Slovenska planinska javnost še kako dobro pozna Emila Stepančiča. Ob njegovi 90-letnici se mnogi spominjajo tega pogumnega moža, ki je bil leta 1968 prvi heliomehanik in je pomagal graditi temelje slovenskega gorskega planinskega reševanja. Kot je povedal Franc Ekar, ki ga odlično pozna in se dobro spominja mnogih njegovih podvigov, je bil Emil med pionirji slovenske gorske reševalne službe. Kot velik strokovnjak je pred vsakim poletom reševalnega helikopterja tega skrbno pregledal, da sta bili letenje in reševanje varni. Za reševanje v gorah se je tudi sam odlično usposobil in je bil redni aktivni član gorske reševalne postaje pri Planinskem društvu
Kranj.
Nemirni in znanja željni Kraševec
"Emilova življenjska pot se je začela leta 1934 na Krasu, saj je bil rojen v Preserjah pri Komnu v takratni Kraljevini Italiji. Po osnovni šoli je končal Kovinarsko industrijsko šolo v Mariboru, saj je bil med Primorci, ki so pred italijanskim fašizmom odšli v štajersko prestolnico. Po kovinarski šoli je nadaljeval šolanje na srednji vojaški šoli v Rajlovcu in se izpopolnil za letalskega mehanika. Njegova velika želja in prava strast je bilo vzdrževanje in servisiranje letal, ki se mu je kmalu izpolnila, saj je najprej delal v jugoslovanski vojski (JLA) in nato od leta 1964 v Inex Adria Avio prometu. Tam je bil vse do leta 1968, ko je pristal in ostal med helikopterji in postal prva slovenska avtoriteta pri njihovem vzdrževanju za varne polete v gore, kjer so reševali življenja ponesrečencev. To delo je opravljal vse do upokojitve leta 1990," je o Emilovi helikopterski poti pripovedoval njegov gorski tovariš Franc Ekar, sicer dolgoletni predsednik Planinskega društva Kranj, Planinske zveze Slovenije in slovenski alpinist.
Dvakrat sreča v nesreči za preživetje
Emil se spominja prve reševalne akcije 20. avgusta 1968, v kateri je sodeloval helikopter "burdaš" in z Dolge njive za Krvavcem prepeljal nemško ponesrečenko v bolniško oskrbo v Ljubljano. Kot prvi heliomehanik se je za vedno zapisal v zgodovino gorskega reševanja na Slovenskem. Devetindvajsetega junija 1975 se je zgodila prva helikopterska nesreča s padcem helikopterja pod Kranjsko kočo na Ledinah, v kateri so umrli pilot, zdravnik in ponesrečenec. V akciji bi moral sodelovati tudi Emil, a je moral odstopiti sedež ob pilotu zdravniku in po naključju ostal živ pri Češki koči, od koder je poletel helikopter s ponesrečencem. Smrti je zrl v oči tudi 8. julija 1979 na Krvavcu, ko je helikopter poletel z vaje gorskih reševalcev in se ob poletu zrušil. V njem sta bila tudi Emil Stepančič in Franc Ekar. K sreči je Ekarju uspelo razbiti vrata že gorečega helikopterja, da sta se lahko z Emilom rešila in ostala živa.
Učitelj in dragocen svetovalec
Emil Stepančič, ki je bil z dušo in srcem zapisan zračnim plovilom, se je za vedno zapisal goram in reševanju ljudi v gorskemu svetu. Bil je porok za tehnično brezhibnost helikopterjev, kar je bilo izjemno pomembno za uspeh reševanja. Brez njegovega pregleda in strokovnega mnenja helikopter ni mogel poleteti. Našel je čas za sodelovanje pri usposabljanju ekip za reševanje s helikopterjem. Njegov gorski tovariš Franc Ekar je še dejal, da je bil Emil dober svetovalec pilotom. Zato mu njegovi nekdanji sodelavci ob 90-letnici bogatega življenja želijo predvsem veliko zdravja in se mu zahvaljujejo za predano delo in pomoč ljudem v gorah. Emil preživlja jesen življenja v Slivnici pri Mariboru.
