Borut Planinšič
V večerih pred evropskimi tekmami Maribora, v Amsterdamu, Lyonu in drugod, mi je naš Franca, pokojni Franc Sinič, leta in leta vsakič enako vzneseno razlagal o drugačnih nogometnih časih. Najraje o zakulisju ene največjih, če že ne največje tekme Maribora. Tiste s Proleterjem 8. julija 1973, ko je bilo v Ljudskem vrtu 20.000 navijačev. No, naj bi jih bilo, ko so našli luknjo v ograji, je šele živi ščit miličnikov ustavil dotok novih. Že dneve pred tekmo so sedeli tam zgoraj, na stari tribuni pod betonskim lokom. Velika skupina prostovoljcev, pripravljena priskočiti na pomoč NK Maribor. Vseh poklicev so bili, iz vseh delov mesta in zaledja, iz Malečnika, Miklavža ... Franca, zanesenjak iz Hoč, pa je stal na peščeni "rundi" z megafonom v roki. "Kdo zrihta meso, roke gor!" je zaoral. Dva sta dvignila roko. "Kako se pišeta? Fras, Knuplež, zapisano!" In tako naprej, za pijačo, za velika in mala obrtniška dela, da je bilo vse nared za finale kvalifikacij za prvo jugo ligo.
Ta teden sem brskal po Večerovem arhivu, ko pa pričevanja našega Franceja žal bledijo. Ne, tisto še niso bili časi, ko bi se navijače delilo na bolj in manj ugledne. Pred zgodovinsko tekmo je klub navijačev ustanovila Tovarna stikalnih naprav. Še večjega so pripravljali v TAM-u, do tekme jim še ni uspelo, saj veste, večja ko je firma, daljša je linija hierarhije. Navijaška družba iz Malečnika je že organizirala poseben avtobus za povratno tekmo v Zrenjaninu, je v Večeru pojasnil Sinič. Predsednik komisije za propagando NK Maribor se je reklo njegovi funkciji. Prostovoljni, brezplačni, zastonjski funkciji. Lotil se je je, "ker uprava in igralci ne najdejo pravega stika s publiko", je razložil za Večer. Vžgalo je. Tako zelo je vžgalo, da je na enem od dveh dotlej praznih panojev za stojiščem v Ljudskem vrtu pisalo "Bravo, Đalma" v čast velikemu trenerju Ivanu Markoviću - Đalmi. Na drugem pa "Bravo, Sinič".
Hja, to so bili časi, ko so bili klub in vsi navijači vseh profilov drug drugemu dodana vrednost. Kot so konec koncev nekoč mariborska podjetja zaposlovala nogometaše Maribora, tudi Večerova tiskarna jih je, ko vsaj uradno še ni smelo biti profesionalizma. Saj mu ni bilo treba na šiht, vsi so vedeli, da je to naš as, fuzbaler, a na ta način so bili papirji porihtani, z jugo improvizacijo je bilo tako pač vse pokrito in po pravilih. In za tekmo s Proleterjem so firme skupaj vrgle za velik srečelov. Smreka je darovala tono premoga. Pik je dal vijolično srajco. Na voljo je bil Tomosov moped. Nogometaši pa so po dolgem času na igrišče spet pritekli z reklamo na prsih. Talisovo pivo so oglaševali, Skol jim je pisalo na dresih. Vem, bere se kot grobišče nekoč ponosnih podjetij. A tudi iz njih, čeprav so šla vsa po vrsti po gobe, je vzniknil NK Maribor 1960, z njimi je postajal večji, močnejši, z vso burno poznejšo zgodovino vred, s starimi pogrebci in novimi rešitelji.
Skok 46 let naprej ... "Orodjar sem," mi je skorajda žalostno dejal navijaški veteran, ko sva ta teden trčila v mestu. Pa ni bila žalost. Bil je ponos, ki se je mešal z osuplostjo. "Užaljen sem. In ja, ponosen, tudi mi šraufncigerji smo dvignili ta klub." Seveda, domišljavo ali nadvse malomeščansko, kakor hočete, bi bilo razmišljanje, da so NK Maribor sestavile nekakšne elite, zgolj peščica najbolj uglednih meščanov. Maribor nikoli ni bil takšen, ne mesto ne klub. "Pa saj ne žali le mene, žali ... vse. Tja mu lahko nesem 65 evropskih kart. Na desetine sezonskih. Pa zahvalo, ko sem nekoč, ko klub ni imel, daroval petdesetaka. Klub je tam od šestdesetih, mi smo tam od šestdesetih, ne dobro desetletje," se je zazrl čez središče mesta v smer Ljudskega vrta. Kjer bo, čeprav užaljen, na naslednji tekmi spet na svojem sedežu. In z njim vsi nekdanji tamovci in šraufncigerji in ... Stara garda, skratka, ki si ne zna zamisliti konca tedna brez nogometa, brez NK Maribor. Četudi je za marsikoga od njih nakup vstopnice že finančni podvig. Ker je nekoč industrijski Maribor zavil drugam. Le upajo lahko, da se jih ne odreče še - nogometni.
