Otok na severu Evrope nekateri uvrščajo v Skandinavijo, drugi spet ne. Leži na stičišču severnega Atlantika in Severnega ledenega morja, med Grenlandijo (oddaljenost manj kot 300 kilometrov), Veliko Britanijo (800 kilometrov) in Norveško (900 kilometrov). Najbližje evropsko ozemlje so Ferski otoki, od katerih jo loči 400 kilometrov. Do ameriškega kontinenta je nekaj dlje, pa ne predaleč - dobrih tisoč kilometrov. Sever od severa torej, sredi ledeno mrzlih morij. Za primerjavo: od Slovenije je Islandija oddaljena dobrih 3000 kilometrov.
Da ne bo pomote: Islandija ni majhen otok sredi ledu, še zdaleč ne. Z dobrimi 100.000 kvadratnimi kilometri je drugi največji evropski otok, takoj za Veliko Britanijo. Za dobrih pet Slovenij torej. Toda ker v njej prevladuje led, ki ga prebijajo, talijo in tanjšajo številni vulkani, je dežela izredno redko poseljena. Ima le okrog 370.000 prebivalcev, pa še od teh jih dobra polovica živi v glavnem mestu Reykjavik. Povedano po domače: povprečni Islandec ima na voljo 25-krat več prostora od povprečnega Slovenca. Čeprav si, roko na srce, s tistim ledom in/ali vulkani nima česa početi, kaj šele pomagati. To je dežela na koncu sveta, ne le zaradi geografske lege, ampak bolj zaradi občutka, da ste ob prihodu tja stopili na nek drugi planet, v neki drugi svet. Tja, kjer večino časa vlada večni dan ali večna noč.
Magična dežela
Zakaj bi torej nekdo silil tja? Sploh sredi poletja, kjer naj bi te pričakala povprečna temperatura okrog deset stopinj Celzija, v resnici pa jih je vsaj pet manj, zaradi nenehnega ledenega vetra pa jih občutiš še dodatnih šest, sedem manj? Nekaj pod ničlo torej. Namesto "božanskih" 38 v Sloveniji norega avgusta letos … Povrhu vsega je tam še takšna draginja, da se tudi premožnejšim Slovencem ježijo dlake. Slab sendvič dvanajst evrov, povprečno pivo prav toliko, krožnik juhe pa že okrog dvajset.
Odgovor je sila preprost. Islandija je namreč magična dežela. Tam vidiš stvari, ki jih, vsaj v Evropi, ne vidiš nikjer drugje. Tam spoznaš ljudi, ki živijo v nekem povsem svojem svetu, kulturo, ki je ni mogoče primerjati z ničemer. Živali, ki živijo samo tam, pokrajino, ki je praktično brez flore, z drugim največjim mestom, ki je manjše od Kranja, in tretjim, v primerjavi s katerim so že Hoče velemesto. Tam lahko z malo sreče vidiš severni sij, občuduješ skoke kitov iz ledene vode, njorke, ki živijo samo tam. Vulkane, ki zares bruhajo, ledenike, ki se zares lomijo, ledeniške jame, ki se zares sesedejo, gejzirje, ki iz globin zemlje bruhajo vročo vodo, slapove, kakršnih ni nikjer, na Islandiji pa so za vsakim ovinkom, geotermalna polja, nahajališča neverjetno smrdljivega žvepla, fjorde, ki se tudi sto kilometrov daleč zajedajo v celino. Pokrajino, ki je po eni strani neverjetno dolgočasna, potem pa te vsake toliko šokira z najbolj neverjetnim presenečenjem.
Večina dežele je črna - takšna sčasoma postane lava, s katero je pobruhano že skoraj celotno ozemlje. Če je stara tisoč ali več let, je porasla z mahom. Za prve travne bilke je potrebnih še nekaj tisoč let. Na drevesa kar pozabite, sama od sebe tam ne zrastejo. Drugi del dežele je bele barve - takšne barve je namreč led, vsaj tam, kjer ne prevzame drugih, magičnih barv, od modre do črne.
Otok ima zgodovino, ki so jo Vikingi zapisovali v svoji pisavi - runah, pozneje pa se je ohranjala s sagami. To so nekakšne resnične ali izmišljene zgodbe o ljudeh in dogodkih iz starodavnih dni. Vidiš pa tudi Islandce. Ta ponosni narod, ki ni podoben nobenemu evropskemu, ki živi v svojem svetu in po svojih pravilih. Ki trdno in povsem zares verjame v škrate, trole in podobna pravljično-vilinska bitja. Bodi dovolj za uvod, gremo na pot, na veliko islandsko pustolovščino.
Tam so živeli Vikingi
Bilo je konec prvega tisočletja našega štetja, ko so nenaseljeni otok odkrili Vikingi. Neustrašni vojščaki, geniji za izdelavo ladij in vsega drugega iz lesa in spretni trgovci, sicer pa bradati, grobi moški in jedra, čvrsta dekleta. Sicer so bili moški pesniki po duši, ženske pa neverjetno duhovne, zelo blizu današnjim šamankam. Vikingi je skupno ime za prebivalce Skandinavije, ki so naselili evropski sever med letoma 800 in 1200. Za Islandijo je pomemben Ingolfur Arnarson. Legenda pravi, da je plul okrog otoka, na celino zabrisal dve deski in zaklical, da bo na mestu, kamor bosta padli, zgradil naselje. Deski sta padli na polotok, kjer se je iz zemlje nenehno kadilo. Arnarson je držal besedo in se kmalu s celo družino preselil na otok. Mesto, kjer je začel graditi, je poimenoval Zadimljeni zaliv - po vikinško Reykjavik. To ime se je obdržalo do danes.
Arnarsonu, ki ga danes častijo kot prvega Islandca in čigar spomenike najdemo po vsej deželi, je sledilo še veliko Vikingov. Omenil bom le dva: Erika Rdečega, vikinškega poglavarja, ki so ga ladje zanesle tudi na Grenlandijo. Erik Rdeči je bil strašen poglavar, z dolgo rdečo brado, kot ogenj rdečimi lasmi in brez vsakršnega občutka za moralo, kot jo poznamo danes. Legenda pravi, da je bil Erikov oče zaradi nekih umorov izgnan iz Norveške in je zavetje poiskal na Islandiji. Njegovo zgodbo je veselo nadaljeval tudi Erik, ki so ga zaradi številnih umorov in hudodelstev pregnali celo z Islandije, od koder se je umaknil na Grenlandijo. In jo "odkril". Erik je imel sina Leifa, ki se je sicer smel vrniti na Islandijo, a ga je radovednost vlekla daleč na morje. Danes velja za prvega Evropejca, ki je okrog leta 1000 stopil na ameriški kontinent. Petsto let pred Krištofom Kolumbom!
Mladi in nekoliko manj mladi smo o Vikingih precej izvedeli v stripih o Hogarju Groznem, še enem rdečebradem Vikingu, ki nas je dolga leta navduševal s svojimi junaštvi in neverjetnimi prigodami. Sicer pa kot zanimivost: Vikingi menda niso bili svetlolasi, kot se za klene Nordijce spodobi, tudi ne rdečelasi in rdečebradi, kot jih poznamo iz zgodb in legend (čast Eriku in Hogarju, ki kot izjemi potrjujeta pravilo), pač pa temnolasi, skoraj črnolasi. Bili so močni, zato jim Islandija ni zadoščala. Pluli so naokrog, trgovali, plenili in se veselo mešali z narodi, na katere so naleteli. Sprva so bili politeisti, a so sčasoma prevzeli krščansko vero. Za njihov konec je menda poskrbel angleški kralj Viljem Osvajalec, ki jih je zaporedoma premagoval in jim enega za drugim jemal ozemlja. Sčasoma so Vikingi izginili kot enotni narod.
Islandski Vikingi so bili tudi za današnje pojme zelo napredni. Že leta 930 so imeli med prvimi svoj parlament (althing, za ljubitelje križank), ki je leta 1262 odločil, da se podredijo norveški oblasti. Za Norvežani so prišli Danci in tako v krog, vse do leta 1918, ko so prvič razglasili nekakšno odvisno kraljevino, leta 1944 pa končno dočakali samostojnost. Danes je Islandija samostojna parlamentarna republika, s predsednikom države, predsednikom vlade itd. Na kraj pameti ji ne pade, da bi se priključila Evropski Uniji, viške denarja raje porabi zase. Nekoliko drugače je z zvezo Nato, v katero so Islandci vstopili leta 1949. Spomini na požrešne in grabežljive sosede so še vedno zelo živi, tistih nekaj Islandcev, tudi če bi bili tako pogumni kot nekoč Vikingi, države ne bi moglo ubraniti.
Veliki islandski krog
Turisti se Islandije lotijo na različne načine. Tisti, ki so raje bolj na komot, se zadovoljijo s prestolnico Reykjavik in njegovo okolico. Brez skrbi - vidijo lahko vse, razen morda kitov in njork, čeprav v manjši količini. Se pa zato ne bodo preveč mučili in jim bo ostalo tudi nekaj prostega časa.
Večina dežele je črna, takšna sčasoma postane lava.
Drugi, imenujmo jih polovičarji, se odločijo za tako imenovani mali krog, nekaj sto kilometrov dolgo pot, na kateri že oplaziš sever (in z njim kite), se pa ne spuščaš globoko na jug in vzhod. Pravo Islandijo pa v vsej njeni veličastni lepoti doživiš, če se odpraviš na tako imenovani veliki krog. Tedaj se nekje postaviš na državno cesto številka ena in ji preprosto slediš. Cesta, odprli so jo leta 1974, krožno povezuje Islandijo, kar znese dobrih 1300 kilometrov. Če dodamo še nekaj obveznih skokov vstran, jih hitro naberemo dva tisoč. Za veliki islandski krog z vsemi najzanimivejšimi ogledi potrebuješ okrog deset dni.
Imel sem srečo, da sem se lahko priključil skupini na poti po velikem krogu. Brez vsake filozofije smo takoj po pristanku z dvema kombijema zapeljali na cesto številka ena. Kombije seveda najameš na letališču. Če bi jih hotel pripeljati s seboj, bi se za tak podvig lahko vkrcal na trajekt na Danskem in se nato cijazil dobra dva dni, plačal pa bi še več, kot stane najem avta na Islandiji. Zato menda tja s svojim avtom pride le peščica. Lahko potujete tudi z avtobusi. To je sicer nekoliko ceneje, a boste videli veliko manj. Za opis vseh znamenitosti imamo premalo prostora, zato se zaustavimo le pri najpomembnejših.
Aurora Borealis
Številne popotnike zanese na Islandijo predvsem zato, da bi v živo videli sloviti severni sij ali auroro borealis. Gre za magnetni šov na nebu, ples škratov, ki ga lahko vidimo le v severnih deželah. Še posebej lepo je viden na Islandiji. Ob jasnih nočeh in še nekaj izpolnjenih predpogojih nočno nebo od časa do časa zažari v neverjetnih barvah. Sončni delci se srečajo z zemeljskimi atomi, posledica so čudovite barve (prevladuje zelena, zraven so še rdeča, modra, vijolična in rumena). Svetlobni šov na nebu sredi noči!
Auroro borealis lahko opazujemo le nekaj minut ali cele ure, nikoli pa je ne moremo napovedati vnaprej. Zato nekateri popotniki na ustreznih mestih prebedijo cele noči, podnevi pa spijo. So pa tudi taki, ki jo uzrejo takoj. Vsekakor pa aurora borealis ostaja pojav, ki ga popotniški radovedneži preprosto morajo videti v živo, kot Pariz ali Benetke. Kaj šele Kitajci, ki jih je na Islandijo vse več in več! Njihova vraža namreč pravi, da tisti, ki uzre auroro borealis zagotovo zaplodi sina.
Do ameriškega kontinenta ni predaleč, le dobrih tisoč kilometrov.
Vulkani
Pred dobrim tednom je na Islandiji, blizu mesteca Grindavik in le nekaj deset kilometrov od prestolnice Reykjavik, spet silovito izbruhnil vulkan. Lava je bruhala 50 metrov visoko in padala na vse strani pobočja prebujene gore. Spektakularne fotografije so bliskovito obkrožile svet, turisti iz Reykjavika so pohiteli pod vznožje vulkana in se naslajali nad dogajanjem.
Islandci se seveda niso naslajali, čeprav se, roko na srce, tudi preveč ne sekirajo. Prebivalce Grindavika so ekspresno evakuirali. Bližnje geotermalno kopališče Modra laguna, sicer eno najbolj obiskanih atrakcij v državi, so zaprli, goste poslali domov in se lotili dela. Najprej bodo počakali, da se lava umiri. Zaustaviti je ne morejo. Le kdo bi se bodel z vročim plazom lave, ki ima 1200 stopinj Celzija, se nezadržno vali z gore in stopi vse pred seboj? Sreča v nesreči je, da se lava premika dokaj počasi, zato lahko dogajanje opazujemo in se naslajamo dokaj od blizu. Lava ne pozna milosti, za seboj pušča le črne ožganine, ki jih je Islandija polna. Okoli Grindavika je zanimivo opazovati velike nasipe, ki so jih domačini postavili z željo, da bi lavo zaustavili. Ni jim uspelo, lava je tudi tokrat prebila vse in dosegla prve hiše.
Grindavik, Modra laguna, v četrtek, 22. avgusta … Če samo pomislim, da se je naša skupina popotnikov samo 24 ur prej mudila ravno na tem mestu, se kopala, komentirala nasip, prebirala o prejšnjih izbruhih vulkana. Komaj smo odnesli pete, že je izbruhnil! Nepopisna škoda za radovedno popotniško dušo.
Sicer pa je Islandija prepletena z okrog trideset vulkanskimi sistemi, kar je daleč največ v Evropi. Številni od teh vulkanov so aktivni. Spomnimo se vulkana Eyjafjallajökull, ki je izbruhnil leta 2010 ter s svojim pepelom za nekaj dni ohromil letalski promet nad celotno Evropo in prizadejal za nekaj milijard škode.
V zadnjem stoletju so najbolj aktivni vulkani na jugu dežele - z državne ceste ena jih vidiš kar nekaj, na nekatere se lahko povzpneš in pokukaš v krater, kot noč črno luknjo in si pač zamišljaš najhujše. Ustreznejšega prikaza pekla na Zemlji verjetno ni: ogromna, vroča, črna luknja, iz katere - če padeš vanjo - vrnitve preprosto ni.
Ledeniki
Le nekaj dni pozneje smo znova brali novice z Islandije: zrušila se je ledena jama, še ena atrakcija, v katero hitijo "nori" turisti. Predstavljajte si zaledenelo Postojnsko jamo, z organiziranim sprehodom, le da te namesto kapnikov v njej pričakajo najrazličnejše ledene skulpture. Veličastno, a sila nevarno: znanost menda še ni tako napredovala, da bi lahko napovedala pokanje ledu. Pa se je zgodilo: 25 turistov je bilo v jami, ko je led začel pokati. Dva sta v njej ostala za vselej, večina se jih je rešila, nekateri z resnimi poškodbami.
Prav so ledeniki tisto nasprotje vulkanov, ki te na Islandiji očara. Tam je drugi največji evropski ledenik Vatnajökull (če je ruska Ognjena zemlja še sploh del Evrope), s površino slabe pol Slovenije. Velikanska zaledenela gorska gmota, ki v svoji notranjosti skriva številne vulkane. Ti občasno izbruhnejo, nekateri bolj redno, nekateri na vsakih nekaj sto let. Vsak izbruh nekoliko stanjša ledeno skorjo, ki je ponekod debela tudi več sto metrov, kot bi vanjo zabadal vročo iglo. Ker je tam mrzlo in se ledena skorja debeli, gre za večni boj med ledom in ognjem. Zaenkrat še zmaguje led, a nekaj zaporednih večjih izbruhov bi lahko zadeve obrnilo na glavo.
Kakorkoli, vožnja ob Vatnajökulu je nadvse atraktivna. Ledeniški jeziki, ki se spuščajo z gora, ponekod skoraj dosežejo cesto. Še posebej atraktiven je tisti, ki se na koncu zlomi na manjše kose, ki polnijo ledeniško laguno Jökulsarlon. Kakšna atrakcija! Laguna je razdeljena na dva dela. Na prvega, kjer se zbirajo manjši kosi ledu in tvorijo tako imenovano Diamantno plažo. Ob ustrezni svetlobi se namreč zdi, da je pred teboj jezerce, polno diamantov. In drugega, kjer se zbirajo večji kosi. Podjetni domačini te med njimi zapeljejo z amfibijo, saj veste, ladjo s kolesi, ki se lahko premika po vodi in tudi po kopnem. Za ustrezno velikansko doplačilo seveda, kot vse na Islandiji.
Islandija prepletena tako z vulkani kot z ledeniki. Mnogi med njimi so oboje hkrati, pri mnogih spremljamo ta čudoviti večni boj za zmago. Da bi le še dolgo ostalo tako.
