Budilke in jutranjega hitenja ne poznajo, prav tako ne šolskega zvonca in domačih nalog. Nekateri jih imenujejo sončki, očitajo jim pomanjkljivo znanje ter nesocializiranost in si jih izmenično predstavljajo zavite v vato in priklenjene na materin predpasnik. Ta popačena slika šolarjev na domu izvira iz neinformiranosti. Tako malo jih je, da si večina o njih ustvari mnenje, ne da bi katerega od njih spoznala, tujih raziskav niso odprli, slovenskih ni.
Pri odločitvi za izobraževanje na domu ne gre za izbiro opcije z manj izpiti, čeravno jih je bilo do zdaj manj. Gre za princip vseživljenjskega učenja v praksi, ki zagovarja avtonomno odgovornost za znanje. Sposobnost imajo, naučili so se vendar govoriti in hoditi, brez planov in brez inštrukcij. Zakaj jim naj zdaj ne zaupamo, da so se sposobni naučiti še veliko lažjo snov, če pa so bili tako izjemnega podviga sposobni, še preden so upihnili prvo svečko ali kmalu po tem? Od kje izvira naša potreba, da jim predpišemo popolnoma vsak korak ter celo sosledje in časovnico?
Zamejevanje s fiksnim predmetnikom, standardi znanja in ocenjevanjem "dosežka" glede na plane, kar je birokratsko upravičena praksa, vendarle hkrati zavira radovednost, samoiniciativnost in organsko nadgrajevanje obstoječih sposobnosti, veščin in nabora znanj posameznega otroka. Otroci, četudi jim vsem želimo najboljše, si niso enaki. Prav vsak od njih lahko po svojih najboljših močeh prispeva družbi. Vendar ne s tem, da postajo primerljivo enaki skozi leta in leta predpisanih vsebin. Princip vsem-vse-enako-na-isti-točki ignorira dejstvo, da niso nepopisan list papirja.
Otroci so rojeni radovedni, interno motivacijo z nasmeškom opazujemo že pri malčkih. Gre za najučinkovitejše orodje, ki ga imamo za dosego dobro izobražene populacije. Namesto, da že v vrtce skušamo uvesti učenje učenja, bi bilo precej bolje vpreči njihovo lastno zanimanje za svet okrog njih.
Kaj lahko naredimo z izobrazbo, če imamo proste roke? Karkoli! S šestletnikom raziskujemo, kako hobotnica uporablja kromatofore, in mu prepustimo izvedbo optičnih poskusov, saj skupaj raziskujemo teorijo, da hobotnice vidijo s pomočjo kromatične aberacije. Sedemletniku omogočimo učenje kemije. Z devetletnikom razglabljamo o asteroidih in supersoničnem ledu, o evoluciji, mutacijah, pojavu seksualne reprodukcije in obstoju mravljic, ki so vse po vrsti ženskega spola in se razmnožujejo s kloniranjem.
Ali pa kaj tretjega. Morda bodo zgradili mini farmo kokoši. Ustvarili strip kot način učenja zgodovine. Igrali pet inštrumentov. Toliko, kot je otrok, toliko je možnosti. Otroci sami pokažejo tudi zanimanje za opismenjevanje, matematiko, tuje jezike, umetnost, šport, celo politiko. Na koncu ne predelajo manj snovi, prej več, ker je radovednost izjemno gonilo.
Pa smo šele pri akademiki, kje je še vse ostalo. Ja, socializacija se odvija tekom vsakdanjega življenja, je raznolika in zadostna. Učenje pa je organsko in pogosto na lokaciji. Sicer pozdravljamo uporabo VR-tehnologije za prikaz življenja v jami, ampak raje odpeljemo potomce na lokacijo in naj sami vohljajo, tipajo, ugotavljajo in se čudijo. Otroci so še dolgo izkustveni. Poleg tega dobra volja in pozitivni spomini pomagajo pri pomnjenju. Učenje tako ni le neprisiljeno, tudi trajno je.
Strogo opredeljen predmetnik, na katerem temelji javno šolstvo, je, po dveh plateh, ovira za otroke, izobraževane na domu. Najprej zato, ker onemogoča variabilno časovnico, torej učenje snovi takrat, ko pokažejo interes. Slednji vendarle podžiga otrokovo lastno motivacijo za usvajanje novih ter nadgrajevanje obstoječih znanj in veščin. Nato zato, ker ignorira medpredmetni pristop do vsebin. Svet ni strogo popredalčkan po predmetih in vmes ni zvonca. Med predmeti se pri učenju zlahka prehaja oziroma je za razumevanje to celo nujno. Pomembna je celotna slika, ne v katerem učbeniku se najde katerega od drobcev. Po standardnem pristopu se uči predmetno in upa, da bodo znanje povezali. Lahko pa, nasprotno, začnemo direktno pri večstranskem obravnavanju neke teme. Temu principu sledijo tudi nekatere fizične šole v tujini. Morda je tak pristop dejansko preveč kaotičen za široko uvedbo v šole. A saj ga nihče ne vsiljuje. Radi bi ga le ohranili. Pomembno nam je, da se lahko izbere alternativne pristope. Da jih država omogoča in ne ruši.
Pogosto se pojavi dvom v tako drugačno izobraževalno pot - in eno od vprašanj je, kako se ravna z otrokom, ki ga neka snov ne zanima. Tako, da mu jo starš osmisli in pokaže navezavo na njemu ljubo temo. Starš igra aktivno vlogo in soustvarja izobraževalno izkušnjo kot mentor in učitelj, skozi odnos zaupanja.
Otrok je avtonomen, ker se uči zase in za svoje življenje. Osmišlja si svet. Konec koncev vsi želimo otroke, ki razmišljajo z lastno glavo, so kritični, znajo svoja mnenja argumentirati in informacije, na katerih temeljijo, ažurirati. Predvsem pa znanje uporabljati, da ne postane le orodje za dosego točk za pripust na izbrano srednjo šolo.
