Bojan Tomažič
Kdor se zna učiti, zna dovolj. Ta rek pripisujejo ameriškemu pisatelju in zgodovinarju Henryju Brooksu Adamsu. Če k temu dodamo še grški pregovor, da se je najtežje naučiti tistega, kar bi bilo dobro vedeti, in opozorilo angleškega pisatelja Edwarda Morgana Forsterja, da nas pitanje z žlico nauči le tega, kakšne oblike je žlica, nam je jasno, da je o šoli lažje govoriti kot vedeti, o čem govorimo. Tudi o učiteljih kroži več zabavljivih rekov, na primer da to običajno postanejo tisti, ki ne znajo dovolj, ker če nečesa ne znaš razložiti šestletnemu otroku, tega tudi sam ne razumeš. Vendar učitelji danes veliko vlagajo, ogromno delajo. Enako kot otroci, še več kot pred leti.
Marija Terezija je leta 1774 odločila, da je šola postala pri nas obvezna za vse otroke; prej so za izobraževanje skrbeli duhovniki. Nekateri cesarici reformo še danes zamerijo, kajti v počitnicah je bolje biti doma, na morju, kjerkoli svoboden kot ptič na veji kot med šolskim letom pri pouku, kjer je treba delati. Tam, kjer je več več dela in obveznosti, je praviloma manj užitka. Tako ni čudno, če so jutra, ko zaželiš otroku lep dan, a slišiš odgovor, da bi ga pa potem morali pustiti doma in ne siliti v šolo. Vseeno se vsi strinjamo, da so v šoli tudi lepi trenutki, zaradi katerih bodo letos na prvi šolski dan jutri premnogi učenci rekli, da je hoditi tja fino. In tam so vrstniki, ki jih potrebujejo.
Prve šole pri nas
Leta 1761 je bilo na Kranjskem 16 osnovnih šol, je o začetkih šolstva leta 1976 pisal Etbin Bojc. "Na Štajerskem so bile šole v Mariboru, v Celju, v Gornjem Gradu, v Rušah, a zasilen in zaseben pouk je bil tudi v Slovenski Bistrici, v Slivnici, v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, v Teharjih, v Rogatcu, v Jarenini, v Brežicah, v Selnici, v Gradišču, v Vidmu ob Ščavnici, v Ormožu, v Rogaški Slatini (Križ), v Ljutomeru, v Laškem, v Središču in v Gomilskem. Vendar je bil šolski obisk slab in nereden. Nekaj šol je bilo na Koroškem, manj pa na Primorskem."
Cesarica Marija Terezija je pod vplivom vzgojno-izobraževalnih idej v Evropi sredi druge polovice 18. stoletja poudarjala, da je treba podložnike pobližje seznaniti predvsem z dolžnostmi do države in državljanom pomagati, da bodo bolje gospodarili in laže plačevali davke. Tega se lahko naučijo v obvezni šoli. Uvedli so "sagansko metodo s posebno učbo po tabelah in črkah". Blaž Kumerdej je leta 1772 predlagal dunajski vladi, kako bi pri nas potekal pouk tudi v materinščini.
Vedno več je treba znati, vse manj otrok lahko temu sledi
O tem, ali odrasli vemo, kam vsak dan pošiljamo otroka, ni nihče povsem prepričan. Dušan Merc, ki je dolga leta delal kot ravnatelj, je o tem, kaj se dogaja v šolskih poslopjih, zmeraj govoril brez dlake na jeziku. "Imamo najbogatejši predmetnik v Evropi in najbrž na svetu. Naši otroci se vsega učijo v ogromnih količinah. Strokovni sveti, ministrstvo, bele knjige učencem nalagajo več in več. Skoraj desetina otrok potrebuje dodatno strokovno pomoč, petindvajset odstotkov otrok ima težave z učenjem. Ker je šola napačna in ne oni, otroci so pravi," je rekel in predvidel reakcijo. "Šli bodo delat novo belo knjigo o šolstvu, ki bo nova žalna knjiga, ker nikoli niso ugotavljali dejanskega stanja v šolstvu, ampak so šli v ideološko obliko."
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
1. Kljub učenju o času učenci trdijo, da so počitnice vse krajše in krajše.
2. Vsako leto se po svetu v šolo vpiše 78 milijonov otrok.
3. Blaž Kumerdej je bil prvi slovenski ravnatelj na normalki (v Ljubljani), ki je od učiteljev zahteval tudi znanje slovenščine.
4. Vadenje sa brati je bil prvi (Kumerdejev) slovenski učbenik za tiste, ki niso znali nemščine.
Učence bi vseskozi usmerjali
V družbi obstajajo zmerom želje, da bi otroke oblikovali in da mora šola usmerjati otroke v eno ali drugo smer. So tudi različne predstave o tem, kaj je nujno in tudi kateri predmet je bistven. "Vendar je ob tem vedno nekaj špekulativnega in prihodnost lahko hitro postane drugačna, kakor so si načrtovalci zamislili. Bistveno je to, kar presega vsakršne modne muhe: razvoj človeka v svobodne, močne in vsestranske ljudi." Poleg tega lahko šola prispeva k temu, da otroci razvijejo tudi socialne veščine, prav tako lahko postane kulturno središče. To tradicijo naše šole imajo. Vez z okoljem ni samo kritiziranje tečnih staršev, ki prihajajo v šolo vsako leto bolj polni sebe.
