Damijana Žišt
Kraji v dolini Soče so med največjimi turističnimi biseri Slovenije. Zato se rada vračam tja, saj je ob smaragdni Soči marsikaj zanimivega za vsakogar od nas, od naravnih lepot do odlične hrane in možnosti obiskov koncertov različnih glasbenih zvrsti. Dolina Soče nas navduši z izjemnim naravnim okoljem, idiličnostjo alpskih vasic ter prijetnim vrvežem v manjših gostoljubnih mestecih. Od leta 2020 je nosilka zlatega znaka Slovenia Green Destination Gold, kar izkazuje, da se turizem v dolini razvija po trajnostnih načelih. Tolmin je največje naselje in upravno središče doline. Vsako leto gosti živahen utrip glasbenih, plesnih in športnih festivalov. Na sotočju Soče in Tolminke se zbirajo ljubitelji metal, rock, reggae, pop, alternativne in narodnozabavne glasbe. Ogleda sta vredna tudi Tolminski muzej ter bližnja Javorca s cerkvico sv. Duha, ki je bila leta 2006 uvrščena na seznam evropske dediščine. Leta 1916 so jo zgradili avstro-ogrski vojaki, ki so se bojevali na Soškem. Dobra dva kilometra od Tolmina pa je zelo lepa naravna znamenitost, Tolminska korita, ki predstavljajo najnižjo in verjetno najlepšo vstopno točko v Triglavski narodni park.
Korita Tolminke in Zadlaščice
Tolminska korita so najpopularnejša turistična točka na Tolminskem. So v dolini Soče in so vsekakor odlična ideja za izlet v vročih poletnih dneh. Poleg vseh naravnih znamenitosti, ki jih nudi ta čudovita dolina, tam na zelo majhnem območju vidiš ogromno naravnih lepot. To lepo naravno znamenitost sva obiskali s prijateljico Jano Istenič iz Idrskega pri Kobaridu, ki je moja vodička po čudovitih in tudi zgodovinsko zelo pomembnih krajih ob Soči.
Konec avgusta je lep in sončen dan poleg naju v Tolminska korita privabil tudi veliko drugih ljudi. V glavnem so bili turisti iz tujine, slišali sva angleško, italijansko, nemško, špansko, nizozemsko, vsem popotnikom pa nam je bilo skupno to, da smo neizmerno uživali v neokrnjeni naravi. Podali sva se po enosmerni krožni poti skozi divja korita Tolminke in Zadlaščice, ki se med seboj zlijeta v edino sotočje v koritih na ozemlju Slovenije. Sotočje na 180 metrih nadmorske višine je tudi edini primer sotočja v koritih pri nas. Čudovita modra Tolminka se pri Tolminu združi s smaragdno kraljico Sočo. Pot je dolga 2,5 kilometra, zanjo potrebuješ od ure in pol do dve uri hoje. Še posebej zanimiva je pot za otroke, saj vodi čez mostove in skozi tunele. Deževno vreme sicer ni najbolj primerno za obisk, saj je pot spolzka in je lahko na izpostavljenih delih tudi nevarna. Pot sicer ni dolga, toda ponekod se stopnice strmo vzpenjajo, zato morda ni primerna za majhne otroke oziroma je potrebna pazljivost. Obvezna je tudi ustrezna obutev. Prav tako pot ni primerna za otroške vozičke in invalide.
Medvedja glava in Dantejeva jama
Z Jano sva si v Tolminskih koritih želeli ogledati Medvedovo glavo, saj sva za njo slišali že prej. To je ogromna skala, ki se je zataknila med stene kanjona Zadlaščice, njena oblika pa dejansko spominja na medvedjo glavo. Vendar je pot do tja zaprta, ker jo obnavljajo. Odpravili sva se tudi do termalnega izvira v jami pod Hudičevim mostom, 60 metrov nad Tolminko. Tik pred izvirom naju je pot peljala skozi krajša kamnita tunela. Čisto do izvira se ne da priti, mogoče pa je videti termalno vodo, katere temperatura je konstantno med 18,8 in 20,8 stopinje Celzija. Pot sva nadaljevali navzgor preko mostu, ki so ga že v času soške fronte gradili avstro-ogrski vojaki. S Hudičevega mostu je čudovit razgled na korita, od tam pa je še približno pet minut hoje do izhodišča.
Vmes človeka očara še ena znamenitost, in sicer Zadlaška jama, ki leži nad Tolminskimi koriti. Legenda pravi, da jo je nekoč obiskal italijanski pesnik Dante Alighieri. Lepota in divjost tukajšnje narave naj bi ga navdihnili, da je napisal Pekel v pesnitvi Božanska komedija, zato so domačini po njem poimenovali jamski sistem, ki je dolg 1140 metrov in ima tri dvorane. Vstop v Zadlaško oziroma Dantejevo jamo je možen samo v spremstvu jamarskega vodnika po predhodni rezervaciji. Brez vodnika si lahko ogledate samo vhod v jamo.
Ko sva na koncu poti z Jano stali na mostu, sva si Tolminko ogledali s ptičje perspektive. Most povezuje ekološko vasico Čadrg s preostalim svetom, v vasici je tudi komuna, kjer se zdravijo odvisniki od drog. Hudičev most je bil zgrajen leta 1907, ime pa je dobil po vaški legendi o hudiču, ki naj bi gradil most. V starih časih so vaščani za pot v mesto in domov uporabljali mostiček, ki je čez Tolminko razpet na dnu korit. Vendar je to tudi most, danes sicer zaščiten z visoko žičnato ograjo, kjer so se nekateri odločili, da s skokom z njega v globino kanjona mrzle Tolminke končajo svoje življenje.
