S kolesom med preteklostjo in sedanjostjo na terasi nad Savo

V Posavsko hribovje med Ljubljansko in Krško kotlino je reka Sava izdolbla globoko dolino, na nekaterih mestih pravo sotesko. Na površju je reka puščala sledove svojega delovanja. Iz obdobja pred nekaj milijoni leti so tako nastale obsežne, po geološkem obdobju imenovane pliocenske terase, 300 do 400 metrov nad nivojem današnje Save. Najbolj izrazita je terasa na levem bregu Save med Dolskim in Zagorjem. Seveda so v tako dolgem obdobju enotno ravnino terase stranski potoki dodatno preoblikovali in jo prečno razrezali. Kljub temu pa je videz terase še vedno ohranjen, še najbolj v njenem vzhodnem delu, kjer govorimo kar o planoti, po enem od krajev imenovani Šentlamberška planota. Apnenčasta podlaga se je tu bolj upirala preoblikovanju. Pojavlja se celo kras, vendar ne daje značaja krajini, saj ni nikjer močno razvit. Opazujemo lahko le vrtače in suhe dole.

Arheološko najdišče Vače

Nad teraso se dvigajo višji vrhovi. Predstavljajo ostanke izbočenega dela ene od Posavskih gub, ki ločuje Savsko od Moravške doline. Zaradi lege na obrobju Ljubljanske kotline so izvrstna razgledišča in privlačni izletniški cilji. Najbolj znan, čeprav ne najvišji vrh je Zasavska Sveta gora. Visoki niz vrhov teraso ščiti pred mrzlimi severnimi vetrovi, zato so na rodovitnih in vedno osončenih tleh ugodni pogoji za obdelovanje. Dokaj gosta poselitev zato ni nič nenavadnega. Sledovi poselitve pa sežejo daleč v prazgodovino. Širše območje Vač, kraja na tej terasi, slovi kot eno naših najpomembnejših arheoloških najdišč. Sledovi prazgodovinske naselbine so še vidni, v mnogih grobiščih pa so izkopali različno posodje, nakit in orožje. Najbolj znano je okrašeno vedro iz bronaste pločevine, ki ga je domačin konec prejšnjega stoletja privlekel iz enega od odkopanih grobov. Vedro so kmalu razglasili za enega od vrhuncev umetnosti starejše železne dobe, poznano pa je pod imenom vaška situla.

Območje Vač je ohranilo pomembno vlogo vse do srednjega veka, ko je imelo celo trške pravice. Iz prazgodovine se je ohranila kovinarska tradicija. Pomembna je bila tudi lega ob trgovski poti, ki je tod mimo potekala že vse od rimskih časov in povezovala Trojane z reko Savo, ki je bila pod Vačami dovolj umirjena za preložitev tovora na ladje. Danes je njihova prvotna pomembnost usahnila, fužinarstvo je zamrlo, prometni tokovi pa so se preusmerili v dolino Save, katere ozka soteska skozi Revirje je postala prevozna, sprva za vlak, kasneje pa tudi za avtomobilski promet.

Z vlaka na kolo

Iz te ozke doline se bomo odpravili na ogled terase in vrhov nad njo. Na železniški postaji Zagorje ob Savi presedlamo z vlaka na kolo. Postaja je zunaj mesta na bregu Save, mesto samo pa je stisnjeno v stransko dolino, ki se vleče proti Trojanam. Na bogato rudarsko tradicijo - Zagorje skupaj s Trbovljami in Hrastnikom tvori Revirje - danes spominjajo le še rudniški objekti. Iz Zagorja se strmo vzpne obsavski greben, na katerega smo namenjeni. Strmino le za kratek čas prekine suha dolina, po kateri je prednica Medije iskala pot k Savi, danes pa nudi prostor vasi Čolnišče. Na varnem, visoko nad Savo, so postavili sveti hram sv. Miklavžu, zavetniku splavarjev in čolnarjev, ki so se v dolini borili z divjo reko. Nad Čolniščem nas kratko gozdnato pobočje pripelje na rob terase oziroma planote, saj je v tem vzhodnem delu terasa zelo široka.

Na apnenčasti podlagi je razvit vrtačast svet Šentlamberške planote. Naziv planota pa še ne zagotavlja vožnje brez vzponov in spustov, saj so potoki teraso marsikje že pošteno načeli. Eden od njih je Mošenik, po dolini katerega se na planoto strmo vzpne naša pot, če smo se na izhodišče pripeljali z avtom. Od vasi Tirna, ki na pomolu nad Savo skrbno čuva svojo častitljivo zgodovino, saj je bila prvič omenjena že sredi 12. stoletja, nas cesta popelje strmo s planote na sleme Zasavske gore. Na strmem in zelo razglednem skalnatem vrhu Svete gore stoji cerkev Marijinega rojstva, že tretja na tem izpostavljenem svetu, samostojno stoječ zvonik pa spominja na čase turških vpadov, saj je bil del taborskega obzidja. Tudi mogočna lipa pred cerkvijo daje romarjem senco že toliko stoletij kot cerkev.

Spodnja Slivna je središče Slovenije

S Svete gore se za kratek čas spustimo na sever do Kandrš, kjer je prehod iz Moravške doline v dolino Medije, vendar se takoj zopet vzpnemo na sleme. Na širokem prevalu, preko katerega je nekoč vodila pomembna trgovska pot s Trojan mimo Vač do Save, je vas Spodnja Slivna, danes znana predvsem po središčni točki Slovenije. Geodeti so namreč izračunali, da je tu geometrično središče Slovenije (GEOSS).

Pod središčem Slovenije so že omenjene Vače, kjer se ponovno znajdemo na prisojni terasi visoko nad Savo. Na bogato zgodovino opozarja muzejska zbirka v vasi, povečana kopija situle (original je v Narodnem muzeju v Ljubljani) pa je postavljena na mestu najdbe v sosednji vasi Klenik, do koder vodi z Vač zanimiva "umetniška" pot, saj so ob cesti razvrščeni leseni kipi nekdanje forma vive.

Z Vač pada proti Savi razgledno sleme Ržišča, kjer cesta vijuga med osamljenimi kmetijami. Pripelje nas v dolino, po kateri je nekoč tekla Sava, dokler ni naredila ostrega ovinka mimo Litije. Dolina se z današnjo Savo združi pri Ponovičah, izhod pa brani grad Ponoviče. Na žalost revež še sebe ne uspe ubraniti pred propadanjem. Zanemarjen stoji nad umirjeno gladino Save in čaka novih lastnikov in boljših časov.

Sava mirno vijuga

Sava pri Ponovičah še mirno vijuga po široki dolini, vendar nekoliko niže v ozko sotesko stisnjena strma pobočja že opozarjajo na skorajšnjo spremembo. Sava tu zapušča mehke karbonske kamnine in prestopi v trdne apnenčasto-dolomitne sklade, kjer je izdolbla ozko sotesko. Ob železniški progi, ki jo je prva premagala, se spustimo do naselja Sava na vhodu v sotesko. Tu je železniška postaja in s tem konec naše poti. Konec poti in naporov pa je bil tu nekoč tudi za ljudi in živino, ki so pomagali vleči ladje po divji reki navzgor. Pot za vleko so si morali marsikje vklesati v živo skalo.

Na Savi je tudi izhodišče, če se pripeljemo z avtom. Mimo lesenega mostu z nadstrešjem, ki je na naših rekah vse pozornosti vredna redkost, odkolesarimo po levem bregu Save, tik ob vodi. Spremlja nas pisana paleta raznovrstnih odpadkov, ki so jih narasle vode obesile na obrežno vejevje. Pri podvozu pod progo v Mošeniku črtice z datumi na podpornem zidu pričajo o višini naraslih voda, 2. november 1990 bo, upajmo, za vedno samo spomin.

Stranska dolina potoka Mošenika nas vodi strmo navzgor. Potok strmino v zgornjem delu premaguje z izredno slikovitim slapiščem, niže pa z lehnjakovimi pregradami. Mošenik namreč podzemno zbira vode s Šentlamberške planote in zato vsebuje polno raztopljenih mineralnih snovi, ki se nato odlagajo ob strugi. Vodni padec so nekoč izkoriščali tudi mlini in žage, danes pa ga le pogledi redkih obiskovalcev samotne doline, ko se vzpenjajo od Save na planoto. Dosežemo jo med Šentlambertom in Tirno, kjer se priključimo na že opisano pot iz Zagorja.