S kolesom po strmi poti na Kum, kralja Posavskega hribovja

Pot se začenja v nič kaj prijetnem okolju Savske doline. To nas bo vzpodbudilo, da se bomo hitro odpravili v višave. Do tja pa nas čaka naporna, strma pot, kar nam že na začetku jasno pove prometni znak z dvomestnim številom pri označbi naklona. Med vzpenjanjem skozi gozd se nam pogled izpod drevesnih krošenj vedno znova ustavi na betonski pošasti, ki prebada nebo Savske doline - na dimnik nekdanje trboveljske termoelektrarne.

S skrbno obdelane in naseljene terase se vse do vrha Kuma dviga enakomerno, manj strmo pobočje. V glavnem se porašča gozd, ugodnejše lege v položnih dolinicah pa košnja ohranja travnate. Ti travniki so tudi turistično izkoriščeni, saj je pozimi na njih smučarsko središče, imenovano Lontovž. Nad Lontovžem nas vse do vrha spremlja gozd. Na 1220 metrov visokem Kumu, kralju Zasavja, kot ga tudi imenujejo, se znajdemo na manjši čistini. Na njej je precejšnja gneča, vsaj kar se objektov tiče. Najbolj vpadljiv je visok televizijski oddajnik, saj je cerkev sv. Neže kljub dvema zvonikoma precej nižja, v njeni senci pa se plašno skriva planinski dom. Nekoč sta na dvoglavem vrhu stali dve cerkvici, vendar je pred petimi desetletji cerkev sv. Jošta prepustila mesto oddajniku. Božjepotna cerkev sv. Neže občasno na visoki vrh pritegne množice ljudi. Najbolj svečano je na zadnjo avgustovsko nedeljo, ki jo imenujejo kar kumska, ko se zberejo številni verniki z vseh strani neba.

Na gorskih travnikih in v gozdovih Kuma bodo na svoj račun prišli tudi občudovalci rastlinstva, ki je zelo pestro, saj se tu srečujejo predstavniki različnih flor, od hladnoljubnih s severa do toploljubnih z juga. Glede pestrosti tudi živalski svet ne zaostaja. Če ne drugače, si ga del lahko ogledamo v zbirki metuljev in hroščev v domu na vrhu. Razgleda ne bomo posebej omenjali, ker je razumljivo, da je zaradi osamljene lege in višine več kot čudovit. Vidimo skoraj celotno Slovenijo, od Alp do Gorjancev, od Pohorja do Snežnika. Dobro si lahko ogledamo tudi nadaljevanje naše poti proti vzhodu, po hribovju, ki se od Kuma postopno znižuje. V tolažbo nam je lahko, da je najtežji vzpon že za nami, in odslej se bomo večinoma samo še spuščali.

Spustimo se mimo Marijine cerkve na Ključevici, kjer se pot prevesi na strmejša južna pobočja nad dolino Sopote. Malo slabša kolovozna pot nas mimo osamljenih kmetij pripelje do vasi Mali Kum. Vas stoji pod vršnim pobočjem na slemenu, ki predstavlja nadaljevanje hribovja proti vzhodu. Po njem nas boljša cesta vodi skozi Borovak do Podkuma, ki ga že od daleč spoznamo po izraziti legi cerkve. Na levo se nam ves čas odpira pogled na dolino Sopote z značilno asimetrično obliko, ki je posledica geološke zgradbe; na naši strani apnenci in dolomiti, na nasprotni peščenjaki in skrilavci. V kostanjevi senci na vrtu gostilne pod cerkvijo v Podkumu lahko obnovimo moči za nadaljevanje poti proti vzhodu. Tam je osnovno sleme precej bolj razgibano in cesta mu le stežka sledi. Polno je krajših vzponov in spustov, vijuganj po neravnih pobočjih, malo po gozdu, več po odprtem travnatem svetu okoli samotnih kmetij. Pri tem pa pogledi mimogrede splavajo enkrat na eno, drugič na drugo stran. Čeprav ne tako široki kot na Kumu, so še vedno privlačni.

V vasi Polšnik se konča ta del razgibanega hribovja, ki doseže vrhunec svoje divjosti prav v bližnjem Ostrežu, priostrenem skalnatem vrhu s cerkvico sv. Katarine tik pod najvišjo točko. S Polšnika, višinskega kraljestva polžev, je nanj lep pogled, prav tako pa tudi na širšo okolico, predvsem proti zahodu, kjer obzorje zapira alpski svet z najvišjim Triglavom. Vas leži visoko nad dolino Pasjeka, pritoka Save. Če je potrebno, lahko po tej dolini zaključimo izlet, saj nas strma cesta hitro pripelje do železniške postaje Sava. Če pa je časa, volje in moči še dovolj, nas čaka nadaljevanje hribovja, ki se dviga nad dolino Pasjeka. Višji začetni del je bolj gozdnat, proti zahodu pa se nato znižuje. Na prostranih slemenih so Mamoljci postavili svoja domovanja. Na vzporednih pomolih, ki padata proti severu, sta namreč vasi Zgornji in Spodnji Mamolj. Čeprav nekoliko izven osnovne poti, si zaslužita nekaj dodatnih vrtljajev. Predvsem Zgornji Mamolj ponosno razkazuje svoje čudovite toplarje.

Z Mamolja se že pokaže končni cilj, mesto Litija ob Savi. Od cerkve sv. Magdalene, ki varuje skrajni zahodni odrastek slemena, ki smo mu sledili vse od Kuma, nam ni več treba vrteti pedalov, saj se pobočje in z njim cesta strmo spustita do doline, kjer nas kmalu pozdravi napis Litija. To pa pomeni tudi konec poti po kraljestvu mogočnega Kuma.