(SAMOGOVOR) Mini obsesija

Saj veste, Slovenci smo, pravijo, znani po tem, da se ne znamo veseliti zmage zaradi zmage same. Menda do onemoglosti rangiramo in primerjamo svoje športne podvige, se prepiramo, kateri je večji. Tekmovalni narod pač, to nam je moralo ostati še iz rajnke Jugoslavije, v kateri so nas slikali kot marljive, disciplinirane delavce in nas nenehno hvalili, po mojem zato, da so se doli na jugu lahko še več žogali.

Tudi zato nisem nikoli stopil na enega od zadnjih preostalih minigolf terenov v naših krajih, čeprav ga imam streljaj od doma. Se bojim, da je družba, če bi jo vkup sklical iz športne upokojitve, že dovolj postarana in nezainteresirana, da bi jih pol stikalo po zeliščnem vrtu, ki tam stoji za dekor ob igrišču, in se pogovarjalo o kuharskih receptih. Druga polovica bi se najbrž bosonoga raztepla po okolici, ker primestni motelir potke iz kamenja ob luknjah oglašuje kot refleksno masažo stopal. Tako se resnega športa pač ne moremo iti. In minigolf je bil za nas hudo resen šport.

Da ni nič drugega kot turistično potakanje žogic med iglavci v Istri? Ja, tako so mislili tudi oni Angleži, Nizozemci, Nemci, ki so se brezbrižno hihitali še ob udarcu št. 14 pri isti luknji in daljšali kolono čakajočih. Mi smo lovili osebne rekorde, z lističi in kuliji v rokah zavijali z očmi, njim je bil minigolf, kakšna blasfemija, v dopustniško radost. Netekmovalni narodi so se sproščeno hihitali še na rundi po tekmi, mi smo računali lastno povprečje pri zajebani luknji št. 9 in v mislih vozili idealno linijo žogice čez betonske serpentine in valove, točno tako, kot se Ilka na vrhu hriba zvija na mestu in miže virtualno vijuga dol pred svojim smukom. V olajšanje mi je, da očitno nismo bili edini, z leti sem spoznal kar nekaj Mariborčanov, ki vam izstrelijo svoj osebni minigolf rekord. Tako se dela!

Nekoč smo ugibali, ali je na svetu še kdo boljši. Takrat še ni bilo googla, da bi mogli preveriti. Danes lahko ... Zgrožen ugotavljam, da ima minigolf dandanes svoje svetovno prvenstvo, svoj masters v ZDA, denarne nagrade, čez 200 poklicnih igralcev, čisto prava dopinška pravila, usklajena s Svetovno protidopinško agencijo, v katerih se je nekaj goljufov že ujelo, ker so za bolj mirno roko žrli pomirjevala. In, ne hecam se, ravno prihajajoči ponedeljek, 21. septembra, je svetovni dan minigolfa.

Neki Američan se hvali, da je v karieri zaslužil 145 tisoč dolarjev. Mlada Čehinja, svetovna prvakinja, razlaga, da že od osnovne šole trenira šest ur na dan. Pa smo mi mislili, da pretiravamo. Še dobro, da nas je minilo. Tako, kot je v Bresternici, dolga leta paradnem prizorišču mariborskega minigolfa, umiral turizem, tako, kot je počasi razpadal motel Jezero, tako sta čas in vreme rezala razpoke v beton minigolf terena ob Dravi. Danes bi ga, če bi se znali iti turizem, onim 200 profesionalcem lahko oglaševali kot enega najzahtevnejših na svetu. Kajti tam pod motelom, ki so ga leta 1998, se mi zdi, zaprli, šele leta 2011 pa podrli, ob kampu, ki ga je počasi preraščalo zelenje, te je nekje v kotičku možganov vedno zbadalo, da lahko uzreš športnika drugačne palice in žogic. Ko jim je zmanjkovalo tujcev, so imeli namreč tam - vsaj enkrat, pa ravno takrat, prekleto! - tudi kakšen domači par, ki si je počitek vzel za ... no, recimo mu hiter, strasten, skriven pobeg od doma. In si se odtlej vedno bal, da bi pri luknji št. 12, za bujnim šavjem, v stikanju za žogico še kdaj koga ujel inflagranti. Sem že mislil, da sem se znebil spominov na tiste nedolžne čase, od mini obsesij z leti uspešno skočil k maksi problemom. Potem pa pride Štef in v Maribor, ob Dravo, vrne minigolf.