S kolesom med Črnim grabnom in Tuhinjsko dolino

Po Tuhinjski dolini in Črnem grabnu že stoletja potekata glavni prometnici med Štajersko in Kranjsko. Vmes pa se, daleč stran od prometnega vrveža, dviga sredogorski svet, ki mu težko damo enotno ime, je pa skrajni zahodni del Posavskega hribovja. V okrilju visokih Grintovcev ga površni opazovalci hitro spregledajo. V vzhodnem delu sicer doseže skoraj tisočmetrsko višinsko znamko, proti zahodu pa izgublja višino, dokler ne ponikne v prostranstvo Ljubljanske kotline. Glavno sleme se drži severne tuhinjske strani, proti jugu pa se od njega cepijo umirjeni, s soncem obsijani valovi stranskih slemen. Na vrhovih teh valov se šopirijo prikupni zaselki in vasice, med seboj povezani z ozkimi in ne ravno položnimi cestami. Prav nam bodo prišle, ko se bomo odpravili pobliže ogledat ta svet.

Za začetek poti bi si težko izbrali lepše izhodišče, kot je Arboretum Volčji Potok na samem obrobju prostrane ravni, ki jo je v dolgih tisočletjih z nasipavanjem ustvarila današnja Kamniška Bistrica. Na bližnjem Volčjem hribu je v srednjem veku stal grad, katerega ostanke le težko odkrijemo. Že v začetku 17. stoletja ga je na ravnini nadomestil sodobnejši, pred dobrimi sto leti pa je okoli njega nastal še grajski park. Gradu danes ni več, saj je bil med drugo vojno požgan, ostal pa je krajinsko zasnovan park s čudovitim spektrom okrasnih rastlin, ki nas tekom celega leta razveseljujejo s svojimi oblikami, cvetovi, listi ali enostavno z vpetostjo v okolje.

Po ogledu arboretuma kolesa usmerimo do bližnjih Radomelj. Kot nam že ime pove, je bilo tu nekoč zelo živo mlinarstvo, danes pa kraj bolj slovi po številnih dobrih gostilnah. Iz naselja nas pospremi mogočna lipa s skoraj šestmetrskim oprsjem. Zapuščamo ravnino, saj se na sosednjih Rovah že znajdemo na obrobju hribovja. Odpira se nam vhod v dolino, na koncu katere je v srednjem veku kraljeval mogočen grad Kolovec. Tokrat njegovih ostankov ne bomo iskali, niti sledov rokovnjačev, ki so se skrivali v okolici. Nekaj časa se bomo le držali blago valovitega in skrbno obdelanega obrobja. Pri gradu Brdo pa je lagodne vožnje konec. Ob ribniku in gospodarskih poslopjih so ohranjene le še ruševine. Do druge vojne, ko je grajsko stavbo zajel ogenj, je bila tu zaradi enotnega arhitektonskega koncepta izredno lepa poznorenesančna stavba. Še bolj pa je grad znan zaradi svoje "literarne" zgodovine, saj je v njem bival pisatelj Janko Kersnik.

Nad gradom nas čaka vzpon v osrčje hribovja, ki nam ga olajša gozdna senca, na začetku kar senca grajskega gabrovega drevoreda. Na širokem hrbtu v vasi Čeplje se strmina nekoliko umiri, zato pa malo višje na cesti proti Veliki Lašni komaj lovimo svoja pljuča. Na srečo se kmalu znajdemo na prostrani, od sonca obsijani planoti, na robu katere so svoje mesto našle domačije Velike Lašne. Vas je tik pod robom glavnega grebena, kjer je tudi najvišja točka naše poti. Z njega se odpre čudovit pogled na skalne velikane Grintovcev, ki zapirajo severno obzorje. Precej bliže, le malo naprej na grebenu, opazimo izrazito vas Vranjo Peč, poimenovano po skalnem turncu tik nad njo. Graščaki naj bi na to skalo privezovali nepokorne podložnike, vrane pa naj bi jim izkljuvale oči. Danes v skali ne visijo več podložniki, občasno na konicah prstov obvisijo le drzni plezalci, ki v topli skali najdejo prijeten trening.

Razgledna cesta nas pod grebenom vodi v kraljestvo češenj, kot zaradi sadežev, ki tukaj dobro obrodijo, pogosto imenujejo prisojna pobočja okoli Palovč in Trebelnega. Lega je v časteh tudi pri mnogih vikendaših. Nekateri obnovljeni kmečki domovi so krajini celo v okras, žal pa za večino vikendov tega ne moremo trditi. Za Zgornjimi Palovčami se toplota sončnih pobočij umakne gozdni senci, ki nas spremlja skoraj ves čas spusta do Kamnika. Med drevesi pa se že kaže končni cilj, saj vodomet v arboretumu močno izstopa iznad gozdnatega obrobja ravnine. Pred dokončnim spustom v Kamnik je vsekakor vredno narediti kratek obvoz do Starega gradu, pod katerim se greben, ki mu na tej poti sledimo, strmo konča. Kot iz zraka gledamo na starodavno mesto Kamnik v zavetju visokih Kamniških Alp. Pogled na prostrano ravnino Ljubljanske kotline pa prvo pravo oviro najde šele daleč na zahodnem obzorju, kjer se dviga mogočni zid Julijskih Alp, okronan s Triglavom.

Kot nam poroča Valvasor, je bil Stari grad nekoč povezan z nižjim Malim gradom v samem središču mesta, nato pa se je utrgal starovit oblak in gora se je razcepila, jezero, ki je bilo na mestu današnjega Kamnika, pa je odteklo in preplavilo ravnino. Danes te povezave na žalost ni več, zato moramo "okoli rit v varžet" do Kamnika, ki je s svojo bogato zgodovino vsekakor vreden krajšega postanka in ogleda, še posebej ker do Arboretuma Volčji Potok, kjer se naša pot zaključi, ni pretirano daleč. Zanimivo je predvsem staro mestno jedro okrog Malega gradu, katerega ostanki stojijo na vzpetini sredi mesta. Na obrobju mesta pa je v gradu Zaprice na ogled več zbirk, ki predstavijo Kamnik z okolico. Podobo dopolnijo stare kašče iz Tuhinjske doline, ki so postavljene v etnološkem parku pred gradom.