V nogometno zgodbo je Enes Mešanović, rojen leta 1975 v Tuzli, vstopil, še preden je dopolnil šest let. Mešanica strasti, ljubezni, talenta in vztrajnosti sta ga že pri šestnajstih letih in pol pripeljala do statusa člana prve ekipe. To se je zgodilo v Slobodi iz Tuzle, njegovem matičnem klubu v grdih vojnih časih. "Ko so mi rekli, da bom odigral prvo tekmo skupaj s člani, sem mislil, da sanjam. Mlajši nogometaši smo namreč v članih prve ekipe Slobode videli svoje idole. Že če smo jih samo srečali, nas je preplavila radost. Potem pa so naenkrat sklenili, da bom igral skupaj z Verlaševićem, Miloševićem, Mihićem ... Vsi ti nogometaši so bili na neki način legende mojega matičnega kluba. In tako se je začela moja kariera," se spominja Enes Mešanović.
Iskreno povedano, med naključnim srečanjem na vrtu neke tuzelske kavarne, v kateri sem se sestal s svojim starim novinarskim kolegom Ekremom Avdićem, nisem niti slutil, da bom že kmalu dobil priložnost intervjuvati Mešanovića. S svojo družbo je sedel za sosednjo mizo, Avdić pa je v enem trenutku pokazal proti njemu in rekel: "Evo, Toni, tam sedi Mešanović, ki je igral za NK Maribor." Mešanović naju je slišal in dejal: "O, na Maribor pa imam res lepe spomine ..."
Potem sva se na kratko posvetila drug drugemu. On me je spraševal, ali poznem tega ali onega, in sklenil: "Veš, nimam razloga, da bi se komurkoli prilizoval. Lahko pa ti povem, da sem živel v mnogih državah ter igral za mnoge bolj ali manj slavne klube, toda Maribor je posebna zgodba. Slovenija je tudi sicer lepa, urejena in mirna država, ki jo nosim v srcu še danes."
Potem sva se še malo pogovarjala, on se je vsake toliko oglasil na telefon, potem pa je v nekem trenutku rekel, da mu je zelo žal, da mora oditi, ker ga čaka veliko dela.
Manj kot mesec pozneje sva se srečala v Sarajevu. Počakal sem, da mine njegov burni delovni dan, nato pa sva začela najin pogovor.
Ko sva se zadnjič srečala, ste mi povedali, da ste se prvi ekipi Slobode pridružil že zelo mladi. Kako ste se znašli in na kateri poziciji ste igrali?
Prvo tekmo sem odigral proti Zvezdi iz Gradačca. Igral sem na položaju polšpice. Toda trener Mustafa Hukić me je kar hitro premestil na položaj napadalca. Povedati moram, da je bil Hukić eden najbolj pomembnih trenerjev v moji karieri. Verjel je vame in jaz sem skoraj povsem upravičil njegovo zaupanje. Dosegal sem zadetke in v eni sezoni sem bil celo najboljši strelec bosansko-hercegovske lige. Zadostovalo je eno samo priporočilo in odpravil sem se na svoje, zdaj lahko to rečem, nomadsko popotovanje. Prva postaja v tujini je bil klub Erzumuspor v Turčiji.
S poceni konja na dragocenega osla
Kako se vam je godilo v tisti turški avanturi?
Uh, to je bila dokaj težka izkušnja. Prišel sem v klub in mesto, ki je od Istanbula oddaljeno tri ure vožnje z letalom, blizu je bilo vojno območje, na ulicah oboroženi vojaki. Nisem znal jezika in tam nisem imel nobenih prijateljev. Toda ljubezen do nogometa je zmagala. Odigral sem dobro sezono, cilj kluba je bil ostati v turški superligi, kar nam je tudi uspelo. Ampak eno leto je bilo zame dovolj. Vrnil sem se v Slobodo, bil sem v najboljši formi in ni trajalo dolgo, ko so pome prišli predstavniki kluba Brotnjo, premierligaša iz Hercegovine.
Med letoma 2001 in 2004 je dosegel vrhunec, ko je nosil dres zagrebškega Dinama, Osijeka in Maribora
Samo trenutek ... ali se ne reče temu, da s konja presedlaš na osla? Sloboda in Tuzla sta večji in bolj znani, tako nogometni klub kot mesto, kot Brotnja iz Čitluka?
To je morda res. Ampak saj veste, da v našem življenju pomembno vlogo igra tudi denar. V Brotnju sem dobil skoraj osemkrat višjo plačo, kot so jo imeli nogometaši v drugih bolj znanih bosansko-hercegovskih nogometnih klubih. Potem je tukaj še ena zanimivost. Čitluk je hercegovsko mesto in v Brotnju so igrali samo Hrvati. Jaz sem bil torej prvi igralec druge etnične pripadnosti. Toda občinstvo me je vseeno vzljubilo, kar vam lahko še danes potrdi kdorkoli od tam. Dal sem vse od sebe in očitno so to prepoznali. Nikoli, ampak res nikoli tam nisem bil deležen ničesar drugega kot spoštovanja in ljubezni. Potem pa sem ravno po zaslugi 21 zadetkov, ki sem jih tisto sezono dal za Brotnjo, leta 2001 začel igrati za zagrebški Dinamo."
Mamić me je potegnil v Dinamo ...
Kako se je to zgodilo?
No, trener Ilija Lončarević in Zdravko Mamić sta preprosto prišla pome. Tedaj je za Dinamo igral tudi Zajec. In tako sem se znašel na Maksimirju in v družbi veliki nogometnih zvezd. Igral sem skupaj z Gocem Sedloskim, Silvijem Marićem, Nikom Kranjčarjem, Eduardom da Silvo ... Spomnim se, da je pred začetkom sezone znani novinar Tomo Židak, za katerega tudi sami veste, da je znal biti res oster in brez dlake na jeziku, napisal članek z naslovom Kdo je ta Mešanović? V smislu, kako se je pa on znašel v Dinamu?! Toda ko je videl, kako igram, je zame že v naslednjem članku napisal: Mešanović je najbolj dragocena okrepitev v tej sezoni.
To pomeni, da vam je šlo tudi v Dinamu dobro?
Temu lahko samo pritrdim. No, potem je prišel za trenerja Ćiro Blažević, prišla sta Olić in Balaban, jaz pa sem pristal na klopi. Nič ne bom rekel, Olić je res odličen igralec, take živalske borbenosti in vztrajnost še nisem videl, sicer pa o tem priča tudi njegova kariera. Ampak Balaban, eh ... Še danes mi ljudje, ki se spomnijo, kako je šlo Dinamu v tistih dneh, rečejo, da sem bil veliko boljši od Balbana. Toda pustiva to, kar je bilo, je bilo. Da ne bi ves čas sedel na klopi, sem se preselil v Osijek, kjer sem odigral eno sezono.
... Kek pa v Maribor
Tukaj nekje se začne tudi zgodba z Mariborom, ali ne?
Res je. Pome je prišel Matjaž Kek in v sezoni 2003-2004 sem že igral za Maribor. Naj takoj povem nekaj besed tudi o Keku kot trenerju in človeku. Do tedaj sem zamenjal že precej klubov in trenerjev, toda takega profesionalca in poznavalca še nisem srečal. Bil je strog in zahteven, vendar pravičen. Ne spomnim se nikogar, ki bi toliko pozornosti namenil preučevanju igre, nasprotnikov, naših taktik. Kek je res vrhunski in edinstveni strokovnjak. Sicer pa je, kamorkoli je odšel, za seboj pustil bleščečo sled. Tudi ta zadnji uspeh slovenske reprezentance na Euru 2024 me ni niti malo presenetil.
Kako so vas sprejeli soigralci in navijači?
Takoj so me vzeli za svojega. V tisti sezoni so igrali Balajić, Pekić, Šarkezi ... Osvojili smo pokal in skoraj tudi prvenstvo. Kar se tiče viol, pa lahko rečem, da so dvanajsti igralec na igrišču.
Katera je vaša najljubša tekma v dresu Maribora?
Derbi, ki smo ga odigrali proti Muri. Dal sem gol, ki je bil razglašen za najlepši zadetek. Po tekmi so me povabili na radio. Tudi to je bila taka smešna zgodba. Voditelju oddaje sem rekel, naj me ne sprašuje v slovenščini, on pa me ni upošteval. Jaz sem mu potem odgovarjal po svoje, kot sem razumel vprašanje. In smo se vsi smejali ...
V Mariboru se niste dolgo zadržali, toda ste se naučil vsaj malo govoriti slovensko?
Sem se. Kaj si ti fuknjen? (hahaha) Ne, pravzaprav se mi je tisto leto rodila prva hčerka, zato sem vsak prosti trenutek preživel s svojo ženo in z njo, tako da se nisem preveč družil s svojimi soigralci. Čeprav se na tak način najlažje in najhitreje naučiš nekega jezika.
Koliko klubov ste potem še zamenjali?
Tako je bilo: spet sem se vrnil v Slobodo, potem sem odšel v Sarajevo, pa spet v Slobodo, nato v iranski klub iz Širaza ter leta 2007 spet v Slobodo. Svojo zadnjo sezono sem odigral za klub Sesvete.
Kaj ste pa počeli, ko ste kopačke obesili na klin?
Tri leta sem bil direktor Slobode. Tisto sezono je bil klub zelo uspešen. Osvojili smo dva pokala in se uvrstili na evropska tekmovanja. Vse je bilo super. Toda saj veste, kako je pri nas. Če si uspešen, začnejo iskati dlako v jajcu. Zgodilo se je vse mogoče, veliko je bilo tudi medijskih udarcev, zato sem se preprosto odločil, da grem svojo pot. Ustanovil sem nogometno akademijo in na prvi trening je prišlo 300 dečkov. To je zelo uspešna zgodba. Nedavno smo imeli regionalni turnir, na katerem je sodelovalo 1600 mladih nogometašev s celotnega območja nekdanje Jugoslavije. Poleg tega se ukvarjam s še enim poslom, zaradi katerega sem sedaj prišel v Sarajevo. Urejamo igrišča z umetno travo. Eno igrišče smo pravkar uredili na Skenderiji.
Ste si po vseh letih igranja nogometa tako kot mnogi drugi kdaj zaželeli, da bi se preizkusili kot trener?
Če vam povem, da sem se izšolal za trenerja in da imam vse trenerske licence, potem lahko sklepate, da sem v nekem trenutku razmišljal tudi o tem. Toda veste, mene je nogomet naučil veliko stvari. Spoznal sem, kaj so moje prioritete. Družina je zame na prvem mestu. Imam čudovit zakon in dve hčerki - ena študira pravo, druga obiskuje srednjo šolo. Žena in hčerki so zame najpomembnejše. Poleg tega bi rad še nekaj časa mirno živel. Če se ukvarjaš s trenerstvom, pa to pomeni, da si nenehno pod stresom. Jaz pa si tega ne želim.
Hvala za razgovor. Bi radi še sami kaj dodali za konec?
Bi. Najprej to, da me zelo veseli, da bo članek o meni objavljen v Večeru. Rad bi pozdravil tudi svoje soigralce. Prej sem pozabil omeniti Aleša Čeha, ki je bil v tisti moji edini sezoni pri Mariboru res pravi vodja in kapetan. Seveda pozdravljam tudi vse viole, svojemu nekdanjemu trenerju Keku pa želim, da še naprej niza uspeh za uspehom.
