(POGOVOR) Sebastijan Pregelj, pisatelj: Po vsaki vojni so ljudje slabši

Da odlično piše, so opazile različne žirije, komisije. Triinpetdesetletni Sebastijan Pregelj je namreč do zdaj izdal osem romanov in s kar petimi od teh prišel v finale za nagrado kresnik. Dobil je nagrado večernica za knjigo Vrnitev pa Cankarjevo nagrado za roman V Elvisovi sobi. Njegove romane so prevedli že v štiri tuje jezike, kratke zgodbe pa so v različnih antologijah v različnih državah. Njegova serija Zgodbe s konca kamene dobe navdušuje otroke, vsi deli pa so prejemniki znaka zlata hruška. Pred kratkim je izšel njegov roman Beli konjiček, v katerem pravnuk odkriva zgodbo prababice, za katero je bila usodna tudi druga svetovna vojna.

Glede na to, da v Sloveniji večinoma vlada uravnilovka, saj običajno komisije skrbijo, da so nagrade čim širše razporejene, je vaš uspeh res izjemen. Ampak kaj vsi ti dosežki pomenijo vam? Kako jih vi vidite?

Nominacije, priznanja in nagrade pomenijo priznanje strokovne javnosti ob upoštevanju, da je lahko neko delo pri eni žiriji nagrajeno, pri nekoliko drugačni sestavi žirije pa se ne zgodi nič, niti nominacija. Veliko je odvisno tudi od časa in okoliščin, ki se lahko z nekaj nepredvidljivimi dogodki povsem spremenijo. Poleg tega umetnost ni šport, kjer se lahko vse določi in izmeri. Tu je veliko podtonov, ki se enega dotaknejo bolj, drugega manj, tretjega morda sploh ne. V vsakem primeru sem nominacij in nagrad vesel, če drugega ne, so pot do novih bralcev.

Pišete veliko, posebno če pomislimo na to, da imate še redno službo. To verjetno pomeni, da ne čakate na navdih?

Od malega sem ves čas nekaj pisal in risal. In ni nas bilo malo, ki smo to počeli, saj je bilo motilcev manj. Če sem zamudil risanko, nisem mogel gledati programa za nazaj, osebni računalniki in video igrice so šele prihajali. Tako smo imeli veliko časa za ustvarjanje, potepanje po okolici, izlete s taborniki, kjer smo nabirali izkušnje in doživetja. Velika večina je sčasoma nehala risati in pisati, nekateri pa smo nadaljevali. Če odštejem šolsko in taborniško glasilo, so mi prva besedila objavili pri enaindvajsetih v treh različnih literarnih revijah in takrat sem bi na to zelo ponosen. Zdelo se mi je prav neverjetno, ko sem prejel prve odgovore urednic in urednikov, ki so bili vsi po vrsti spodbujajoči.

Zakaj pa ste potem šele pri šestindvajsetih izdali prvenec?

Prvenec je izšel s štiriletno zamudo - zaradi odločitve založbe, ki me je najprej v program umestila in čez eno leto brez pojasnila iz njega odstranila. Potem sem moral poiskati novo založbo, kar pri prvencu ni najlažje. Ampak zbirka kratke proze je nazadnje izšla, zasledil sem dve recenziji in obe sta bili dobri. To je bila močna spodbuda za naprej. Pišem precej, a se nekako lepo razporedi med pisanje za odrasle in mlajše. Ko pride pri pisanju do kakšnih neznank, zaradi katerih se proces ustavi, ker zahteva raziskovanje ali premislek, izkoristim čas za pisanje drugega besedila, ki je navadno povsem drugačno. Če se zatakne na primer pri romanu, nastane nova dogodivščina Meda in Pujsija. Kadar se to ne zgodi, preprosto zaprem računalnik in berem ali počnem kaj drugega.

Sesti za računalnik in pisati

Kako sploh gre z navdihom? Pride, ko ga potrebujete, ali je pisanje tudi svojevrstna obrt, rutina?

Navdih me navadno ujame povsem nepripravljenega. Takrat je pomembno, da v nekaj stavkih ujamem čim več občutkov, ki so me spreleteli. Potem teh nekaj stavkov sčasoma razširim na nekaj strani, ki mi pomagajo, da se - včasih veliko mesecev kasneje - vživim in začnem pisati to besedilo. Seveda pa je glavnina pisanja rutina. Treba je sesti za računalnik in pisati. Če je čas strogo odmerjen, kar v mojem primeru pogosto je, ga ne izgubljam. Če gre za zgodnje jutro, ne pogledam najprej telefona in ne zajadram po spletu, pač pa preberem, kar sem napisal nazadnje, in pišem naprej. Vse, kar se dogaja okrog nas, večinoma slabo deluje na ustvarjalni proces, nekako ga zamaže, kontaminira. Po drugi strani pa s tem nimam težav pri pisanju za mlajše. To navadno počnem ob poznih popoldnevih in večerih. Fantazijski svet je tako odmaknjen od našega vsakdana, da me zunanji vplivi težko spravijo iz tira.

Po izobrazbi ste zgodovinar. Povejte, ima smisel izmišljevati si neko novo zgodbo, ko pa imamo iz preteklosti toliko zgodb, ki bi si še zaslužile biti zapisane? Zakaj se niste lotili kakšnega pisanja po zgodovinskem liku, obdobju? Če seveda ne štejemo vaših del za otroke.

Resda obstaja veliko zgodb, majhnih in velikih, ki bi si zaslužile, da jih kdo zapiše, preden potonejo v pozabo, ampak nazadnje se mi zdi prav, da pišem in zapišem tisto, kar občutim sam, kar se mi je vtisnilo v spomin, kar me je zaznamovalo in me določa. To pa navadno ni ena sama zgodba niti ni zgodba enega samega človeka. Sam jih uporabim kot kamenčke v mozaiku. Pri tem se zgodovinskih likov v vlogi protagonistov izogibam. Bolj zanimivo se mi zdi, kar se je dogajalo okrog njih. Zato zgodbo o Valvasorju pripoveduje njegov mladi oproda Martin, ki z neko mladostno nepokvarjenostjo, ne pa naivnostjo, vstopa v svet odraslih, kakršen je bil oziroma si ga predstavljam, da je bil, konec 17. stoletja. Martin pripoveduje zgodbo povsem drugače, kot bi jo Valvasor. V svoje zgodnje romane sem rad vključeval manj znane dogodke, ki so se zgodili na slovenskih tleh v preteklosti, kot je na primer v romanu Leta milosti prvi obisk papeža. A dogodek sem uporabil zgolj za ozadje, fresko. Verjetno se bo to še dogajalo, saj mi je tak način blizu.

Kar mislim, da je vredno povedati

V knjigah se lotevate zelo različnih tem. Pred skoraj desetletjem ste na primer v Kroniki pozabljanja pisali o življenju v domu upokojencev in demenci. V Vdih. Izdih. o beguncih. V novem romanu Beli konjiček pa prababica pripoveduje o drugi svetovni vojni. Izbirate torej zelo raznolike teme. Nalašč?

Vsakokrat si izberem temo, ki me v danem trenutku najbolj zanima. Morda je to nazadnje zgolj drobec v zgodbi, ampak biti mora nekaj, kar mi ne da miru. Stanje, situacija. Nekaj, kar mislim, da je vredno povedati. Že od nekdaj me privlačijo zgodbe ljudi, za katerimi je dolga življenjska pot, in vse, kar so na njej izkusili, se naučili in pritovorili na končno postajo, kjer ta tovor odložijo. Lahko nam je v svarilo, lahko v tolažbo, lahko nas z njim pobožajo, lahko je vse to - preden za vedno odidejo. Po drugi strani se me seveda dotaknejo tudi trenutni dogodki, stvari tu in zdaj, le da jih večinoma postavim nekoliko v ozadje. V prvi plan bodo ti dogodki morda prišli, ko bo časovna oddaljenost dovoljšna. Ne vprašajte me, koliko je to. (smeh) O zgodbi, ki se odvije skozi roman V Elvisovi sobi, sem razmišljal že kakšnih dvajset let, preden sem se lotil pisanja. Če bi roman napisal takrat, bi bil seveda drugačen. Zelo drugačen.

Zanimivo se mi zdi, da se vas je tako dotaknilo pripovedovanje vaše babice, ki jo zadnja leta redno obiskujete. Zanimivo zato, ker ste zgodovinar in vam je preteklost poznana. Ampak nekaj so fakti, nekaj drugega pa osebne zgodbe, kajne?

Prav za to gre. Če bi hotel prikazovati preteklost z dejstvi, bi se posvetil nadaljnjemu študiju zgodovine, raziskavam in pisanju znanstvenih del. Mene pa zanimajo ljudje, ki se znajdejo v različnih (tudi) zgodovinskih okoliščinah, ljudje, ki so na točki, ko morajo nekaj narediti, ker preprosto ne morejo obstati in se izvzeti iz dogajanja. Kasneje, ko gledamo v preteklost, je seveda vse jasno, ve se, kaj je bilo dobro in kaj slabo, kaj prav in kaj narobe, ampak ko se stvari dogajajo, tega pogosto še ne vemo oziroma ne poznamo vseh okoliščin. To so korenine kasnejših tragedij. Z babico in prej prababico smo bili zelo povezani, do mojega sedmega leta smo živeli skupaj, in te vezi so se ohranile. Nekatere zgodbe v Belem konjičku sem poslušal že kot otrok, nekatere sem izvedel šele pred kratkim, marsikaj sem si izmislil, prilagodil ... Z babico sva se zadnja leta ob nedeljskih popoldnevih sprva pogovarjala naključne stvari, ko pa je vse skupaj dozorelo in sem se odločil, da o tem napišem roman, je postalo bolj načrtno, čeprav babica tega ni vedela. Morda je slutila ali pa dobro skrivala, da ve. (smeh) Vsakokrat, ko sem prišel, je imela povedati še kaj od prejšnjič. In tudi zdaj, ko je že več mesecev od izida knjige, se še česa spomni in mi pove. Imela sva izlet v njeno otroštvo in mladost. Lepo popotovanje je bilo. Zgodbo pa sem položil v naročje prababici. Nazadnje je bila prababica ženska, ki je morala sredi vojne sama skrbeti za otroke, prababica je bila tista, ki je trepetala, ali se bodo otroci vrnili domov, ali bo noč mirna, ali bo kdo potrkal na vrata. Odpeljali so ji moža, za katerega je najprej vedela, da ga v zaporu tepejo, saj je dobila v pranje krvava oblačila, ko pa so ga premestili v Koper in kasneje v San Gimignano, ni vedela, ali je sploh še živ. Tako kot tisoče in tisoče drugih žensk. Vsega tega v zgodovinskih delih ne boste našli.

Prababica je imela prav

Beli konjički iz naslova so konji, ki so se med vojno ujeli v močvirju na barju in tam poginili, ker jih prebivalci niso prav dosti rešili, saj so rešene pobrali vojaki. Kruta zgodba, kajne? In kako dobro prikaže, da ljudje počnemo predvsem tisto, kar nam je v korist. Čeprav, kaj ni že to, da nekomu pomagamo, koristno za nas same?

To zgodbo sem slišal kot otrok in že takrat se mi je zdela strašna. Danes se mi zdi še bolj, saj ne govori toliko o konjih kolikor o ljudeh. Kaže obraz vojne oziroma od vojne izvotljene in izmučene ljudi. Verjetno bi v nekih drugih okoliščinah ravnali drugače. Ne vem. Vem pa, da je imela prababica prav, ko je rekla, da so ljudje po vsaki vojni slabši. Vseh grozot se navadimo. Z vsem se sprijaznimo. Vsaka naslednja vojna je strašnejša. Ampak dokler je dovolj daleč, se nas ne dotakne zares. Morda prvih nekaj dni, sčasoma novice presahnejo, kot bi se vojna končala, kot ne bi bilo več trpljenja. Do prihodnjič, bi rekel, ko se pojavi novo krizno žarišče, nov konflikt, nova vojna, novo trpljenje.

Rekli ste, da svet ni črno-bel, s čimer se seveda povsem strinjam. Hkrati pa opažam, da imamo ljudje najraje skrajnosti. Pa ne samo pri deljenju v politiki, ampak tudi recimo pri hrani, pijači, športu … Se tudi vam zdi tako?

Najbolj skrajna dejanja in dosežke najprej vidimo in najbolj slišimo. Mislim pa, da večina plava v sivem povprečju. Kljub vsesplošni epidemiji zbiranja všečkov in podobnih potrditev neznancev, zaradi katerih so ljudje pripravljeni narediti marsikaj trapastega, tudi slabega - mislim, da večina tega ne počne, ampak zgolj opazuje (in s tem nagrajuje). Tako kot komentarje pod prispevki spletnih medijev piše zgolj peščica ljudi, bralec pa dobi občutek, da so vsi nori. Eno je svoboda govora, nekaj povsem drugega pa sovražni govor. Tu bi morali postaviti stroge meje. Ker vemo, kako gre. Najprej postanejo sprejemljive besede, temu sledijo dejanja. O tem ni nobenega dvoma, ker smo temu ves čas priča. Saj se še spomnimo, kako se je začelo v Jugoslaviji. Sam bi komentarje preprosto onemogočil. Ampak kapital ima drugo logiko. Zadrževanje ne spletnem mestu ima vrednost, denar ima prednost. Šport je že sam po sebi nagnjen k doseganju rekordov, presežkov; v očeh javnosti noben dosežek ni dovolj. Športni navdušenci pričakujejo oziroma zahtevajo od športnikov več in več. Ko vrhunskemu uspehu sledi zdrs na recimo deseto mesto, so vsi razočarani, glasni, žaljivi. Pa jih vprašam, v čem si ti deseti najboljši na svetu? Podobno je v gospodarstvu. Nobena rast ni dovolj velika, vsi prihranki so za korporacije premajhni. Oboje na škodo ljudi. Politika je pa sploh zgodba zase. Zmernih, razumnih politikov se ne sliši, ker jih preglasijo skrajneži, ne samo pri nas, tudi drugod. Je pa res še nekaj drugega in to bi nas moralo skrbeti: tista demokracija, ki je v Evropi vladala pred tridesetimi leti in zaradi katere smo si želeli postati del velike družine, je nekako izumrla. Politiki so izgubili vsebino, ene so požrle korporacije, drugi so postali sami sebi dovolj, sami sebi namen. Tako so prav oni naredili prostor skrajnežem, ki uspešno nagovarjajo "vsakdanjega, preprostega človeka, ki je vedno znova poraženec", pa čeprav ti politiki nimajo rešitev, saj niso sprogramirani zanje. Iz življenja izginjajo nenapisana pravila enako hitro kot zaradi človeške brezbrižnosti izumirajo živalske vrste. Nikogar ni ničesar sram, pogosto je celo nasprotno. To, kar je bilo še pred dvajsetimi leti nepredstavljivo, je danes povsem običajno. In če so takšni naši izbranci, zakaj bi bili ostali kaj drugačni? No, in če potem posameznik ni v ničemer najboljši, ker niti ne more biti, in je vedno znova poraženec, ker je sistem naravnan tako, je lahko še vedno rekorder v spitem alkoholu. To nam gre glede na statistične podatke zelo dobro.

Dober dan, prosim in hvala

Rekli ste tudi: Vprašanje je le, do katere mere si v tej sivini prizadevamo iskati dobro. No, kakšne so vaše mere?

Mislim, da to ni zapleteno in težko. Začnimo pri malenkostih, pri vsakdanjih pozornostih, dober dan, prosim in hvala za začetek. Včasih je bilo to samoumevno, potem pa so nas naučili, da nam tega ni treba. Včasih smo kateremu od starejših sosedov iz nabiralnika prinesli pred vrata časopis ali mu šli v trgovino. Pridržali smo vrata, v avtobusu odstopili sedež, malo poklepetali. Takšne stvari mislim, saj verjamem, da malenkosti delajo svet znosnejši.

Za otroške zgodbe ste rekli, da želite, da so dinamične, pa tudi poučne. Mora biti branje poučno?

Mislim, da se iz dobrih zgodb vedno česa naučimo, ne glede na to, ali so za odrasle ali otroke, poleg vsega pa nam ostrijo občutek za jezik. Pri zgodovinskih serijah za mlajše bralce se mi zdi zelo pomembno, da stvari, o katerih pišem, držijo. Z dinamiko želim mlajše bralce pritegniti, hkrati pa se lahko mimogrede naučijo nekaj o času, v katerem se zgodbe dogajajo, in o resničnih osebah, ki nastopajo v zgodbah, pa tudi o medčloveških odnosih in še marsikaj.

Otroške zgodbe ste začeli pisati, ko ste zgodbe pripovedovali sinu. Je še navdušen nad vašimi zgodbami?

Knjig ne morem pisati tako hitro, kot otroci berejo, zato me je sin že zdavnaj prehitel. Trenutno je pri njem v prostem času na prvem mestu kitara.

Mislite, da lahko pišejo samo tisti, ki so prej veliko brali, ali to nima zveze?

Ne predstavljam si, da bi nekdo samo pisal in malo ali nič bral. Ne vem, kje bi si izostril občutek za jezik, občutek za zgodbo. Vsekakor je najprej branje. Ne nazadnje ob branju pogosto pomislim, "kako dobro je to napisano!" ali kaj podobnega. Branje je najboljše učenje. Koliko in kaj kdo bere, no, to je potem že druga zgodba.

Za katere aktivnosti vam ni škoda časa?

Nikoli mi ga ni škoda za družino, potovanja, pogovore in glasbo.