(POGOVOR) Dominik Bagola: Panonec, ki pluje po neskončnih globinah duše

Življenje je kantina, ste zapeli v Portorožu. Kje se skriva največja podobnost oziroma kam segajo najbolj jasne vzporednice?

Prihajam iz gostilne oziroma "oštarije", ki je naš družinski posel že desetletja, zato je meni kantina v resnici naravno stanje, s tem pa tudi stanje duha in duše. Vedno sem črpal navdih iz tega prepleta ljudi, dogajanja, družabnosti in pestrosti okusov. V kantino prideš, da se malo otreseš vsakdanjih skrbi, podeliš kako zgodbo, dogodek, mnenje. Če je čaša vina in družba fina, nekako lažje uživamo življenje. A skladba govori tudi o tem, da si vsi želimo tisti pravi poljub sreče ob vsem tistem, s čimer nam tudi sicer postreže življenje. To je pač skladba o življenju in o vsem, s čimer nam zna postreči, če znamo živeti in biti hvaležni.

Kakšna je zgodba nastanka pesmi, s katero ste se predstavili na MMS? Od kod navdih zanjo?

Kantino sem napisal že v lanskem poletju. Nekje po poletnem dopustu je prišla serija takih malo bolj sončnih, morskih skladb, ki sem jo nekako odprl že s skladbo V tvojih očeh z lani izdanega albuma Neon srce. Sicer se je zdela producentom nekako arhaična, pa potem ni bila v prvem planu za snovanje že četrtega albuma, za katerega sem med snemanjem tretjega napisal še okrog deset novih skladb. Ampak meni se je vseeno zdelo, da ta skladba nekaj nosi v sebi. Ko sem dobil povabilo na festival od umetniškega vodje Andrea F., se mi je zdela popolna za Melodije morja in sonca. Najbolj pa sem vesel, da so jo ljudje zares lepo sprejeli. Dobil sem veliko lepih odzivov in zdaj, ko je že "rojena", vem, da nosi v sebi predvsem navdih in lepoto mojih mladostnih dni, v katerih smo z družino pogosto obiskovali Portorož in slovensko obalo. Z dedkom Štefanom, ki je bil slaboviden, pa sem kot sedemletni deček hodil tudi v Strunjan. Ta morski duh je očitno ostal v meni, čeprav se mi zdi, da ljudje, povezani s panonsko ravnico, nasploh nosimo v sebi neko ljubezen do morja in radi plujemo po neskončnih globinah duše. Mogoče zato, ker je nam pred milijoni let odteklo Panonsko morje in je od njega ostal samo Balaton.

Špricar na merico starih vžigalic

Ste nekdo, od kogar bi trditev, da je življenje kantina, brez dvoma sprejeli. Odrasli ste namreč v družini gostilničarjev. Kakšni so ti otroški spomini?

Ti spomini so kot prava poletna otroška nadaljevanka. Recimo kot tista kultna španska Verano azul (Modro poletje). Barviti, razgibani, polni življenja. Tudi takrat, ko nismo bili na morju, je bila naša "kantina" polna dogajanja in življenja. V vročih poletnih dneh smo se kratkočasili na igrišču na Cankovi, kjer je bila nasploh taka popolna idila goričkega miru, mehkobe in povezanosti. Spomnim se, da smo bili po cele dneve na igrišču, igrali nogomet, si prirejali takšne ali drugačne avanture. Vmes je seveda bil obvezni postanek v gostilni, ki je bila takrat še sredi gozda, kamor smo s kolesi zavili po lučke ali na kokakolo in pico, ki jih je takrat med prvimi v Prekmurju že pekla mama Ivanka. Če pa je bila gneča, nas je oče Jože hitro ponucal tudi za pomoč. Pa smo točili špricarje (na merico starih vžigalic, po katerih si točno vedel, koliko je en deci vina), zlagali embalažo ali si kako drugače zaslužili za poletno žepnino. Če smo jo ob vsem tem kdaj smuknili še k bazenu, je bilo naše življenje ena sama velika popolnost. Da ne omenjam, da smo v gozdu nabirali tudi jagode, ki so bile ob soku s smetano in banana splitu poslastica, ki se z lahkoto kosa z najbolj luksuznimi počitnicami, kar si jih lahko zamisliš.

Ste kdaj opazovali muzikante, ki so prihajali k vam v gostilno, iskali navdih in pripovedovali?

Seveda. Pri nas smo velikokrat prirejali veselice, na katerih se je trlo ljudi. Priznam, da mi je potem velikokrat šlo na živce, da smo morali z bratom Aljošo in sestro Urško včasih spati kar v gostilni (tam so bile tudi sobe) in čakati, da bo vsega konec. Ampak vsekakor mi je bilo to v velik navdih. Spomnim se, da sem kot deček velikokrat spraševal glasbenike o opremi ali o glasbi in kako naredijo to pa ono. Fascinantna mi je bila cela ta glasbena izkušnja. Instrumeti, mešalke, zvočniki, pevci, kitaristi, bobnarji, klaviaturisti. Predvsem pa tudi gledati, kako se ljudje na vse to odzivajo. Zanimivo pa je, da sem sam potem krenil v precej bolj "resno" smer glasbe. Od klasike do kasnejših (alternativnih) bandov in mojih skladb, ki nimajo prav veliko zabavljaških korenin. Mogoče zato, ker je bil v bistvu moj prvi resnejši stik z glasbo z dedkom Štefanom, babico Frido in stricem Viktorjem, ki so bili pevci na koru, jaz pa sem sedel ob organistu in pritiskal (napačne) tipke. Takoj sem hotel v glasbeno šolo in začel s klavirjem pri prekmurskem šansonjeru in legendi Aleksandru Šanjiju Vlaju. Glasbo pa sem zmeraj doživljal kot neke vrste religiozno (duhovno) izkušnjo. Ne v smislu vere, ampak kot pač nekaj skoraj božanskega, kar je večje od nas. Zdaj, že malo zrelejši, pa predvsem vidim, da nas glasba povezuje in združuje, a tudi nadgrajuje. Da je to njeno bistvo. In smisel. Da nam nekaj da. Tisto nekaj več. Nekaj, kar je neotipljivo, a tako zelo človeško.

Ob ljudeh tudi prostor naredi vzdušje

Kako lahko glasbenik kot umetnik doživlja kantino, gostišče, lokal. Imate izkušnje s kakšno "glasbeno teraso" morda?

Mislim, da so koncerti oziroma glasba v živo v resnici "potujoča gostilna". Tudi kot glasbeniki imamo svoje goste, nekateri so stalni, drugi so novi, včasih kakšni "zaidejo" k tebi ali se slučajno ustavijo. Pomembno je, da je tisto, s čimer jim postrežeš, pristno in kakovostno in postreženo z ljubeznijo. Potem se najbrž vrnejo po še ... Zato zelo cenim vsakega, ki si vzame čas, da pride na koncert, res posluša in se vživi v glasbo. Ker samo tako lahko zares okusiš tisto, kar glasba v živo ponuja. Mogoče pa malo pogrešam še več koncertnih "kantin", v katerih bi bil prostor za tudi bolj intimno glasbo. Ob ljudeh tudi prostor naredi vzdušje in vedno uživam, ko pridemo v okolje, ki se nekako organsko zlije z glasbo, ki jo igramo. Je pa res, da sem zdaj odigral že toliko koncertov (tudi na terasah), da si znam (do trenutka, ko odzveni zadnji ton) vsako prizorišče spremeniti v svojo kantino. Pri tem je pomembno, da imaš tudi prave sodelavce. Pa da včasih tudi osvežiš meni. Trenutno tako koncertiramo v osveženi, bolj akustični zasedbi, ki sem jo poimenoval Specialisti - s Petrom Deklevo (kitara), Pavlom Čebaškom (bobni) in Goranom Sarjašem (bas). Mislim, da je to ena taka res posebna zvočna specialiteta, ki se jo splača doživeti v živo. Tako da vabljeni v Kantino!

Čaša vina in družba fina, poje pesem. Je čaša vina tudi čaša resnice, kaj pravite o tem? Kaj pa, ko s čašo ostaneš sam?

Kot prvo, čaša vina naj po možnosti ostane ena čaša vina. Pomembno je, da znaš počasi in zares uživati ob njej. Vsekakor pa verjamem, da ljudje, šele ko se sprostijo, razkrijejo svoj resnični jaz. Sam si kozarec finega vina še najraje privoščim v fini družbi, s prijatelji, ali ob večerji z mojo drago. Če pa sem že sam, pa čašo dobrega rdečega še najraje natočim ob kaki sveže odviti vinilki. Slednjo ima po novem tudi Balladero, saj je na vinilu izšel tudi tretji album Neon srce, svojega vina pa za zdaj še ne proizvajam (smeh).

V kakšni družbi se najbolje počutite?

V družbi dobrih ljudi (in pravih prijateljev) se vedno počutim najbolje. V družbi takih, ki ne ogovarjajo, ne sodijo in merijo, ampak zares prisluhnejo, želijo dobro, živijo ljubezen, znajo biti zadovoljni z malimi stvarmi in uživati v trenutku. In so veseli tudi za druge ter se znajo razveseliti tudi tuje sreče, tujih uspehov. Vse prevečkrat se zgodi, da ne znamo biti darežljivi in širokogrudni v tem svetu, ki slavi zgolj uspeh, številke in slavo. In da se gledamo preko plota z zavistjo, namesto da bi povabili za mizo. In si pač delili to življenje, ki je samo eno. To mi je bilo tudi najbolj všeč pri letošnjem festivalu Melodije morja in sonca. Da smo se z vsemi glasbenicami in glasbeniki zares povezali, dihali skoraj kot eno. Ni bilo čutiti neke nezdrave tekmovalnosti, komolčenja ali pritiskov. Enako je bilo čutiti tudi pri občinstva. Eno tako veliko veselje do glasbe in življenja. Zato še enkrat čestitam tudi za pravi glasbeni duh ter srčnost vsem nastopajočim, nagrajencem in Žanu Vidcu, zmagovalcu, ki ni zgolj izjemen pevec in avtor, ampak kot pravi Štajerec tudi zares srčen glasbenik.

Kako lahko Prekmurec piše o kantini?

Kako lahko glasbenik s panonsko dušo ohranja v sebi rodno ravnico in njeno nostalgijo, medtem ko živi daleč stran?

Po festivalu sem, na svoje rahlo začudenje, dobil vprašanje, kako lahko Prekmurec napiše pesem o kantini. Panonska duša je vsekakor taka, ki je polna "kantinskega" … veselja, druženja, gostoljubja, odprtosti, volje do življenja, pa tudi bridkih izkušenj in, ja, nostalgije po nekih časih, ki jih mogoče več ni. Prav zato mislim, da jo moramo trmasto ohranjati in nositi okrog kot srce na rokavu, z vsem soncem, ki ji - ob meglicah - tudi pritiče. Ker Prekmurci nismo le nek odzven neskončne melanholije, ampak smo kot Slovenci tudi narod sonca, ponosa, vrednot, moči in kljubovanja. To črpamo iz stoletij življenja in ohranjanja lastne identitete v majhnosti, med velikimi narodi. A mislim, da duša ni zgolj vprašanje lokacije. Je stvar prednikov, vrednot, vzgoje, življenjskih izkušenj, odprtosti in seveda identitete, ki si jo ustvariš skozi leta, desetletja, skozi generacije. Jaz sem ponosen, da sem Goričanec in Cankovčan, pa seveda, da sem Prekmurec. Ampak ne dovolim, da bi me definiralo zgolj to, od kod prihajam in kje živim. Čeprav sem tudi sicer zelo povezan s Prekmurjem, saj imam tam še zmeraj svojo ustvarjalno bazo, tako da sem veliko doma, je rodna ravnica z goričkimi hribčki, polji, gozdovi in naokrog posejanimi sončnimi vasicami pač v meni, kjerkoli že sem. In to prehajanje ter sposobnost, da se znaš kot pesnik, ustvarjalec, glasbeni avtor vživeti v različna stanja duha in se izraziti, ustvarjati iz srca in duše, se mi zdi največ, kar lahko kot umetnik narediš. Ob tem, da seveda ponosno nosiš v sebi resnico o tem, od kod prihajaš in kaj si.