Pisanje o ljubezni je v času, ko so dotiki prepovedani, formula za zdravo in normalno življenje

Po Korčuli v teh posezonskih dneh ljudje še vedno hodijo v kratkih hlačah in majicah, kopajo se v morju, trajekti proti otoku so polni avtomobilov, cene v restavracijah s pogledom na morje švicarsko visoke, kava recimo stane tri evre. Marco Polo je na majicah, po njem se imenuje vse, kar je mogoče prodati, tudi rojstno hišo si je mogoče ogledati, čeprav domačin arheolog, zgodovinar in konservator dr. Franko Oreb pravi, da so legende zato, da živijo. Tudi sam je raziskoval in ni nobenega najdenega pisnega vira, da bi se beneški trgovec in raziskovalec rodil prav tam, tisti, ki to trdijo, so to sklepali iz opisa Polove rojstne ulice, ki je zelo podoben korčulski ulici. So pa Polovi sorodniki bili povezani z mestom. Na otoku naj bi se bil naselil tudi atenski junak Antenor, ustanovitelj Padove, od tam so bili znameniti graditelji ladij, zidarji, kiparji, klesarji, duhovniki, notarji, od literarnih ustvarjalcev Pietro Canavelli oziroma Petar Kanavelić (rojen 1637., umrl 1719.). Po Kanaveliću se v mestu Korčula imenuje osnovna šola in Hrvaško književno društvo od leta 2015 prireja njemu v čast literarno-znanstveno srečanje, ki ga obogatijo glasbeni nastopi.

"Ko so turški gusarji leta 1715 prodrli na otok Korčulo in so se skupaj proti njim borile Avstrija, Poljska in Beneška republika, je Kanavelić poljskemu kralju Janu Sobieskemu posvetil pesem," spomni korčulski pesnik Srđan Duhović, vsa leta duša srečanja, ki ga mesto podpira. Skrb za to, da se delo dramatika in pesnika, someščana, ne pozabi, je obveza in čast, vsako leto k tem prizadevanjem prispevajo tudi raziskovalci iz tujine, Poljake seveda zanima delo človeka, ki je o njihovem kralju pisal pesmi, ustvarjalci in raziskovalci so letos bili tudi iz Azerbajdžana, Italije, Makedonije, Črne gore in Slovenije.

Drugi steber dogajanja je Valerio Orlić, pesnik z Reke in častni predsednik Hrvaškega književnega društva, ustanovljenega 2007. kot protiutež centralističnemu književnemu društvu v Zagrebu. Kot so lepote Korčule lepote sveta, se mu zdi samoumevno, da so na pesniškem srečanju, posvečenem literatu z otoka, tudi ustvarjalci iz drugih držav. "Odkrivanje in ohranjanje spomina na zanimive pisce iz preteklosti prispevata k bogatenju literarne tradicije otoka, Hrvaške in sveta, ker nas kulturna dediščina navdihuje za raziskovanje in pisanje." Podobno bi v drugih okoljih morali vzdrževati povezavo z ustvarjalci v senci in širši javnosti povedati zanje, opozoriti na njihovo vrednost. Njega posebno navdušujeta duhovnost in čutnost v Kanavelićevih delih. "Bil je trubadur svojega časa in briljantna baročna pisana perjanica evropske literature. Široka izobrazba mu je omogočala bogato ustvarjalnost in pisanje v več jezikih. Njegovo življenje je bilo vznemirljivo, navdihnjeno in izpolnjeno, kar pove, da je živel resnično polno življenje, tako literarno kot sicer."

Valerio Orlić in Srđan Duhović pogosto sodelujeta na literarnih srečanjih v Sloveniji, med drugim na Združenih državah poezije, ki imajo domicil v Rušah in Mariboru. "Sodobni pesniki smo tudi trubadurji in kronisti svojega časa," reče Orlić, ki ima novo zbirko poezije, šestnajst jih je bilo prej, s katero še enkrat vstopa v del svojega malega sveta in vesolja, v katerem išče nova spoznanja za izboljšanje sveta. Pisanje o ljubezni je v času, ko so dotiki prepovedani, formula za zdravo in normalno življenje, je prepričan. Da se ustvarjalni duh ob boleznih, ki se zaganjajo v nas, ne izgublja, poudari tudi Duhović. "Človek postane močnejši in dobi še več navdiha in vero v boljši jutri," sklene.