Srečala sva se na katoliški praznik, posvečen čaščenju evharistije. Ta je pri avstrijskih sosedih dneva prost dan in mnogi so ga izkoristili za hiter skok na morje, ta opomin na vse od leta 1918 nikoli prebolelo nacionalno izgubo. Zaradi zastojev na avtocesti je zamujal debelo uro, a s soncem nabito ozračje v portoroški marini je pregnalo prikrito nervozo. Morje je njegov drugi naravni habitat, saj je jadralec po duši. Veter mu omogoča močan vdih in izziv, da si ga pokori, morje odpira horizont, pojasni. Od devetdesetih je predsednik koroškega jadralskega kluba, še nedavno je, skiper na lastni jadrnici, organiziral tečaj tihe joge na tedenskem jadranju po Dalmaciji. Nadvse ceni svobodo, ki je predpogoj kreativnosti, pa tudi hedonizem mu ni tuj; verjame, da je užitek povezan s pozitivnim egoizmom, ki je nujen, da človek nato daje drugim.
Pred intervjujem se je preoblekel v svežo polo majico. Tako kot urejenost navznoter, je pomembna zunanja urejenost, kajti zaznati estetiko v življenju in jo užiti je pomemben del bivanja, neodvisen od denarja, razloži. Elokventen in artikuliran v komunikaciji je, zanj je spoštljivost pomemben del vsakovrstne in vsakodnevne komunikacije.
Mama je molila za svojega krvnika
Zadnjih petnajst let se ukvarja s šolskim, družinskim in gospodarskim mediatorstvom. Morda tudi zato v svojih političnih nastopih nenehno poudarja povezovanje, sinergije, priznavanje, a hkrati preseganje zgodovine. "Moj ded je bil tigrovec, a vzgled imam že od zmerom v mami. S starši in sestro se je leta 1945 znašla na vlaku za avstrijsko Koroško, ki je prevažal poleg civilistov tudi ranjene domobrance. Ker je mama bila zavezana globokim krščanskim vrednotam, s tečajem Rdečega križa pa usposobljena v negi, je prostovoljno pomagala poškodovanim in ranjenim. Ko so vagon v Lescah prevzeli partizani, ki so domobrance nato pobili, so mamo in njeno sestro pod obtožbo kolaboracije za naslednjih pet let in osem mesecev zaprli. Za Mitjo Ribičiča, ki je osebno poskrbel za kazen obeh sester Mrak, je mama vsak dan molila. Če je človek sposoben moliti za svojega krvnika, potem verjamem, da je v Sloveniji mogoče preseči to globoko razdvojenost, ki vlada vse od konca druge svetovne vojne." Sam, pravi, živi po temeljnih krščanskih vrednotah, a je hkrati kritičen do cerkvenih institucij. Nadaljuje, da bi bila v Sloveniji politična polarizacija šibkejša, če bi obstajali res močni liberalna in zelena stranka. In vztraja, da tujina na slovenskega premierja gleda veliko bolj pozitivno, kot to poskušajo prikazati posamezni slovenski mediji. Slednjim očita negativen odziv na posamezne ukrepe, ki jih je v času pandemije uvajala slovenska vlada. Izhajajoč iz avstrijske izkušnje, ne razume, da se vsaj v času pandemije koalicija in opozicija nista poenotili v boju proti bolezni. Protivladnih demonstracij ne komentira.
Se pa tudi veliko novega naučim
Prvi obisk, ki ga je organiziral po nastopu funkcije, je bil obisk zunanjega ministra Logarja v Celovcu, predsednik vlade Janša pa je bil prvi slovenski politik, ki mu je čestital ob, kot podžupanstvo sam označi, tem zgodovinskem dogodku za koroške Slovence. Nasmehne se, da je s tem pridobil nekaj točk med politiki na obeh straneh meje. Poskuša biti nepristranski, v čemer ga je, razmišlja, urilo delo tolmača na sodišču. Tam se je razvijal njegov občutek za natančnost in empatičnost, ki jo večkrat poudari in za katero meni, da ni prirojena, ampak je priučena.
Njegova ožja področja delovanja so stanovanjska in ekološka problematika ter sodelovanje s partnerskimi mesti. "Celovec je smart city, zmanjšanje izpustov CO2 že zdaj močno presega evropske standarde, prihodnost vidimo v alternativni energiji, fotovoltaiki na javnih ustanovah, v električnem mestnem prometu."
"V Sloveniji bi bila politična polarizacija šibkejša, če bi obstajali res močni liberalna in zelena stranka"
Z nasmeškom se označi za "zunanjega ministra za Celovec". Pravkar v Brdih odpirajo rezidenco za celovške umetnike, želi si utrditi sodelovanje med obema zmajskima mestoma, med Celovcem in Ljubljano. Razdalja med njima se mu zdi kratka; tudi zaradi partnerke, psihologinje, ki živi v Ljubljani. Ko je funkcijo prevzel, je bil že upokojen, sedaj njegov delovnik traja do dvanajst ur; zelo naporno je, vzdihne: "Se pa tudi veliko novega naučim."
Kljub naporom, ki jih od njega terja politika, enkrat tedensko izvaja prakso, s katero "gre klientom v podzavest in jim tam sugestivno spreminja navade, motnje, blokade in neželene strasti". Je namreč certificirani hipnoterapevt. V Linzu je pred dvema letoma institucionaliziral svojo študentsko strast, hipnozo.
Skupni alpsko-jadranski prostor
V Celovcu je 7000 Slovencev, od tega jih je 2000 migrantov. Celovec je soočen s priseljevanjem, prav tako iz drugih republik nekdanje skupne države. In pričakovanja razcepljene in pogosto neenotne slovenske manjšine so zelo visoka, njegov mandat pa traja šest let. Je izkušen politik, leta 2013 je sedel v koroškem deželnem zboru, takrat še kot član Tima Stronach. Na zadnjih volitvah je kandidiral na listi stranke Tim Koroška, ki jo, član predsedstva, definira kot "gospodarsko orientirano stranko s socialno usmeritvijo".
Aktualni župan Christian Schneider je nekoč pripadal svobodnjakom in njihova kombinacija seštevanja glasov se je, kljub začetnim pomislekom, izkazala za zmagovalno. "Dialog je stvar empatije," zatrdi. Ves čas poudarja skupni alpsko-jadranski prostor. Na Slovenski gimnaziji s slovenskim učnim jezikom je bil zaposlen od leta 1980. Poučeval je tudi v Kugyjevem razredu, ki je šolski model, leta 1999 uveden za dijake iz sosednjih pokrajin Koroške, Furlanije in Slovenije. Pouk poteka v slovenščini, nemščini, italijanščini in angleščini. Na vprašanje, ali so dijaki skozi program premostili stereotipne predstave o posameznih narodih, odkima: "Ni bilo potrebno. Model, ki ga je ves čas strokovno spremljala celovška univerza, je predvideval po šest dijakov iz vsake regije. In k nam so prišli tisti, ki so že na začetku bili odprti in radovedni."
Profesor slovenščine in športa
Vedno več slovenskih otrok se odloča za šolanje v Avstriji, največji porast je bil zabeležen med zadnjo recesijo. V domovini so včasih deležni graje, ker naj bi posredno izdali svojo matico. "Ah," odkima, "to je tako … kleinkariert." Državi bi odprt izobraževalni prostor moral biti v interesu in malenkostno razmišljanje je nesmiselno. Tudi v Celovcu zaznavajo beg možganov, ta gravitira proti Dunaju.
Oče samohranilec
Od vseh življenjskih uspehov je Lojze Dolinar najbolj ponosen na vzgojo svojih otrok. Hči Viktorija v Gradcu študira konferenčno tolmačenje in je že prevzela prevajalsko pisarno, ki jo je ustanovil v osemdesetih letih, pravkar pa je nastopila prvo službo kot tolmačka pri Vladi RS. Najmlajši Aleksander na Dunaju študira ekonomijo, sin Matjaž v Gradcu končuje študij prava in svojega triletnega sina vzgaja v dvojezičnosti. Kot samohranilec je prevzel skrb za tri takrat še mladoletne otroke. Bil je velik zalogaj, se zamisli: "Najprej je bilo treba najti odgovarjajoč organizacijski model, da je družina lahko zafunkcionirala. Bilo je timsko delo, ki je družino zbližalo. In nič ni večjega od tega."
Všeč mu je model iz Luksemburga, kjer univerza omogoča in financira po enem letu dokončanje študija na tuji fakulteti, pri čemer je pogoj, da se mladi izobraženci vrnejo v domovino in prenesejo znanje v lokalno okolje. Zasebno šolstvo podpira. "Elitizem je potreben za razvoj družbe. Ne plavamo vsi v isti banji in posebni ljudje morajo imeti možnost, da razvijajo svoje potenciale."
V Sloveniji, kjer se pred vsakimi volitvami sproži debata o volilni pravici za šestnajstletnike, se učiteljstvo od političnega polemiziranja v šolskem prostoru rado ogradi, saj se boji povračilnih ukrepov politikov na oblasti. "V Avstriji je izobraževanje v politiki vključeno v medpredmetno povezovanje in je v veliki meri odvisno od širine učiteljevega horizonta, ki pa mora ostati nevtralen. Tako so avstrijski šestnajstletniki dobro usposobljeni za sodelovanje na volitvah."
Je profesor slovenščine in športa, kar je za slovenski šolski prostor nekoliko nenavadno, za avstrijski študijski milje pa so takšne kombinacije nekaj povsem običajnega, saj je tradicija dvopredmetnega študija zelo dolga. Študij športa mu ni privzgojil zgolj borbenosti, odkril mu je užitek borbe in občutek za fair play.
Da je postal strasten smučar, si razlaga z zgodnjimi spomini na otroštvo, ko so iz Spittala na Dravi hodili na obiske k sorodnikom v Kranjsko Goro, od koder je bila doma mama. Kot učitelj je organiziral smučarske tečaje na dvojezičnem območju in jih izkoriščal tudi za to, da je dijakom skozi ledinska imena buril čut za slovenstvo in dvojezično topografijo. Nehote je zaradi podedovane zemlje v Kranjski Gori postal še čebelar. Nejeverno pripomni, da je za lipov med prejel celo pohvalo.
Zmerjali so nas s čuši, Titovimi komunisti, jugovići
Pritrdi, da je bil študij slavistike oziroma slovenistike v Gradcu narodnostno poudarjen: "Koroški Slovenci smo imeli občutek ekskluzivnosti, ne samo zaradi ikoničnih predavateljev, kot so bili recimo Prunč, Toporišič, Pogorelec, Orožen, Pretnar, ki so predavali majhnim butičnim skupinam, včasih tudi v kavarni ali zaradi burnih diskusij, ki so bile del pouka, ampak predvsem zaradi namena tovrstnega študija. Vsi smo namreč zelo jasno vedeli, da se bomo po študiju vrnili na Koroško in bomo multiplikatorji slovenstva. Zato smo kot učitelji kasneje pouk razumeli ne samo kot poučevanje literature in slovnice, temveč kot narodnostno vzgojo. Živi so spomini, ko so nas kot otroke zmerjali s čuši, Titovimi komunisti in jugovići. Bilo je veliko hudih trenutkov, a naša družina je ostajala neomajna v svojem slovenstvu." Le-to je bilo zaradi življenja v zamejstvu okrepljeno, nenehno je bil aktivno vključen v procese javnega delovanja, skoraj deset let je bil visoko pozicioniran v organizacijski strukturi Svetovnega slovenskega kongresa.
Na facebooku ima dva profila; na službenem je Alois, na drugem Lojze. "V rojstnem listu sem Alois, predstavljam se kot Lojze." Po osamosvojitvi, pravi, se je odnos do Slovencev spremenil, močno vlogo pa so imela slovenska in mešana podjetja, ki so utrjevala položaj slovenstva na avstrijskem Koroškem. Meni, da bo slovenstvo na Koroškem obstalo skozi šole, delovanje društev in Cerkve.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
