Mnogi med vami so bili otroci. In mnogi so kljub resnim dvomestnim številkam starosti še vedno. Pa ni nujno, da je to nekaj slabega. Spet, mnogi med vami so ljubitelji tehnike, avtomobilov, letal in mnogi med vami so kot otroci sestavljali plastične makete in v sklopu modelarskih krožkov v šolah gradili različne leteče modele letal. Modelarstvo z daljinsko vodenimi letali ima že dolga desetletja staro brado. Razmahnilo se je po drugi svetovni vojni, razvoj elektronike pa je posledično vodenje letečih modelov izboljševal iz leta v leto.
Na ekstremno vroč pozno poletni dan, ko so številke kazale 35 stopinj, se je na gorenjskem letališču Lesce odvijalo srečanje modelarjev, ki letijo z letečimi jadralnimi in motornimi letali na elektro, bencinski in reaktivni pogon. Na tokratnem srečanju se je predstavilo okoli 30 modelov modelarjev iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije. Kar nekaj je bilo reaktivnih letal z razponom kril tudi do treh metrov, nekaj tudi starih bencinsko gnanih replik in dve veliki jadralni letali znamke Schleicher Ka-8B in SZD-36, obe z razponom petih metrov. Med atraktivnimi replikami je bil tudi reaktivec znamke Soko J-21 Jastreb v barvah akrobatske skupine Zvezda nekdanje države.
S helikopterjem znamke Bell 206B v barvah slovenske policije se je predstavil Peter Čičerov, kot repliki iz druge svetovne vojne pa smo lahko videli znamko P-38 Lightning z razponom 210 cm in B-24 liberator z razponom 280 cm. Nekaj sto gledalcev je lahko uživalo v letenju malih letal, mnogi med nami, ki smo vneti ljubitelji letalstva, pa smo se vrnili čisto nazaj v otroške vode. Naj dodamo, da to vsekakor ni igranje, ampak zelo resen hobi, ki zahteva kar nekaj modelarskega znanja in ročnih spretnosti in potem seveda še razumevanje pilotiranja, ki je še toliko bolj težavno, saj se letala upravljajo s tal.
Alpski letalski center Lesce je ob tem srečanju organiziral tudi dan odprtih vrat za predstavitev kluba in dejavnosti, imeli pa so posebno ceno za panoramski polet do Bleda in nazaj z obema cessnama 172. Z menjavami generacij so se zlati časi iz sedemdesetih in osemdesetih, ko smo imeli na leto več letalskih mitingov (v kombinaciji s kako tombolo), neopazno poslovili, ne pomeni pa, da so čisto zamrli. Letenje je bilo od nekdaj sen človeka in tudi danes ni vezano le na potovanja na drugi konec sveta z velikimi letali. Začne se s plastičnimi maketami, daljinsko vodenimi letečimi (RC) modeli in logično, če vas letenje zgrabi, s šolanjem za jadralnega, športnega ali ultralahkega pilota, kar prav tako počnejo pri ALC v Lescah. Za nekoga, kot sem sam in ima police polne plastičnih maket, ki je razbil kar nekaj letečih modelov in v Flight Simulatorju leti okrog sveta, pa so taki dogodki, kot je bil ta na Lescah, čista tehnična pornografija.
Če skočimo še malo nazaj v času, zgodba o daljinsko vodenih letečih rečeh sega v konec 19. stoletja, ko so razni baloni, napolnjeni z vodikom, "leteli" nad občinstvom v kakih koncertnih dvoranah in gledališčih. Vodenje teh plovilc je bilo zelo primitivno, ukazi so se pošiljali kot radijski signali, generirani s pomočjo iskre. Za glavni napredek je kakopak poskrbela vojaška uporaba. Britansko letalstvo je testiralo brezpilotna letala že na koncu prve svetovne vojne, v tridesetih letih so uspešno uporabljali brezpilotni dron znamke Matica (šolski dvokrilnik znamke Tigermoth) za vaje protizračne obrambe. Nemški izdelek znamke Fritz X pa je prva daljinsko vodena drsna bomba, s 1400 kilogrami so jo spustili z letala z višine 4 kilometrov, potem pa jo je pilot vodil brezžično do cilja.
Logičen korak je bil razvoj malih daljinsko vodenih letal kot kopij in novih modelov. K popularizaciji na stari celini so potem po vojni kmalu pripomogla velika podjetja, med njimi nemška Robbe in Grauppner, seveda pa so tudi druge države imele svoje predstavnike, ki so v tem hobiju videli dober posel. Sestavljanje pri nas zasnovanega kita jadralnega letala cirus pri modelarskem krožku je moj spomin na otroštvo, pa napenjanje japonskega papirja preko iz balse narejenih kril. Za kaj resnejšega z vodenjem in motorčki je bilo treba pogledati čez mejo.
In kot imajo vsi hobiji svojo evolucijo in zatone, je tudi ta masovni del pred dvema desetletjema rahlo zamrl, sploh zaradi sprememb v šoli, ki je bila nekoč primarni nosilec tehničnega učenja. To ne pomeni, da ni več zanesenjakov, vendar je danes večina tega vezana na samogradnje ali pa poceni kitajsko robo, kupljeno prek spleta. Teh nekaj parametrov je tudi pripomoglo, da prej omenjenih podjetij že kar nekaj let ni več. Kakorkoli, tehnik izdelave (les, plastika, stiropor, pa danes tudi 3D-print) je ogromno, zaradi interneta je vse bolj dostopno in tudi poceni, si je pa treba vzeti čas in se učiti. Po možnosti že iz zelo mladih let naprej. Ko razbiješ prvega, pa drugega, s tretjim zadeneš kolega v glavo in potem z desetim letiš 100 metrov visoko in s kamero z letala in preko očal na tleh vodiš letalo in še gledaš okoli sebe kot miniaturni pilot, je to lepa tehnična evolucija. Pa tudi paša za oči, prav vedno se najde kdo, ki opazuje in tudi kaj vpraša. Za take, ki nimajo tehnične žilice v prstih, pa jih to vseeno zanima, pa so dogodki kot na Lescah prava paša za oči in (tehnično) dušo.
