Prepovedali točenja žganja ob nedeljah in praznikih

Za prvo svetovno vojno je tedaj (med letoma 1914 in 1918) veljalo, da bo končala vse vojne, a je postregla z veliko neusmiljenostjo. Velikanskih posledic ni pustila samo na frontah, temveč tudi na življenju ljudi, saj se je izkazalo, da je bila vojna totalna tudi zato, ker je spremenila vsakdan civilnega prebivalstva, navade in običaje ljudi. S stoletno odmaknjenostjo nam pogled na dogodke velike vojne ponuja priložnost za nove izzive: predvsem za prevrednotenje odzivov, ki jih je sprožila vojna, in večplastno predstavitev dogodkov in pojavov, ki so povezani z njenim vznikom.

Prva svetovna vojna je terjala znaten krvni davek tudi v osrednjih Slovenskih goricah. Na frontah so padali možje in fantje, na domačih poljih so garale ženske, starci in otroci. Zemlja je ostajala neobdelana, na vrata so trkale lakota in bolezni, med njimi ob koncu vojne tudi španska gripa.

Vojni čas je dodobra zaznamoval tudi kraje med Pesnico in Ščavnico. V mnogih so se na začetku 20. stoletja izrazila narodnostna nasprotja med večinskim slovenskim in ekonomsko vplin(ejš)im nemškim prebivalstvom. Nazoren primer kraja z narodnostnimi boji je bil prav Lenart. V desetletju pred prvo svetovno vojno je bila ustanovitev Sokolskega društva leta 1908 nadgradnja živahnega delovanja za utrjevanje slovenstva v trgu, ki je sicer na zunaj kazal nemško lice, čeprav je bil skoraj docela slovenski; večina tržanov je bila namreč slovenskega rodu. Številni med njimi pa so se, ker je bilo to imenitnejše in je pomenilo v primerjavi s slovenskim ljudstvom višjo socialno stopnjo, šteli med Nemce.

Manj zanimive kot pri Lenartu so bile narodnostne razmere v okoliških krajih, kjer narodnostnih bojev med Nemci in Slovenci tako rekoč ni bilo. Med intelektualnimi poklici so imeli pomembno vlogo zdravniki, med katerimi je najbolj izstopal dr. Alojz Kraigher iz Svete Trojice. Kritike in pritiski v družbi so se pred izbruhom prve svetovne vojne samo še krepili in se po 28. juniju 1914 polno izrazili; dogodki v Sarajevu in temu sledeča vojna napoved Avstro-Ogrske Srbiji je presekala relativno mirno življenje v osrednjih Slovenskih goricah.

Psovke na račun slovenstva

Mobilizacija mož in fantov je bila le še vprašanje časa in že 26. julija 1914 so navsezgodaj zjutraj prišli v Lenart uradniki iz Maribora in objavili delno mobilizacijo, po kateri je čez nekaj dni sledila splošna mobilizacija. Najprej je bilo v trgu čutiti razburjenje, nato pa navdušenje. Veliko je bilo glasnih klicev: "Hoch Österreich, nieder mit Serbien!" Veliko je bilo popivanja, psovk in kletvic na račun slovenstva. Znan je primer novomašnika Martina Kozarja od Svete Ane v Slovenskih goricah, ki se je s svojimi gosti pripeljal v Lenart na vozu, okrašenem s slovenskimi zastavicami. Razburjeni nemško čuteči tržani so to smatrali za izzivanje in so z voza potrgali zastavice in sramotili mirne goste novomašnika Kozarja.

Mobilizacija v Slovenskih goricah je bila obsežna, saj so mladeniči celo noč korakali skozi Lenart. Večja skupina mobilizirancev se je zbrala 26. julija 1914. Na čelu kolone, ki jo je spremljala pihalna godba, je bil Ferdinand Golob iz Svete Trojice. Na veliko so prepevali in vriskali, godba pa je večkrat zaigrala tudi cesarsko himno. In takrat se nekateri navzoči niso odkrili (niso dvignili klobukov, ker niso bili Nemcem naklonjeni), kar je pri nemških tržanih povzročalo jezo in ogorčenje. Glasno jezo je na mnoge slovensko zavedne tržane trosil lenarški župan Henrick Sollag. Zoper njega je zaradi takšnega obnašanja vložil tožbo poštar Vladimir Fabiani, a je bil župan Sollag oproščen.

Peš do Maribora, z vlakom na fronto

Veliko visokih uradnikov in tudi sodnikov je bilo mobiliziranih. Kronisti poročajo, da je bilo samo iz območja Jurovskega Dola mobiliziranih 271 mož in fantov. "Vsi vpoklicani župljani Sv. Jurija so šli navdušeni v boj zoper sovražnike naše preljube avstrijske monarhije."

Mobilizirani vojaki so iz Slovenskih goric potovali do Maribora peš ali z vozovi, iz Maribora pa z vlaki na fronto proti Rusiji in Srbiji. Povprečna starost mobilizirancev iz Slovenskih goric je bila 30 let. Pri Sveti Trojici so mobilizirali tudi učitelje na tamkajšnji šoli, ki so jih morale nadomestiti oziroma zamenjati učiteljice brez stalnega delovnega mesta. Zaradi vojne napovedi in mobilizacije so se na vseh šolah začele predčasne počitnice, ki so trajale do aprila 1915.

Znatna mobilizacija je zajela tudi benediško območje. Od mobiliziranih iz benediškega območja je v prvi svetovni vojni padlo 98 mož in fantov, največ na soški fronti, nekaj pa tudi na ruski fronti in na Balkanu. Število padlih na benediškem območju presega slovensko povprečje, ki znaša 20 padlih vojakov na 1000 prebivalcev; za Benedikt je ta delež krepko višji, saj znaša 49,5 vojaka na 1000 prebivalcev. Dodatno je bilo pri Benediktu tudi po koncu vojne veliko žrtev, saj je sestradane in slabotne ljudi zdesetkala španska gripa, ki je prispevala svoje k še višji umrljivosti že tako nemočnega prebivalstva. Kronist Milan Kocuvan je ob tem zapisal, da so "mrliče pokopavali kar brez krst in jih grobali v dolge jame".

Zaprti zavedni slovenski tržani in uradniki

Kmalu po začetku vojne in vojaški mobilizaciji so tudi pri Lenartu začeli zapirati zavedne slovenske tržane, med katerimi so bili predvsem člani in pristaši Sokola. Oblast je iskala najmanjše razloge in povode, da je lahko zapirala ljudi, ki jim je očitala sovraštvo do monarhije in privrženost slovanstvu oziroma Srbiji. Umetno se je povsod širilo sovraštvo do Srbije, vsak Slovenec pri trgu, ki je le omenil Srbijo, je bil takoj razglašen za izdajalca.

Najhujša je bila nemška gonja proti slovenskemu odvetniku dr. Milanu Gorišku in njegovim uslužbencem. To je na svoji koži okusil tudi Davorin Polič, sokolski vaditelj, ki je bil v slovenstvu naklonjenih lenarških krogih spoštovan in cenjen. Zaradi odločnega slovenskega prepričanja in pokončne narodnostne drže, ki jo je s prihodom v Goriškovo pisarno dodatno okrepil, je bil pogosto tarča kritik vplivnih nemških krogov. Še posebej, ko mu je bila podtaknjena kraja v Goriškovi pisarni. Po izbruhu vojne je namreč nekdo vlomil v Goriškovo odvetniško pisarno in mu ukradel denar. Vlom se je ponovil še 8. in 9. avgusta 1914. Davorin Polič je kot vesten uradnik in skrben računovodja Goriškovega premoženja od orožnikov odločno zahteval uvedbo preiskave. To pa je bil razlog, da so nekateri tržani razširili novico, da je Polič vlom le "fingiral", zato so ga orožniki aretirali in zaprli v sodne zapore. Orožnike je takrat vodil Franc Jurše. Zoper Poliča so spisali ovadbo, v kateri so mu med drugim očitali oviranje oblasti pri izvajanju mobilizacije, s čimer je zakrivil veleizdajstvo. Šlo je za umetni konstrukt, ki so ga kmalu sprevideli, a Poliču to ni pomagalo. Bil je zaprt in iz Lenarta odpeljan v Gradec. Poliča je poskušal rešiti sodnik Ožbalt Ilaunig, a mu ni uspelo.

Prva žrtev med Goriškovimi sodelavci pa je bil dr. Janko Leskovec. Pred vojno je veliko potoval, bil je v Egiptu in tudi v Srbiji. Po izbruhu vojne ni imel posebnega dela, zato je pogosto ribaril ob reki Pesnici, tam kadil cigarete in na veliko prebiral knjige. In to je postalo nemškim oblastem sumljivo in oseba iz neke pravde ga je ovadila orožnikom, češ "da sedi ob potoku in dela načrte za Srbe, kako bi mogli prekoračiti reko. Dr. Leskovec je torej vohun." Osemnajstega avgusta 1914 so ga zaprli v lenarške sodne zapore.

Poleg njega so bili zaprti še učitelj Alojz Kristl iz Sv. Barbare (danes Korena v Slovenskih goricah), lenarški nadučitelj Jakob Kopič, poštar Vladimir Fabiani, državni in deželni poslanec Ivan Rošker z Malne pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah, zdravnik dr. Bruno Weixl iz Sv. Trojice in Rajmund Glaser iz Lenarta. Vse so obtožili veleizdaje in naklonjenosti Srbiji. V lenarških zaporih jih je pogosto obiskal sodni starešina Ožbalt Ilaunig, ki mu je prav tako grozila aretacija. Ta se ni zgodila. Je pa bil Ilaunig 3. maja 1915 potrjen na naboru, a je bil mobilizacije oproščen, ker je primanjkovalo sodnikov.

Ženske s plugi in branami na njivi

Vojna se je nadaljevala in terjala veliko odrekanja. Sorodniki mobiliziranih so dobivali pravno pomoč na sodišču, zlasti v zvezi prošenj za dopuste, za iskanje pogrešanih, padlih in za preskrbo beguncev. V štirih letih vojne je bilo na lenarškem sodišču 2925 takšnih opravil. Lenarški sodni okraj je bil teritorialno obsežen, zaradi vpoklicev pa je primanjkovalo kadra. To se je pokazalo tudi pri izvajanju vojnega posojila. Treba je bilo skrbeti, da je prišel denar od posojila v prave roke. V treh letih je bilo razdeljenih 184.600 kron. Zbirali so se tudi prispevki za Rdeči križ.

Proti koncu vojne je bilo vse večje pomanjkanje živeža. Na kmetih se je čutilo pomanjkanje delovne sile, vprežne živine, volov in seveda konj. Posebne težave je povzročalo pomanjkanje zrnja, ne zgolj za prehrano ljudi in živali, pač pa tudi za setev. Oddaja pšenice je bila hud udarec za kmete, ki so zrnje tudi skrivali in bili zaradi tega prignani pred sodišče. Kazni so bile stroge, ovajali pa so jih predvsem sosedje. Najdeno zrnje so zasegli, plačati je bilo treba še denarno kazen. Ljudi so hudo prizadele mnoge uredbe zaradi varčevanja z živili in z živino, česar pa se kljub zagroženim kaznim v glavnem niso držali. Uvedena je bila zapora za promet z žiti, vse viške žita je bilo treba oddati. Vse več je bilo novih prepovedi, med njimi na primer prepoved točenja žganja ob nedeljah in praznikih.

Iz cerkva pobirali zvonove

Zaradi vojnih potreb so v vseh cerkvah in celo v nekaterih kapelah pobrali zvonove. V Voličini so iz zvonika cerkve sv. Ruperta pobrali vse štiri zvonove. Enako se je zgodilo cerkvi sv. Jurija, sv. Antona in cerkvi sv. Treh kraljev pri Benediktu. Lenarški župniji so oblasti odvzele dva srednja zvonova iz farne cerkve sv. Lenarta in edini zvon iz kapele v Radehovi, ki je bil tudi cerkvena last. Za vsak kilogram teže je država plačala štiri krone, od česar se je nateklo 2660 kron, ki so jih naložili pri Okrajni hranilnici Sv. Lenart v Slovenskih goricah pod vložno številko 14.110 z dne 6. februarja 1917. Ta znesek so poimenovali zvonski sklad.

Med vojno je država odvzela tudi največje piščali cerkvenih orgel in zanje plačala 15 kron za kilogram teže. Od tega se je nateklo 2010 kron, ki so jih prav tako naložili pri Okrajni hranilnici pod vložno številko 14.583 z dne 12. marca 1918. To je bil "orgelski sklad".

V Slovenskih goricah je vse bolj primanjkovalo moške delovne sile, mnoga polja so ostala neobdelana, vse manj je bilo tudi živine. Mnoge zavedne ljudi so oblasti zaprle, veliko Lenartčanov je trpelo v vojnem ujetništvu, bili so pohabljeni, duševno in materialno propadli. Primanjkovalo je hrane, obleke in obutve. Ljudje so si želeli čimprejšnjega konca vojne in miru.

Bolj ko se je vojna bližala koncu, bolj se je pri Slovencih čutil močan narodnostni naboj, zlasti med pripadniki svobodnih poklicev v Lenartu in deloma še v bližnji Sv. Trojici. Na podeželju je bilo tega naboja mnogo manj, saj je vojna docela izčrpala prebivalstvo, ki je bilo boj za preživetje. Mariborski škof Mihael Napotnik je pisal vsem župnijskim uradom, naj 4. novembra 1918 darujejo slavnostne maše v čast godu cesarja, vendar lenarški župnik Janžekovič tega navodila ni upošteval. Sploh ni poslal običajnih vabil prav nobenemu uradu v trgu.

Veliko pomanjkanje ob koncu vojne

Vojna je vse bolj pritiskala in pomanjkanje je bilo tudi pri Lenartu veliko. A bolj kot to je v zraku viselo pričakovanje, da bo vojne morije kmalu konec in da bo tudi velika monarhija razpadla. Lenarški Nemci so se precej umirili in z javnim delovanjem niso želeli preveč izstopati. Čakali so namreč na razplet dogodkov, zlasti potem, ko je tudi lenarški del Slovenskih goric zajelo deklaracijsko gibanje. Društvene dejavnosti med vojno ni bilo, pač pa so redki člani lenarškega Sokola, ki niso bili vpoklicano v avstro-ogrsko vojsko, med ljudmi zbirali prispevke za Ciril-Metodovo družbo v Ljubljani, ki ji je kot edini slovenski organizaciji oblast spet dovolila delovanje. V Slovenskih goricah je tudi močno odmevala Majniška deklaracija iz leta 1917. Deklaracijsko gibanje se je še posebej razmahnilo na območju Svete Ane. Tam je podporo Majniški deklaraciji dr. Antona Korošca podpisalo 55 deklet z Zgornje Ročice, 21 članic dekliške zveze pri Sv. Ani in 32 mož in fantov v imenu okrajnega šolskega sveta in občinskega odbora.

Pisma podpore Antonu Korošcu in njegovi jugoslovanski politiki so prihajala celo od vojakov na frontah. "Nas pa, in vse pošteno misleče Slovence, navdaja neomajno upanje, da nam jugoslovanski domovini iz krvi naših dragih padlih vzklije svoboda, za katero trpimo, se borimo in umiramo. Tega prepričanja nam sedaj ne prikrati nobena moč na svetu," je zapisal Ivan Kukovec, gorski topničar pri 17. pešpolku na Soški fronti. Deklaracijsko gibanje je občutno zajelo tudi širše območje osrednjih Slovenskih goric. Izjavo za Majniško deklaracijo so podpisovali različni sloji prebivalstva, dekleta in žene, možje in fantje. Konec vojne novembra 1918 so tudi pri Lenartu in v Slovenskih goricah sprejeli z velikim olajšanjem.​