Gledam ga na youtubu, sedi ob sodu s kozarcem vina, na glavi ima čelado. "Za korono moraš imeti jajca, zato ni čudno, da je najprej napadla rumenega Kitajca. Korone še nihče videl ni, poznamo pa jo vsi. Korona gre rada v družbo s svojo okužb," Jaka Šraufciger opiše novo kugo. Vinko Šimek doda recept, kako preživeti v koronačasu. "Smeh je zdravilo, kot že tolikokrat v težkih trenutkih." Po zdravstveni pavzi je, hvala bogu, spet čil in njegov lik spet dejaven. "Izgubil sem 25 kilogramov, a jih počasi dobivam nazaj." Nasmejan je, zgodbe letijo iz njega, visoki gospod z očali, ki je na videz zelo resen in govori v lepi slovenščini, je zanimiv pripovedovalec zgodb o sebi in sodobnikih.
"Lahko grem pri rdeči čez cesto? Seveda, ni problema, samo roke moraš držati v zrak. Zakaj? Da ti bodo na urgenci lažje srajco slekli," je lahko tudi zgodba o tem, kaj človek sme in kaj ni priporočljivo. Šimek je s Šraufcigerjem hodil čez cesto s spuščenimi rokami, tudi v žepe ibercuga jih je tiščal. Zato so ga velikokrat odslovili, a se je vračal kot filmska Lassie. Zdaj je nazaj tudi s humorističnim traktatom o aktualnem avstrijskem kanclerju, ki pride k nam na obisk. Prva se bo ob njega podrgnila naša najlepša ministrica Aleksandra Pivec. Uredila bo tudi, da bodo upokojenci ob penziji prejeli sliko avstrijskega Kurza. Pač še ena skrb Desusa več za naše upokojenke in upokojence. Strašno vesela, da bo po dolgem času videla Kurza, bo Violeta Tomič. Ob njega naj bi se spredaj in zadaj podrgnila najlepša poslanka Eva Irgl. Pa še to reče Jaka, da je Kurz lepši od našega predsednika.
Ekstra draj martini, na zdravje, Homeini
"Vilkomen unzere rajzegeste z avtoban ceste, vi nam samo marke prineste, te pa lahko greste, kakor znate in veste. Velkam, lejdis end džentleman, naj vas ne bo sram, dolare prineste sem, kaj bomo z njimi naredli, je naš problem. Zaj ceplemo klobase, šestnajste klase, pa zna se, to je za narodne mase, glede na stabilizacijski čase. Ekstra draj martini, na zdravje, Homeini." To je z ene od njegovih kaset v jugoslovanskih časih.
"Kot kaže, bomo letos o turistih samo peli, ker ne bodo prispeli, smo pa lahko veseli, ker smo jih prejšnja leta toliko bolj oželi." Na kasetah, ki so doživljale prodajne rekorde, govori tako hitro, da mu je težko slediti. "Je italijanski turist rekel, da je bene, jaz sem rekel, da sem Jaka. Bene, bene, je ponovil, jaz pa Jaka, Jaka, je že vredi pa sedi. Mi reče come stai, jaz njemu, da ga ne briga, kje stanujem. On reče scusi, jaz, ne, ne boš šel tam skuzi."
Če nas ni, ostanejo brez ljudi
"Smo za koronavirus kandidati, za zaprtimi vrati, ampak ne se predati, ne se bati. Morate vedeti, vlada se za nas boji, zato nas v toti karanteni drži, da se ne bi prehladili mi, da ne bi kašljali, da ne bi kihali, to vlado skrbi, saj veste, če nas naenkrat ni, ostanejo brez ljudi, komu pa bojo vladali. Smo ogrožena vrsta, kot bornejski orangutani, tistih je tudi malo, pa jih imajo vse v kletkah. Odkar moja žena nosi masko, sem se ponovno zaljubil v njo."
Donald Trump je rekel, da maske ne bo nosil in da naj jo nosi tisti, ki nima ksihta. "Naša vlada pa nosi masko. Meni se zdi prav, ko nosijo maske, se mi zdijo fejst ljudje, no, dokler ne odprejo ust. Trump je tudi rekel, da vidi luč na koncu tunela, edini na svetu. Mu je podpredsednik Pence rekel, to ni luč, to je vlak, ki vozi proti tebi."
Kandidati za gnoj
"Da so kandidati za volitve gnoj, je dobro, ker vsak kmet ve, da dobre letine brez dobrega gnoja ni," je skeč izpred zadnjih slovenskih volitev. "Zato vas vprašujem, dragi kandidat, ali ste vi dovolj dober gnoj, da bo letina vašega štiriletnega mandata dovolj dobra za vse ljudi in ne samo za vašo njivo."
Tudi televizijsko zabavo tega časa je ošvrknil. "Sponzor kmetije slavnih je ministrstvo za zdravje, ker je pokazala, kako lahko prašičja gripa vpliva na možgane ljudi."
Tudi o vladnem Harryju Potterju Jelku Kacinu je govoril, ki vse ve in pove na pamet, kar mu napišejo.
Njega skozi vrata ven, on skozi okno noter
Za igralca se je šolal na Dunaju, njegov profesor je bil Fritz Muliar, legendarni Švejk ter zvezda v satiričnih in ljudskih gledališčih. Ta mu je rekel, da igralstvo niso samo resne vloge, ampak tudi kabareti, satira, zabavljaštvo, po šolanju je res nastopal v kabaretih in satiričnih predstavah, na javnih prireditvah, manjših, tudi hotelskih odrih. "Za lik Jake Šraufcigerja me je spodbudila Nela Eržišnik. Kot študent sem bil zamenjava za njenega odrskega partnerja na nastopu v Mariboru in sem se kot izpraševalec očitno znašel. Kasneje sva se spoprijateljila in mi je rekla, da ne morem v obleki s kravato govoriti smešnic za množice. Naj si nadenem delavsko obleko in postanem lik, ki šraufa."
"Smejmo se in tako jezimo tiste, ki ne razumejo humorja"
Slovenščina nima grdih besed
Ob tistih, ki so raje ukinjali oddaje, kot bili v strahu zaradi njegove nepredvidljivosti, so bili tudi takšni, ki so mu, potem ko se je vihar pomiril, odprli vrata. Z ženo Sonjo sta imela zmerom veliko načrtov za nove oddaje, predlogov ni bilo konca. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je po nastopih v razvedrilnih in satiričnih oddajah TV Žehtnik v TV Križanki postal televizijska ikona, ob mladi Miši Molk, ki jo je poimenoval za Mišiko, je postal glavni televizijski zabavljač. Bil je na naslovnicah vseh revij, prejemal je nagrade za popularnost: zlati ekran, viktorje. Pri založbi RTB so v velikanskih nakladah prodajali kasete z njegovimi šalami in njegovim izborom glasbe. Postajal je zelo želen voditelj oddaj in prireditev, avtor skladb in tudi nastopajoči na festivalu Vesela jesen. Avtor besedil pesmi Ko toti Štajerc v Dravo pade, Moj Maribor, 33 let, 40 let, himne Zlate lisice Horuk in hura je bil vseprisoten. Pisal je za slovenske časopise, redno za Večer in 7D, Nedeljski dnevnik, bil sodelavec radijskih sporedov. On in Dejvi Hrušovar sta si izmislila oddajo Pop delavnica na Radiu Ljubljana, vodil je jutranjo oddajo na nacionalnem radiu, bil je duša Lojtrce domačih, ki je potekala skupaj z Večerovo revijo Kaj, Marjanca je bila uspešna radijska oddaja, bili so nastopi v živo. Vinko Šimek je postal slovenski Karl Moik, na nemškem govornem območju legendarni voditelj Senika godcev, Musikantenstadla, kjer je bil tudi gost. Kot voditelj in humorist je po Evropi potoval z Alpskim kvintetom, sodeloval z ansamblom Avsenik in vodil koncerte narodno-zabavnih ansamblov, bil je tudi v ZDA in Avstraliji. Nastopal je z Martinom Sagnerjem - Dudekom, napisal pesem Dudeki smo mi, z njim s pesmijo Mi mejaši smo pajdaši postal zmagovalec desetletja ptujskega festivala, kaseta je bila razprodana. Slavko Avsenik je uglasbil pesem Mišika in Jaka, Štirje kovači so mu posvetili skladbo z naslovom Mož iz Maribora in ansambel Rž Jaka, lojtro brž. "Martin Sagner se je z mano pogovarjal v slovenščini. In enkrat mi je rekel, da je lepo, da slovenščina nima grdih besed. Sem ga vprašal, kako to misli. Ker midva v pogovoru nikoli ne uporabljava grdih izrazov."
Na odru resnega gledališča
Diplomirani igralec je leta 1990 je v muzikalu My Fair Lady v Mariboru v pravem gledališču igral Alfreda Doolitla. Ponudba Staneta Jurgeca za to vlogo se mu je zdela življenjsko pomembna. "Vse, kar sem davno nekoč risal v svoji mladi glavi, se je zavrtelo krog oči in se spustuilo niže, k srcu," se je takrat odprl Frančku Jauku, ta pa objavil v Večeru. "Vame je butnil neustavljivi smeh Fritza Muliarja, pomešan s tihim drsenjem širne Donave, v katero sem tolikokrat zaljubljeno gledal. V istem hipu, ko sem vlogo sprejel, sem začutil Tijeka na robu mojih in njegovih Studencev, Tovornika, ki je globoko in votlo butal v brado in proti zidovju v slogu njegove pripombe: te pa naj proba pubec frdamani, slišal sem krohot Volodje iz kozjaške grabe, spomnil sem se Gombača, a tudi Bojana Štiha, ki mi je pravil, da se bo enkrat nekoč pomudil tudi z menoj. V takem trenutku se zdi, ko da ne sme prav nič pasti s tvoje mize, s tistega najbolj tvojega kota v kotu." Zdaj pravi, da je dobro odigral vlogo, in dodaja: "So potem pisali, da je moj lik povsem drugačen od Šraufcigerja, jaz pa molčal, ker mu je bil še kako podoben."
Humoristom ni vse smešno
V jugoslovanskih časih je pripovedoval šalo o tem, kako se je gospod iz Jugoslavije pogovarjal s tovarišem Švabom. V času, ko so v pitni vodi v Mariboru našli krom, je imel skeč o vesoljcih s planeta Kromoid, ki so napadli Maribor. Za Večer je pisal o gradnji 57 jugoslovanskih vil v Švici. "Bilo je res, vendar dokazati na licu mesta ni bilo mogoče, ker so bili lastniki zapisani pod šiframi." Marsikaj je počel, zna biti tudi izjemno resen, globok, izobražen je in veliko ljudi pozna. "Sem humorist in ta poklic nima omejenega roka trajanja," upa, čeprav so časi spet resni. Vendar je bilo takšnih v času njegovega življenja zelo veliko. Tudi njemu ni bilo vedno lepo in zdaj, ko gleda nazaj, se čudi, da je zdržal.
"Eni so se zmerom bali namesto mene, seveda ne zame"
"Jelko Kacin ve vse na pamet, kar mu napišejo"