Kijoši Mijasaka, 69-letni šintoistični duhovnik, se vzpenja po kamnitih stopnicah svojega svetišča. Pod njegovimi nogami šelesti jesensko listje. Oblečen je v belo, v rokah drži oranžen sesalnik. Usmeri ga proti okroglim tlakovcem in z njim s steze posesa odpadlo listje. "Vem, da je ljudem bolj všeč, če ima duhovnik v rokah metlo," pravi Kijoši. "Ampak tudi mi smo se modernizirali, in če sem povsem odkrit, drugače niti ne bi mogel odstraniti vsega listja."
Tisto novembrsko jutro je bilo nenavadno toplo. Krošnje dreves so šele pred nekaj tedni spremenile svojo barvo in strm hrib za svetiščem je videti, kot bi ga zajel požar. Duhovnik odloži sesalnik in preostalo listje pomete v majhne kupe. Nato si nadene obredna oblačila, na oltar kot daritev postavi pladenj z rižem, sakejem, soljo in vodo ter začne moliti. Jezero Suva, ki se bohoti pod svetiščem, je videti kot mlečno steklo. Njegova gladina spominja na ledeno ploščo, tako krhko, da bi lahko vsak trenutek počila. Toda jezero sploh ni zamrznjeno.
Zmajev hrbet
Duhovniki že skoraj 600 let opazujejo ledeno odejo na jezeru Suva sredi Japonskih Alp in skrbno zapisujejo podatke o njeni debelini. Ti podatki sodijo med najstarejše kontinuirane meritve, ki so verodostojen dokaz, da se podnebje res spreminja.
Kijoši Mijasaka je pripadnik četrte generacije njegove družine, ki kot duhovnik v svetišču bdi nad jezerom in opazuje fenomen, poimenovan omi-vatari (prečkanje bogov). Gre za ogromno ledeno razpoko, ki nastane, ko jezero povsem zamrzne, temperatura zraka pa je več dni pod minus deset stopinj Celzija. Ko se potem naenkrat občutno ogreje, ogromni ledeni plošči počita in zdrsneta ena čez drugo, da sta videti kot pomanjšana gorska veriga. Pokanje in premikanje ledu spremlja glasno bobnenje.
Sprva so se okoliški prebivalci tega hrumenja bali, saj so mislili, da je nastali greben pravzaprav luskinast hrbet zmaja, ki živi v globinah jezera. "Ali veste, kaj je temelj vsake vere?" vpraša Kijoši, kakor da nagovarja predavalnico, polno študentov. "Strah pred naravo. Temu sledi hvaležnost, nato njeno poznavanje, na koncu pa jo imamo že za samoumevno."
Ker se globalne temperature zraka zadnja leta nenehno višajo, jezero Suva le redko popolnoma zamrzne tudi v najbolj mrzlih zimskih mesecih. Led, ki je bil nekoč tako debel, da so lahko čezenj vozili vojaški tanki, je danes včasih pretanek celo za nastanek omi-vatarija, medtem ko jezero samo, čeprav je bilo nekoč del identitete tega kraja, počasi izginja iz vsakdanjika ljudi, ki živijo okoli njega. Še posebno ko nastopi zima, jezero Suva tiho opozarja, kakšno škodo povzročajo podnebne spremembe in da utegnemo zaradi njih za vedno izgubiti stvari, ki so nam najbolj pri srcu.
Nekoč je bil led tako debel, da so čez jezero vozili vojaški tanki
Otroštvo na jezeru
Nekaj čez deseto uro dopoldne Acuši Momose do konca popije kavo. Nato v pepelniku ugasne ročno zvito cigareto in s tal pobere svoj rešilni jopič. Nedelja je, toda on mora kljub temu opraviti svojo vsakdanjo nalogo in očistiti jezero, ki ga je vzljubil že kot otrok. Acuši odstrani ponjavo, s katero je pokrit njegov kajak. Z roko pogladi stranico lesketajočega se lesenega čolna, ki ga je zgradil sam po načrtu, ki ga je naročil na internetu. Kajak dvigne na voziček in ga odpelje v stransko ulico. "Včasih so bile tukaj same krčme in hiše," pravi, medtem ko hodi mimo parkirišč. S svojega doma, kamor se je vrnil, da bi po upokojitvi skrbel za ostarelega očeta, jezera ne vidi več. Pogled nanj mu zapira hotel s štirinajstimi nadstropji. Ko je bil še majhen, je jezero obiskala priljubljena najstniška televizijska zvezdnica. Oblečena je bila v dres za umetnostno drsanje in obuta v drage usnjene drsalke.
Preslišana opozorila
Ob pomolu so še vedno zasidrani zarjaveli ribiški čolni. Kandži Fudžimori, 75-letni upokojeni predsednik sindikata ribičev z območja jezera Suva, se vzpenja po stopnicah v lokalnem kulturnem centru. Obute ima le nogavice. Nato sede za veliko mizo v prazni knjižnici. Čeprav je že v pokoju, večino časa poglobljeno raziskuje. Nedavno je v samozaložbi izdal dve knjigi, v katerih je razkril podrobnosti o svoji vlogi v sindikatu, ki je bil, ko ga je začel voditi, v zelo slabem stanju in močno zadolžen. Napisal je vse o tem, kako vladni birokrati niso hoteli ne poslušati njegovih opozoril ne sprejeti odločnejših ukrepov za očiščenje jezera.
"Leta in leta sem opozarjal, da je raven kisika v jezeru nevarno nizka. Nihče me ni poslušal, nihče mi ni verjel," pravi Fudžimori. Edini uslužbenec kulturnega centra pogleda proti njemu, nato se znova zazre v ekran svojega računalnika. "Potem me je julija 2016 poklical neki ribič veteran in mi sporočil, da je čez noč na obale jezera naplavilo na kupe mrtvih rib. Ves dan sem prejemal klice lokalnih prebivalcev, ki so poročali o mrtvih ribah. Ta množični pogin rib je bil tako pretresljiv, da so o njem naslednji dan poročali vsi časopisi v državi."
