Zmago Gomzi
Darko Lečnik je eden najbolj znanih mariborskih in slovenskih odbojkarjev. Za OK Branik je igral v slovenski ligi, za OK Maribor pa v drugi in prvi jugoslovanski ligi. Po Danilu Požarju, Vladu Skerbinjeku, Vladu Šedivyju, Adiju Urnautu in Julku Joštu, ki so bili kot igralci OK Branik članski reprezentanti nekdanje Jugoslavije v prvih letih po drugi svetovni vojni, je bil Lečnik pozneje edini igralec mariborskega kluba, ki je nosil majico članske reprezentance Jugoslavije.
Zavrnil ponudbo Mladosti
Danes 67-letni Lečnik, že več kot 37 let znani mariborski urarski mojster, je odbojko začel igrati v krožku na OŠ Franca Rozmana - Staneta, pozneje v mladinski ekipi OK Branik, od leta 1973 pa v članski, ki jo je treniral Milan Primec. "Leta 1976, po sprejetju portoroških sklepov, smo se najboljši odbojkarji OK Branik in ŽOK Maribor združili v novemu reprezentančnemu mariborskemu klubu z nazivom OK Maribor, trener ekipe je bil Milan Primec. Čeprav smo ekipo sestavljali igralci dveh klubov, smo se dobro razumeli," se spomni Lečnik. "V času združevanja mariborske odbojke me je v svoje vrste vabila tudi zagrebška Mladost, a sem ponudbo zavrnil zaradi ljubezni do Jasne in domačega okolja, v katerem sta oče in mama opravljala urarsko obrt. V urarstvu sem po končanem študiju ekonomije na ekonomski fakulteti (nekdanji Vekš) v Mariboru videl prihodnost, saj v tistem času samo od igranja odbojke ni bilo mogoče živeti. Bili smo amaterji s profesionalnimi obveznostmi, vsakdanjim treningom in večdnevnimi potovanji. Žal je denar sveta vladar, a kljub temu je mariborska odbojka še živa s pomočjo velikih entuziastov in je vir odbojkarskih talentov."
Vrsto let kapetan ekipe
Ekipa OK Maribor je v prvih letih ustanovitve trenirala in tekme igrala v utesnjenih telovadnicah OŠ Franca Rozmana - Staneta, OŠ Kamnica in v Gradbenem šolskem centru. "Ker v Mariboru ni bilo ustrezne dvorane, smo prve prvenstvene tekme v prvi ligi igrali v Murski Soboti, pa v OŠ Pobrežje, kjer je dvorana bila napolnjena že dobro uro pred tekmo, in v delno obnovljeni hali C Mariborskega sejmišča. V času igranja v hali C smo dosegli tudi največji klubski uspeh, drugo mesto v pokalnem tekmovanju Jugoslavije in uvrstitev v evropski pokal pokalnih prvakov CEV, kjer smo žal za dve točki izpadli proti turškemu Galatasarayu. Po izgradnji dvorane Tabor leta 1984 je ta postala naš drugi dom," pojasni Lečnik, ki je bil od leta 1976, ko se je začelo obdobje OK Maribor, vsa leta tudi kapetan ekipe.
Bili smo amaterji s profesionalnimi obveznostmi
Še posebno mu je v spominu ostala kvalifikacijska tekma za uvrstitev v prvo zvezno ligo maja leta 1980 v Karlovcu, v kateri je ekipa OK Maribor s 3:1 premagala Borovo, in tako je Maribor po petnajstih letih spet dobil odbojkarskega prvoligaša. "Na tekmi smo imeli močno podporo navijačev, ki so se v Karlovac pripeljali z avtobusi. Tekme nisem končal v dresu št. 2, ampak smo morali poiskati drugega, saj je bil prvotni zaradi reševanja žoge po neravnem parketu povsem raztrgan. Na večini tekem v sezoni in tudi na tekmi proti Borovu so ob meni igrali še Branko Lamut, Karl Turk, Davorin Mejal, Darko Žuran, Marko Brumen, Danilo Maučnik, Igor Travnik, Bojan Primec in Luka Lobnik. V tem obdobju smo dosegli kar 27 zaporednih zmag v ligaškem tekmovanju. Leta 1985 sem iz OK Maribor (tedaj Stavbar/MTT Maribor) prestopil k italijanskemu A2 ligašu Udine, nato tri sezone igral v Avstriji in leta 1992 zaradi delovnih obveznosti končal odbojkarsko pot. V letih, ko sem igral za OK Maribor, sem spletel številna prijateljstva s soigralci, skupaj smo se veselili zmag in skupaj tolažili po porazih. Vsi smo bili predvsem veliki zaljubljenci v odbojko."
Najprej mladinski reprezentant, nato še članski
Darko Lečnik je kot eden najbolj nadarjenih slovenskih odbojkarjev v letih 1976 in 1977 igral za mladinsko reprezentanco Jugoslavije, nato pa dočakal tudi povabilo v člansko. "Prvič sem bil vanjo povabljen spomladi 1981. Po pripravah je reprezentanca v začetku maja zmagala na turnirju Trofeja Jugoslavije v Zagrebu in ob koncu maja v Novem mestu osvojila naslov balkanskega prvaka, na prvenstvu pa smo gladko premagali reprezentanci Bolgarije in Romunije. Z njima smo od 19. do 27. septembra igrali tudi na evropskem prvenstvu v Varni, tisti tekmi smo izgubili in osvojili deseto mesto."
Nekdanji vrhunski mariborski odbojkar šport, ki mu je daroval mladost, spremlja predvsem prek televizije. Še posebno pozorno spremlja nastope naše reprezentance na največjih tekmovanjih. "Moram priznati, da v času svoje aktivne odbojkarske poti niti v sanjah nisem pomisli, da bo slovenska reprezentanca kdajkoli krojila vrh evropske in svetovne odbojke. A to se dogaja že dobro desetletje, nastop na letošnjih olimpijskih igrah pa je bil vrhunec tega izjemnega rodu odbojkarjev. Ob spremljanju tekem v družbi petletnega vnuka Žana, ki je bil navdušen predvsem nad vsako točko, ki jo je dosegel Tonček, sem neizmerno užival."
Z Zagrebčankami na vrh Evrope
Resda je Sergeja Lorber Fijok, rojena leta 1968 v Slovenj Gradcu, v mariborskem klubu Nova KBM Branik igrala le štiri leta, a kljub temu v njem pustila globoko sled. Po igralskih dosežkih velja za eno najuspešnejših slovenskih odbojkaric. Sergeja je odbojko začela trenirati z desetimi leti na Ravnah na Koroškem. Njena nadarjenost se je hitro uveljavila, in ko je zaigrala za mladinsko vrsto Fužinarja, jo je leta 1986 v Zagreb na priporočilo Adija Urnauta odpeljal trener tamkajšnje Mladosti Vinko Dobrić. Za 173 centimetrov visoko sprejemalko napadalko se je začela izjemno uspešna odbojkarska pot, prebila se je v udarno člansko šesterko Mladosti, ki je osvojila tri zaporedne naslove jugoslovanskih prvakinj in pokalnih zmagovalk, v sezonah 1988/1989, 1989/1990 pod vodstvom Dobrića in v sezoni 1990/1991 pod vodstvom ruskega trenerja Nikolaja Karpolja.
Februarja leta 1991 je ekipa Mladosti, v kateri je bila Lorberjeva ena najpomembnejših igralk, osvojila pokal evropskih prvakinj in maja istega leta z Zagrebčankami osvojila tretje mesto na prvem klubskem svetovnem prvenstvu v brazilskem Sao Paulu. Lorber Fijokova je nekajkrat igrala tudi za jugoslovansko reprezentanco, po razpadu Jugoslavije pa za Hrvaško; z njo je leta 1993 osvojila zlato kolajno na sredozemskih igrah v Franciji in istega leta šesto mesto na evropskem prvenstvu v Brnu.
Kapetanka Nove KBM Branika
Odbojkarska pot je Sergejo Lorber Fijok iz Hrvaške vodila v Italijo, v sezonah 1992/1993 in 1993/1994 je igrala za Ceramicho Derby Spezzano iz Modene v A2-ligi, nato pa od leta 1994 do 1997 za belgijski Fortis Herentals. Z njim je trikrat zapored osvojila belgijsko prvenstvo in pokal. Leta 1997 se je vrnila v Slovenijo in štiri leta nosila majico, tudi kot kapetanka, tedanje ekipe Infonda Meltala, pozneje Nove KBM Meltala Branika Maribor. "Z mariborskim klubom sem ob pomoči odličnih soigralk osvojila štiri zaporedne naslove slovenskih prvakinj in štiri pokalne lovorike. Vsa štiri leta so se mi trajno vtisnila v spomin. Ponosna sem tudi na to obdobje svoje odbojkarske poti," je pojasnila Sergeja Lorber Fijok, ki je nato tri leta igrala za OK Benedikt in ekipo popeljala v prvo slovensko ligo, nato še za ekipo Ptuja, odbojkarsko pot pa nadaljevala kot trenerka odbojkaric Zreč, hkrati pa trenirala tudi mlajše selekcije v OK Nova KBM Branik. "V odbojki nisem več aktivna že približno deset let, z velikim veseljem pa spremljam odbojkarski razvoj hčere Lorene," je sklenila Sergeja Lorber Fijok.
