Tako vedenje posameznika kot njegove socialne razmere bodo vplivale na obnašanje psička, vendar so raziskovalci ugotovili, da mladički, stari le osem tednov, gledajo človeka v obraz, ko se ta z njimi pogovarja, in lahko prepoznajo, kdaj ljudje kažejo na predmete. Pa tudi, da ima pri tem veliko vlogo genetika – verjetno zaradi tisočletnega udomačevanja psov kot naših najboljših prijateljev.
Študija, objavljena v Current Biology, je pokazala, da je za več kot 40 odstotkov sposobnosti, da psički sledijo prstom in gledajo med interakcijo človeka v obraz, kriva genetika. "To je precej velik odstotek, skoraj enak kot ocena dednosti inteligence pri človeku," je povedala vodja študije Emily E. Bray z Univerze v Arizoni. "Vse te ugotovitve kažejo, da so psi biološko pripravljeni na komunikacijo z ljudmi."
Brayeva s sodelavci že več kot desetletje sodeluje s Canine Companions, največjo organizacijo službenih psov za ljudi s telesnimi okvarami, ki izvaja raziskave o tem, kako psi razmišljajo in rešujejo probleme. Odnos med človekom in psom sega tisočletja nazaj - domnevalo se je, da se je udomačitev zgodila pred približno 14.000–30.000 leti. Psi so se razvijali skupaj z nami.
Danes ljudje izbirajo in vzrejajo določene pasme psov glede na njihove lastnosti, čeprav pogosto na škodo psov in zaradi človeške izbirčnosti. Jasno pa je, da imajo psi sposobnost komuniciranja z ljudmi z razumevanjem telesne govorice in odzivanjem nanjo. V veliko manjši meri pa se odzivajo tudi na izgovorjene besede – a še vedno bolje kot katerekoli druge živalske vrste, vključno z opicami. Kako se razvija ta sposobnost, pa še vedno ne vemo.
Da bi to ugotovili, so Brayeva in njeni sodelavci preučevali 375 mladičev zlatih prinašalcev in labradorcev. Pri osmih tednih so ravno dovolj stari, da jih motivira nagrajevanje s hrano (priboljški so ključni pri raziskovanju psov).
Mladiči so imeli zelo obsežno usposabljanje, da bi lahko postali službeni psi, saj imajo po osmem tednu starosti običajno interakcijo le s svojimi leglom in morda za kratek čas s človekom, ki se jim posveča. Brayeva in sodelavci so izpeljali že znane teste za komunikacijo med človekom in psom, vključno s tem, da je nekdo psu pokazal, kje je mogoče najti skrito poslastico, in s tem preveril, kako so pripravljeni na stik z očmi.
Ugotovitve so pokazale, da so bili mladički takoj zelo spretni v komunikaciji, odzivali so se na očesni stik in geste, kot je kazanje s prstom. Vendar je bilo vse to mogoče šele, ko se je človek začel s psičkom pogovarjati kot z mlajšim otrokom. Brez otroške govorice mladički pri človeku sploh niso iskali njegovih napotkov za rešitev naloge. S tem so dokazali, da bi morali vse stike začeti z otroško govorico, jih najprej pohvaliti, kako pridni so, šele nato bi lahko pričakovali njihov odziv.
Da bi razumeli, ali je sposobnosti pasjih mladičev mogoče pojasniti z njihovo biologijo, so imeli prav vsi psi v raziskavi znano in zelo podobno zgodovino vzreje in rodovnika, kar je pomagalo pri sestavi statističnega modela za ocenjevanje genetskih in okoljskih dejavnikov.
"Psi že v prvih tednih izkazujejo socialne veščine z močno genetsko komponento," je dejala Brayeva. "Naše ugotovitve bi zato lahko dokazale, kako pomembna je udomačitev za sposobnost komunikacije s človekom." (iflscience)
