Urška Polanc
Živahno bi moralo biti te dni na cesti v Podpeci mimo hiše Leopolda Kosa, domačinom poznanega kot Poldana. Veliko turistov, ki so sicer v poletnih dneh uživali in se v vročini hladili v bolj zmernih temperaturah koroške neokrnjene narave, bi namreč v teh dneh kalilo mir njegove ozke doline, v kateri je našel svoj obstoj. Po cesti, ki se vije tik ob potoku in njegovi hiši, bi te dni švigal tudi kombi, s katerim prevažajo adrenalinske navdušence do črnjanskega ziplina (Olimpline), veliko je tudi kolesarjev. A letos je njegov mir skalila narava, ki je pokazala svojo surovo moč. Velike skupine ljudi zato minuli mesec pot mimo ni zanesla zaradi zabave, rekreacije, oddiha, ampak so mu priskočili na pomoč pri reševanju njegovega imetja oziroma tega, kar mu je še ostalo. Vaškega posebneža, dobrodušnega človeka, ki pa je brez dlake na jeziku in ne pristaja na to, da bi se (mu) godila krivica, v kraju cenijo kot umetnika, tesarja. Je namreč eden redkih, ki še izdelujejo "šintle", koroške skodle.
Pot do njega najprej vodi skozi celotno Mežiško dolino, ki je minuli ponedeljek spet trepetala in se pripravljala na to, kaj bosta prinesla novo obilno deževje in rdeči alarm. Po njej je mrgolelo strojev, mehanizacije, delavcev, vojakov, ta dan tudi poljskih, ki so v Mežici postavili novi most. Pri veliko semaforjih smo tako stali in opazovali grozovite posledice, ki jih je za seboj pustila v začetku avgusta podivjana reka Meža. Na trenutke je cesta postala nevarno ozka oziroma je je polovico kar zmanjkalo. Ko smo prišli do osrčja Črne, ki ga krasi Plečnikov spomenik - ta se zdaj po prizorih minulega meseca, ko je iz vode gledal le njegov vrh, spet v celoti bohoti v družbi cerkve in občinske stavbe - smo v krožišču zavili proti Podpeci in se kmalu znašli pri vaškem posebnežu Črne, kot ga označi vsak, ki ga pozna.
Pahor in njegov sin, oba pridna za delo
Hudournik je v Podpeci ta dan sicer spet tekel po svoji odmerjeni strugi, sanacijskih del pa tudi tu ni in še tudi ne bo zmanjkalo. Ob domu Leopolda Kosa so brneli stroji in popravljali cesto. Komaj smo našli primerno parkirano mesto, nato pa najprej naleteli na Prevaljčana, Poldanovega prijatelja, s katerim sta skupaj delala. "Dela 'rušte' po Avstriji in okrog, zelo dober tesar je, dela skodle, kar jih je še imel, mu jih je odneslo," nam je povedal.
Nadaljevali smo pot čez lesen most, kjer sta nas, nenapovedane, sprejela Polda in njegov kosmatinec Murči. "Voda je drla kot slap, dol za bajto je rolalo take 'monte', da sem mislil, da bo podrlo hišo. Poglejte, voda je segala do plafona, tekla je tudi skozi okno, vse je bilo v mulju, a so gasilci potem vse oprali," smo si ogledovali posledice poplav v njegovi kovačnici, delavnici.
"Tesarsko sem delal ni da ni, od mlinov, žag, špičil cepine. Nič več mi ne deluje, dol sem pobral motorje, zamenjati jim je treba vse ležaje. Zadnjič sem že šel ponje na Ravne, a nimam časa, da bi zdaj vse to popravil. Kot prvo bi potreboval 'cirkular', pol drevja je šlo tako dol po grabnu. Sam pa tudi 'netim' na drva, kuham," nam je povedal. Da bi potreboval dodatne pare rok, koga za 'šravfat', kopat, je izpostavil. "Tu imam drenaže speljane pol metra, a smo naredili samo 'improvizoriš' in dol potegnili, zdaj pa nimam pričakovati kaj drugega kot pa spet vodo, ki bo tu noter vdrla, jaz pa ne morem vsega narediti, nimam zadosti rok," je dodal. Veliko pridnih rok se je sicer minuli mesec mudilo pri njem.
"Dela rušte po Avstriji in okrog in je zelo dober tesar"
Med prostovoljci, ki so delali pri njem, je bil tudi bivši predsednik države Borut Pahor s svojim sinom Luko. "Da, Pahor je bil tu drugi dan, ko so bili tu Primorci, iz soških elektrarn, tisti so največ naredili, nimam kaj reči. Pahor in njegov sin, oba sta pridna za delo. To so bili takšni ljudje 'vkup', da je res 'lavfalo'," jih je hvalil. Ko so nehali delati, jim je v zahvalo igral na harmoniko. Igral jo je namreč že njegov dedek, sam si je prvo kupil pri sedemnajstih letih. Pred leti so mu tatovi dve ukradli, pravi, nedavno pa si je privoščil novo za dva tisočaka, ki bi ju zdaj krvavo potreboval, prizna.
Kosi smo tako vsi lubadarji
Žilavi 69-letnik izhaja iz kmetije v Bistri, v Podpeci živi od leta 2004. Leta 1999 je zemljo kupil, ko je izvedel, da je naprodaj, prej sta namreč z ženo pet let živela v stanovanju v Mežici. Najbolj ga zdaj muči, da je ostal brez avta. "Nimam prevoza, le motor, ne morem pa nobenega materiala peljati, to je kriza. Poglejte te slike, to je bil moj komaj deset mesecev star avto, za 26 'jurjev'. Ostala mi je le prometna, pa še pasji 'pasoš'," nam je kazal od mulja še vedno umazano prometno dovoljenje. "To te psihično uniči," je dodal.
Ali se je posebej izučil za delo v gozdu, z lesom, je torej samouk, nas je zanimalo. "Naredil sem polkvalifikacije, šolo sem delal 'cimprasto', slabo se je zaslužilo, nato sem pa šel h gozdni, kjer so nas 'nucali'. Potem sem v lesu delal 24 let in pol. 'Nabasal' sem boreliozo, name je padel ploh in mi zlomil križ, zato sem bil nato skoraj vsak mesec po en teden v bolnišnici in kmalu odveč za delo. Zdaj imam pa 453 evrov penzije, ven pa dobim 450 evrov in 30 centov, 2,7 evra potegne stran banka za vodenje računa. Dela je bilo vedno več kot zadosti, preveč. Zdaj pa si pri takšni penziji skorajda ne morem več kaj kupiti, drugače sem pa 30 let delal za to, da sem si nekaj ustvaril," nam je razlagal.
"Imam 453 evrov penzije, a 2,7 evra potegne stran banka za vodenje računa"
Da ima po neurju za okoli sto tisočakov škode, je ocenil. Ali kljub poškodbi še vedno dela, smo ga vprašali. "Da, te skodle sem še cepil, pa rušte, ostrešja, prvi rušt sem naredil, ko še dvanajst let nisem bil star. Kosi smo tako vsi lubadarji, iz lesa so že vsi delali - pradedi, dedi, oče, vsi, štirje brati smo bili, eden je že pokojni, drugi je v Šibeniku."
Trepetale, a obstale le fižovole rante
Od leta 1993 je Polda tudi čebelar: "Dva panja imam tu, štiri pa v Bistri, z motorjem jim vozim 'futer', a letos ne bo kaj ..." Kako pa sam stoji z zalogami hrane, nas je še zanimalo ob pogledu na fižol, ki ga voda ni odnesla. "Ob pol dveh zjutraj sem rešil meso iz plavajoče skrinje in ga napol odtajano nesel sosedu, da ga pojedo, skuhajo, če želijo, sam tako nisem mogel. Gredo mi je odneslo, imel sem krompir, 'krajtlihe', tri dni pred tem sem si nasadil 'tifo', potem pa je šlo vse po grabnu. Te fižolove rante so tako trepetale, kot da bi od strahu, a nekaj jih je ostalo."
Zdaj bi mu prav prišel kakšen krompir za ozimnico, nam je povedal. Predvsem pa potrebuje material, cement, ponj lahko gre s traktorjem, razmišlja. "Sedemnajst trifaznih motorjev pa električno orodje - 'pormašine', dve 'šlifarci' trifazna brusilka, vse je fuč; če bi mi kdo kaj takega pripeljal, bi bil neizmerno hvaležen, zdaj nimam nič, le gole roke," je zaključil.
Inovator in umetnik
Ljudje so mu po neurju veliko pomagali, ogromno jih je bilo, nam je o delovnih akcijah pri Leopoldu Kosu povedala županja Črne na Koroškem Romana Lesjak. "Res je bil zasut, celo drvarnico je imel zasuto, zato je bilo treba na vso moč poprijeti za delo. Že pred tem so mu pomagali sokrajani, tudi Gregor Golobič mu je pripeljal eno 'mašino'," je povedala. Minuli teden, po našem obisku, sta ga obiskala županja in poveljnik civilne zaščite ter ga vprašala, kaj še potrebuje. "Pripeljati mu moramo še cevi, da bo nekaj zadelal. Ostalo pa si mora zdaj sam pripraviti za delo, da bodo nato prišli še prostovoljci," je dodala. V kraju sicer dobro poznajo Kosove izdelke, tudi županji je denimo naredil vrtno uto. "Lepo naredi, krasno, vse kapelice po Črni je pokril po našem naročilu, tudi sicer ima ogromno dela, tudi v Avstrijo hodi, je namreč eden zadnjih mojstrov, ki na roke sekajo 'šintle'. Pred leti je to prikazal občanom, s svojim znanjem sodeluje pri kmečki povorki. Je pravi umetnik, tudi inovator, sam popravlja 'mašine' iz pamtiveka in jih tudi izdeluje," je o Kosu še povedala županja.
