Zgodba 32-letne Nudžejme Softić je navdihujoča. Govori o notranji moči posameznika, da premaga lastne strahove, se loti pozitivnih sprememb in obenem motivira ljudi, da sami naredijo korak k večjemu zadovoljstvu. To ni zgodba o še eni motivatorki, ki s predavanji obupanim služi denar. To je zgodba o dekletu, ki je kljub težki življenjski zgodbi tudi iz slabih stvari, ki so se ji dogajale, vedno potegnila kaj pozitivnega in zmagala.
Da bo še velikokrat zmagala, mi je bilo jasno takoj, ko sem jo uzrla na vhodu enega od sarajevskih lokalov, kjer sva bili dogovorjeni. Nudžejma, za prijatelje Nudži, izžareva neizmerno energijo, zato ne čudi, da dan za dnevom nad tekom navdušuje vse več ljudi v Bosni in Hercegovini, obenem pa podira številne predsodke v še vedno pretežno konservativni družbi; da ženska sodi le za štedilnik, da te naglavna ruta omejuje v življenju. Razlogov, zakaj se ji nekaj dogaja, ne išče v preteklosti ali drugih, temveč se s premagovanjem ovir trudi življenje krojiti po svoji meri. Njena zgodba je navdahnila tudi novinarko in režiserko Slađano Lučić, ki je Nudžejmo dve leti in pol spremljala na njeni poti preobrazbe. Rezultat je dokumentarni film Hiša male zvezde, ki je bil avgusta letos premierno prikazan na Sarajevskem filmskem festivalu, nedavno tudi na AJB Doc Film Festivalu v Sarajevu, zdaj pa bo svojo pot nadaljeval po Evropi.
Zamenjala pet osnovnih šol
Nudžejma je v prvih letih življenja, na začetku vojne v BiH, ostala brez očeta Hamida, imama v njenem rojstnem Kozarcu pri Prijedoru, ki so ga na zverinski način ubili pripadniki vojske Republike srbske. Sledila so begunska leta, ki jih je skupaj z mamo, štiri leta starejšo sestro in komaj rojeno sestro preživela na Hrvaškem.
Očim po krivici v priporu
A še preden je Nudžejma končala študij bosanskega, hrvaškega in srbskega jezika na sarajevski univerzi, so leta 2008 priprli njenega očeta Imada. Ta je, po Nudžejminem pripovedovanju, leta 1982 pripotoval iz Sirije v tedanjo Jugoslavijo na študij medicine. Najprej je študiral v Beogradu, nato na Reki. Ko je izbruhnila vojna v BiH, se je, opazujoč dogajanje in kljub temu da so mu do diplome manjkali le še trije izpiti, pridružil vojski BiH in dobil državljanstvo. "A ko so po vojni preverjali, kako je kdo dobil državljanstvo, so ga nenadoma priprli. Ne da bi bila vložena obtožnica zoper njega, je v priporu preživel sedem let in pol z argumentom, da naj bi predstavljal grožnjo nacionalni varnosti."
"Če lahko pretečeš ironman z ruto, lahko z njo narediš vse"
Novinarski egomanijaki
Medtem se je Nudžejma zaposlila pri Al Jazeeri Balkans kot lektorica in se poročila, a je že po treh mesecih ugotovila, da je naredila napako. "Napake je treba popraviti že v startu, zato sem se ločila. Prav tako nisem bila zadovoljna s svojim delom lektorice. Dolgočasila sem se. Popravljati napake drugih ni ravno izziv, ne morete napredovati, poleg tega postane lektoriranje, ko ga obvladate, rutinsko. Ob tem se srečujete z egomanijaki, ki so zelo občutljivi za vsak popravek. Tisočkrat sem bila v situaciji, ko bi sama prispevek gotovo napisala bolje, a sem napisano lahko samo popravila," izreče kritike na račun novinarjev, katerih tekste lektorira za televizijske prispevke. Ker se je tudi zredila za deset kilogramov, je sklenila nekaj narediti, in ker se zaradi časovno dinamične službe ni mogla udeleževati organizirane telovadbe, ji je prijatelj predlagal šolo teka.
"Ko si zadam cilj, od njega ne odstopam, nič me ne more ustaviti, da ga ne bi izpolnila. In tako sem se odločila, da v šestih mesecih pretečem polmaraton (21 kilometrov, op. p.), pa čeprav sem na začetku s težavo neprekinjeno tekla tri minute."
In res. Prvi polmaraton, ki ga je pretekla, je bil sarajevski, dva tedna kasneje je sledil ljubljanski in še dva tedna kasneje tisti v Zenici. "Dobila sem tak zagon, da sem si rekla, zakaj pa ne maraton."
Ali si tujec ali pa malo čez les
In ves ta čas je tekla s tradicionalnim muslimanskim pokrivalom - hidžabom. "Hidžab nosim že od sedmega leta, ko sem si ga želela nadeti, ker sta ga nosili mama in starejša sestra, da bi bila bolj odrasla in ne zaradi vere. A sčasoma je postal del moje identitete. Z njim želim opogumiti vse druge ženske, ki bi si ga želele nadeti, a si tega še ne upajo. Pokazati želim, da me naglavna ruta v ničemer ne omejuje. Če lahko pretečeš ironman z ruto, lahko z njo narediš vse," je jasna Nudžejma, ki pravi, da je bilo še pred nekaj leti čudno, če si videl tekača na ulici.
"Še bolj čudno je bilo, če je tekla ženska, najbolj čudno pa, če je bila tekačica z naglavno ruto. Mi nismo športni narod kot Slovenci, ki že od malega tečete, hodite v planine. Tukaj je še pred nekaj leti ob pogledu na tekača na ulici prevladovala miselnost: 'Ali je tujec ali pa je malo nor!'"
Nudžejma tako tudi z naglavno ruto ruši predsodke o ženskah tekačicah. Pa čeprav je bila zaradi tega pogosto deležna zbadljivk in žaljivk. "Več je bilo negativnih kot pozitivnih komentarjev, v stilu, da mi gre za samopromocijo, da mi je prostor v kuhinji, da sramotim hidžab, ker nisem zgled tradicionalne muslimanke. Največji verbalni napad - o tem je govorilo pol BiH - pa se je zgodil zaradi fotografije, na kateri se rokujem s katoliško nuno, ki sem jo spoznala, ko sem se s prijateljem udeležila polnočnice ob božiču." Fotografijo je objavila na svojem facebook profilu, mesarjenje pa se je začelo, ko je to njeno gesto pokritiziral eden od novinarjev, ki sicer slovi po zelo radikalno desničarskih stališčih.
Čeprav je nekaj časa potrebovala, da se je sestavila, Nudžejme tovrstne opazke niso zlomile. Dale so ji le potrditev, da je to, kar dela, edino pravilno. "V vsem, kar človek dela, je pomembno, da sledi temu, kar si želi in kar ga izpolnjuje, in ne počne tistega, kar nekdo drug misli, da bi bilo dobro zanj. Ni lahko, a ne ozirajte se na to, kar bodo rekli drugi."
S tekom do moža
Pri teku, ki se mu je ob službi popolnoma predala, jo njeni domači povsem podpirajo. "Tudi starejša sestra zdaj teče male maratone, bratje se bolj navdušujejo nad fitnesom, oče pa kolesari po svoji poteh."
Ob tem je Nudžejma, ne da bi kogarkoli zavestno nagovarjala, začela privabljati v svoje tekaško društvo Trčanje i to na desetine rekreativnih tekačev. "Začelo se je s pozivom preko facebooka, ali bi se mi kdo pridružil pri nočnem teku v času postnega meseca. Mislila sem, da se bo s koncem posta vse končalo, a so sotekači želeli, da vztrajamo naprej. Tako imamo danes v društvu več kot 200 tekačev, razporejenih v različne skupine glede na zmogljivost. In vse je na prostovoljni bazi, nič ne zaračunavamo. Ljudi enostavno s svojo zgodbo nagovorim, pokažem jim, da je vse mogoče, če sta volja in cilj. Včasih je celo sama pot pomembnejša od cilja," razlaga Nudžejma, ki je očitno s svojo pozitivno energijo aktivirala tudi sodelavce. "Pred mano je v redakciji tekel le eden; ko so videli, koliko bolj zadovoljna sem, ko pridem v službo po rekreaciji, je v enem letu še šest sodelavcev začelo teči na 21 kilometrov."
Preko teka je spoznala sedanjega moža Jasmina. "Občasno sva se videvala na različnih tekih, nato pa je izvedel, da nas gre nekaj na maraton v Istanbul. Tja sva šla kot posameznika, vrnila sva se kot par," se nasmehne Nudžejma in pogleda Jasmina, ki je prav tako strasten športnik, zato se njuno življenje vrti okoli treninga za ironman, ki ga nameravata preteči prihodnje leto. Tako tudi ne čudi, da sta prvo obletnico poroke, avgusta letos, proslavila z organizacijo prvega Green Lake Triathlona ob Jablaničkem jezeru, ki se ga je udeležilo 163 tekmovalcev iz devetih držav. Tu sta se soočila z vsemi ovirami, ki jih na pot postavlja birokratski aparat države, kantonov, občin. "Delati želiva velike stvari, ampak tam, kjer bodo to cenili. Zato je tudi najina želja, tako kot številnih prebivalcev BiH, da si, takoj ko bo to mogoče, poiščeva lepšo prihodnost nekje drugje. Do takrat pa se bova trudila v Bosni navduševati ljudi, da nekaj naredijo zase, in da bova tudi sama še naprej delala tisto, kar naju izpolnjuje."
