo rešiti. Da tudi družine ne moremo rešiti. Da pa lahko rešimo sebe!

Seveda bo taka odločitev pripeljala do negativnih mnenj na drugi strani in do velike bridkosti pri osebi, ki je bila prisiljena v tak drastičen ukrep. Takrat se je treba zavedati, da bridkost ne pomeni, da je bila odločitev napačna, ampak je v resnici znak zdravja in zdravljenja. Prekinitev stikov s toksično osebo je namreč odskočna deska za opolnomočenje. Po bridkosti sicer pride še več bridkosti, ampak sčasoma ta bridkost vodi v svobodo. Le svobodni pa lahko začutimo lastno moč. Moč, da živimo natančno tako, kot nam ustreza. In to kljub temu, če komu to ni všeč. Pa čeprav bo lastna mama vihala nos.

Jennettina zgodba je gotovo zelo ekstremna, ampak ravno zato je materinska rana tako očitna. Materinska rana je lahko precej manj opazna, manj škodljiva, a še vedno je pomembno, da prepoznamo kakšne vzorce, da bomo do potomcev boljši.

Zato sta obe knjigi gotovo vredni pozornosti. Delo Jennette McCurdy boste prebrali v enem zamahu, Bethany Webster pa je napisala priročnik, ki ga je vredno večkrat vzeti v roke.