Tudi sam sem zadovoljen ob rezultatu zadnjega referenduma. Čeprav nisem prepričan, da je bila udeležba res dobra, posebej ker gre za odločanje o tako pomembni vrednoti, kot je voda. Tolažim se z mislijo, da veliko ljudi ni vedelo, kaj naj na referendumskem lističu obkrožijo. Predlagatelj zakona je namreč trdil in še vedno trdi, da bo vodo zaščitil prav dopolnjeni zakon. Kdo torej manipulira, politika ali stroka? Takšen izbor seveda ne dopušča dvoma. Kot bi se vprašali, ali so klimatske spremembe resnične ali izmišljene.
Zmaga civilne iniciative in impotentnost opozicije
Rezultat referenduma pove še kaj več kot le odgovor na postavljeno vprašanje o podpori zakonske spremembe, vendar je (sicer pričakovana) reakcija leve opcije prav simptomatska in bolj kot moč izpostavlja njeno šibkost. Simptomatska sta odsotnost lastnih izvirnih idej in stalno "šlepanje" na dosežkih drugih, tokrat na rezultatih aktivnosti civilne iniciative.
Na žalost takšna strategija (oziroma njena odsotnost) volivcem ne ponuja prave alternative vladi, s katero smo številni Slovenci nezadovoljni in nas je mnoge ob njenih dejanjih vedno bolj sram. Jasno postaja, kako pomembno je v resnici delovanje civilne iniciative, ki je tako oster trn v peti samozadostnega in v svoj edini prav prepričanega predsednika in njegovih ministrov. Ob nenehnem sprenevedanju takšna politika nujno potrebuje protiutež. V nasprotnem primeru ne bomo državljani ostali le brez pravega odnosa do vode in zrelega upravljanja vira, ki ne more biti nikogaršnja last, ampak bomo izigrali marsikaj, tudi nekatere dosežke, nastale v času tako osovraženega socialističnega sistema. S politiko pretirane privatizacije, ki je na agendi sedanje vlade, bomo namreč kmalu ogrozili tudi inovativne in mednarodno priznane dosežke gozdarske stroke, ki nam jih zavidajo številni strokovnjaki po svetu.
Ni več časa za politično sprenevedanje
Zakaj omenjam sprenevedanje? Ker so - skladno s populistično politiko - trenutno tako modni zeleni ukrepi v resnici le prazne besede. Politika namreč v fazi odločanja skoraj brez izjeme daje prednost ekonomiji in dobičku. Zaščita okolja je le orodje za manipulacijo volivcev, zelena politika je modna, načrtovani ukrepi pa slepilo brez resnih namenov. Politiki imajo tudi tukaj, podobno kot pri zaščiti prebivalstva pred proizvodi tobačne industrije, figo v žepu.
Prihodkom, ki "plemenitijo" proračun iz trošarin na račun trgovine s tobačnimi izdelki in fosilnimi gorivi, se vlada ne želi odreči, kar je veljalo tudi za vse prejšnje vlade. Morda je razlika v dejstvu, da se trenutna vlada postavlja in promovira z zeleno politiko, in v zavedanju, da smo presegli mejo, ko bi se morda še lahko igrali z usodo človeštva. Nimamo namreč več časa za tehtanje med ekonomskimi interesi in nujnostjo zaščititi naravo, ki nam ne bo več oprostila katastrofalnih napak, kot je bil recimo projekt TEŠ 6.
Čeprav se trudimo projektom, kot je Luka Koper, v glavah Slovencev dati pomen, ki ne dopušča dvoma o njihovi smiselnosti, nam intenziven pomorski in cestni promet zaradi luke prinašata neprimerno več ekoloških obremenitev kot ekonomskih koristi. Te ima morda le mesto Koper, vendar na račun drugih prebivalcev Slovenije, ki smo postali žrtve tranzitne države. Ob trendih širjenja luke bi se morali vprašati tudi o strateških usmeritvah države - če želimo krepiti turizem, krajšanje že tako omejene morske obale ne bi smelo biti zaželeno.
Skratka, če bi vlada z zeleno politiko mislila resno, bi morala takoj sprejeti nekaj nepopularnih ukrepov, usmerjenih v energetsko optimizacijo prometa in v izboljšanje učinkovitosti izrabe energije, posebej v gospodarstvu.
Iskanje možnosti za pridobivanje dodatne "čiste" energije je gotovo pomembno, vendar bi morali še več energije usmeriti v optimizacijo njenega izkoriščanja. Zakaj se ne bi preprosto odločili, da je imamo dovolj?
Potrebujemo naravovarstveno policijo?
Prepričan sem, da občutek o okoljski ozaveščenosti Slovencev - kljub trenutnemu navdušenju mnogih nad referendumsko udeležbo - nima prave osnove. O tem pričajo resni prekrški, ki smo jim bili priča ob načrtnem odlaganju odpadnega blata v Pivoli in drugje po Sloveniji, pa tudi vse bolj razprostranjeni trendi škodljivega izkoriščanja narave.
V naših gozdovih srečujemo vse več motoristov, ki za seboj puščajo uničenje in z brezobzirnim divjanjem rušijo združbe bitij, ki smo jih ljudje že tako porinili na rob. Kot je prepovedano v naravo odlagati smeti, pri nas ni dovoljena tudi vožnja izven označenih in za promet urejenih cest, čeprav prepoved v praksi ne deluje. Dogajanja v gozdu namreč nihče ne nadzoruje, ob tem pa so kazni za prekršek tako majhne, da so postali naši gozdovi poligon celo za tuje motokrosiste in rekreativne brezvestneže z dvo- in štirikolesniki.
Kako naj torej naravo obvarujemo? Sam sem pristaš mehkejšega in dolgoročno učinkovitejšega načina, ki temelji na vzgoji mladih in pozitivnem zgledu zrele odrasle populacije (predvsem staršev), vendar sem hkrati vedno bolj prepričan o nujnosti izvajanja dovolj ostrih omejitvenih ukrepov. Ker je delež neodgovornih prebivalcev, ki gozdu z brezvestnim izkoriščanjem škodijo, majhen, bi lahko takšne ekscese preprečili že z angažmajem ozaveščene javnosti in učinkovitim delovanjem pristojnih služb. Žal slednje niso učinkovite, delež ozaveščene javnosti pa je premajhen, zato takšen "samozaščitni" sistem več kot očitno ne deluje. To potrjujejo naknadno odkrita odlagališča odpadnega blata, ki so se "pojavila" neposredno po razkritju incidenta v Pivoli, pa tudi številni drugi primeri - recimo azbestne plošče, ki že mesece čakajo, da jih odstranijo z depoja na precej frekventni gozdni cesti v Stražunskem gozdu. Bo treba pripraviti še referendum o ustanovitvi naravovarstvene policije?