(SAMOGOVOR) Da sem budalo, je le mila žalitev

Večina drugih, ki se pojavljajo v političnih mašinerijah za diskreditacije novinark in novinarjev, je namreč bistveno bolj prostaško brutalna in se pomika od žalitev do groženj. Nekaj je že utečenih, ki bi jih kdaj prej označili za nenormalne ali vsaj neetične, če že ne vredne kazenskega pregona, danes pa smo jih kar normalizirali in udomačili. Prepričujemo se, da je bolje, da se distanciramo, da nima smisla debatirati, kako je najboljši odziv, če le zamahnemo z roko in odgovarjamo z molkom, čeprav po drugi strani na ta način pasivno pomagamo poganjati naoljeni stroj obračunavanja dalje. Po novinarkah - veliko jih je že izkusilo bič obtožb na svoji koži - padajo še večje porcije prav zaradi spola. Praktično je v obtoku in nenehno v novih rabah vse besedišče, kar ga je vulgarnega.
​Tako sem recimo sama v nedavnih komentarjih pod objavami konstruktov in laži Nove24 o mojem delu oblatena kot "ena od feminističnih nacistk, ki jim nikjer ne uideš". Nadalje stopnjujejo, da "bi morala stati pred vrati bolnišnice ali doma za starejše, da bi se virus zaustavil pri njej", pa da "presstitutka pač opravlja svoje opravilo z roko, kot najbolje zna" in opredelijo "kričečo barvo las", ki razodeva "nevarni, psihopatski značaj" in "nepošlihtano podstrešje."
V časih, ko smo vsi osredotočeni na varovanje osebnega in javnega zdravja, je očitna ugotovitev in morda celo rešitev za otresanje nepojenjajočega rafala zmerljivk, opustitev (so)delovanja na družbenih omrežjih. Daleč največ lahko očitno za svoje zdravje, pa tudi da prispevaš k zmanjšanemu onesnaževanju zastrupljenega okolja, narediš, da si vsaj prihraniš prebiranje komentarjev pod objavami ali da preprosto ukineš svoj profil in se umakneš s spletnega g(n)ojišča. To je v novinarstvu sicer težje. Medtem smo se namreč ujeli v mreže prepričanj, da nas tako rekoč ni, če nas ni na omrežjih - da ne bomo v toku z dogajanjem, da bomo odrezani od informacij, novosti, ki se na spletu vrstijo z bliskovito hitrostjo. Zasidrali smo se v veri, da moramo biti del te igre. Da ni druge. A hkrati, če res premislimo, uvidimo, da sta se tako twitter kot fac​ebook zreducirala na ringe za medsebojna obračunavanja. Pri čemer so rezultati nenehnih tekem, kdo bo koga bolj grobo zabil, vnaprej jasni. Vsak v svojem krogu prijateljev le potrjujemo in utrjujemo že profilirana stališča. Od teh, ki te žalijo, ne moreš pričakovati drugega od nadaljnje žalitve, od "tvojih", ki te hvalijo in podpirajo, pa boš še naprej deležen podpore (in jo istim tudi sam izrekal). Ko pa v teh novodobnih prostorih prerivanja za jakost žaljenj že gre za kakšno razpravo - ki je je vse manj, saj argumenti in dejstva tu sploh ne štejejo -, je izid prav tako jasen. Le še bolj se polariziramo, prepiramo in delimo zlasti na ideološka pola, nadalje pa se preziramo in sovražimo. Tako se le še bolj oddaljujemo od možnosti, da bi kadarkoli (pre)stopili dlje od lastnih in pozicij enakomislečih. Ni več podoba tista, ki rine v ospredje in o kateri smo v smislu našega ekshibicionizma, narcisizma in egomanije večkrat razpravljali, temveč so imidže že preglasili besedni mnogoboji.